Si se kdaj zjokala sredi pisarne? Tvoje telo ti sporoča, da ...

3. 5. 2019
Deli
Si se kdaj zjokala sredi pisarne? Tvoje telo ti sporoča, da ... (foto: Profimedia)
Profimedia

Pa ne zato, ker bi pravkar izvedela za hudo nesrečo, bolezen ali smrt bližnjega ali ker bi te odpustili …

Jok prečiščuje, solze so zdravijo," pravijo modri. A modri povedo tudi, da delovni prostor ni čistilnica čustvenih stanj (oz. terapevtski prostor) in da zdravila jemljemo doma, ne pa v službi. Pa vseeno se kdaj zgodi ...

"Včeraj sem delala do desetih zvečer, danes sem se vrnila v pisarno že ob šestih zjutraj, ko je bila poslovna stavba še kot hiša duhov, da bi mi uspelo odgovoriti na vso neodgovorjeno e-pošto in da bi do prihoda sodelavcev že imela kakšno stvar v rokovniku odkljukano. Rada imam svoje delo in rada delam kljukice v rokovniku, ki so zame znak, da je nekaj z urnika opravljeno.

A ob desetih je bil moj rokovnik 'posodobljen' s toliko novimi zadolžitvami, da sem vedela, da jih niti do desetih zvečer ne bom uspela odkljukati. Prijateljica ima rojstni dan in obljubila sem ji, da ji bom pomagala pripraviti jedi in mizo za njene domače ter nikoli zadovoljno taščo. Kaj naj rečem prijateljici, ki računa name, jaz pa ji najverjetneje ne bom mogla pomagati, pa njen rojstni dan je in ona mi vedno stoji ob strani?!!! Misli so me utesnjevale, jaz pa sem tiskala poročilo za šefa …

Medtem me je poklicala stranka za neko nepomembno stvar, ki naj bi bila že urejena in je od mene terjala še najmanj eno uro preverjanj, telefonskih klicev in iskanj 'krivca' za napako. Stemnilo se mi je pred očmi. Ko sem odložila slušalko, sem se začela jokati.

Bilo je grozno! Nisem vedela, kaj naj naredim. Sredi pisarne, med vsemi sodelavci, ki so me vedno imeli za profesionalno, sem jokala in smrkala. Sodelavka je pritekla k meni in me vprašala, kaj se je zgodilo, ter me hotela potolažiti z besedami, da je tisti človek, ki je klical, tudi njej zoprn.

Hvaležna sem ji bila za sočutje, a še huje mi je bilo zaradi tega, ker sem vedela, da ni bil problem v klicatelju, temveč povsem drugje … V moji preobremenjenosti in občutku brezizhodnosti. Vedela sem, da nekaj moram narediti, da tako ne bo šlo več.

Po par pogovorih z odlično poslovno terapevtko sem ugotovila, kaj me teži, kaj v svojem poklicnem življenju res hočem in česa ne. Zbrala sem moč in šefu to tudi povedala. Zelo je bil presenečen, saj je menil, da delo opravljam odlično in da v njem uživam.

Zdaj se učim novega programa, ki ga bom kmalu obvladala in začela delati z njim, od 'starih' zadolžitev pa sem obdržala le še eno petino. Čeprav še vedno veliko delam, obvladam svoje delo in občutke ter sem vesela, da se je moje delovno okolje spremenilo – pravzaprav sem celo napredovala!

Če takrat ne bi jokala in me ne bi bilo tako močno sram svojega neprofesionalnega odziva, ne bi poiskala terapevtke in ne bi spremenila svoje poklicne poti, za katero sem do tedaj menila, da je prava in da me osrečuje ter da je edina težava preobremenjenost, tako kot pač tudi pri vseh drugih okrog mene. K sreči sem se pravilno odzvala na jok in moje življenje se je spremenilo na bolje."

- Mija, 26

'Mali' živčni zlom

"Mija je pri svojih 26 letih doživela manjši živčni zlom oz. duševno-čustveni zlom, ker ni mogla več normalno delovati zaradi velike preobremenjenosti in/ali tesnobe," razlaga Barbara Pinter Zupančič, Feminine power coachinja, ki opozarja, da pred zlomom sicer obstajajo telesni, duševni in čustveni opozorilni znaki, a ker po navadi niso zelo očitni, jih spregledamo, zato se pripeljemo do stanja, ko telo preprosto ne zmore več in se zlomi.

"Običajno se to zgodi, ko je mera polna. Tako dolgo smo polnili svoj lonec, da nam je na koncu dvignilo 'pokrovko'," dodaja psihoterapevtka Barbara Sarić. Da se tudi tebi ne bi zgodilo kaj podobnega, trenerka Pinter Zupančič, ki pomaga ženskam, da se opolnomočijo in zavedo svojih sposobnosti in vrednosti, svetuje, da si še posebno pozorna na naslednje znake:

-       pretirana čustvena nihanja,

-       občutek, da si sama za vse, da se na nikogar ne moreš zanesti in si zato nalagaš in nalagaš še več in več,

-       življenje se ti zdi kot tekma za časom, nikakor se ne moreš ustaviti, da bi imela čas zase,

-       najraje bi se predala, ker tako ne moreš več, a hkrati nadaljuješ, saj si vzgojena tako, da moraš,

-       počasi se izogibaš druženjem,

-       nikakor se ne moreš spočiti, primanjkuje ti spanca,

-       v ničemer ne najdeš smisla, kaj šele, da bi imela občutek, da si zares uspešna,

-       napadi tesnobe kar ne popustijo,

-       čutiš otopelost, stvari, ki so te včasih osrečevale, te zdaj ne več,

-       ne skrbiš dovolj za svoje dobro telesno-čustveno-duševno stanje.

"Ti znaki nam ves čas sporočajo, da nekaj ni v redu, in nas spodbujajo k spremembi, a ker nismo iskreni sami s seboj in odlašamo s spremembo, v nekem trenutku le še pademo globoko v jamo," opozarja psihoterapevtka Sarić, ki pravi, da je jok v pisarni znak, da si že pred njegovim sprožilcem izgubila stik s seboj in nisi prisluhnila sami sebi, svojim občutkom.

Ne pomaga, da travme 'pozabiš'

"Ah, pozabi, ne živciraj se zaradi tega," ti lahko reče prijateljica. Morda se določen dogodek njej res ne zdi vreden ubadanja, saj zanjo ne bi predstavljal frustracije. Ti si drugačna, tvojo 'pokrovko' dvignejo nekatere stvari, na njen žulj stopijo druge. Ker sta si različni.

Če nek dogodek res ne predstavlja nič pomembnega in travmatičnega zate, morda le neprijetno izkušnjo, ne bo nič narobe, če ga pozabiš. Če pa te je prizadel, s 'pozabo' ne boš naredila nič drugega, kot da ga boš potlačila v podzavest in bo na dan prišel ravno takrat, ko bo najmanj primerno (podoben sprožilec, npr. pritožbeni klic, te lahko spravi do joka v pisarni).

Tanja Želj, avtorica delavnic o ravnovesju na službenem mestu, pravi, da se z neprijetnimi čustvi srečujemo vsi. "Pomembno je, da jih predelamo in da pazimo, da v afektu ne škodujemo sebi in drugim," opozarja Tanja, ki poudarja, da je pomembno, da smo toliko v stiku s telesom, da lahko obvladujemo situacijo, da nismo povsem iz sebe ob manjšem konfliktu oz. da ne izgubimo nadzora nad seboj ali da se v konfliktni situaciji ne zjokamo," razlaga Tanja, ki pravi, da so to tudi znaki naše čustvene stabilnosti.

Barbara Pinter Zupančič ob tem opozarja, da se izogibaj prepirom in obtoževanju, tudi sebe: "Odrasla si in odgovorna za svoje življenje, zato poglej, kako sama prispevaš v dogajanje, kaj dopuščaš, da se ti dogaja, kaj je tisto, kar te ne podpira. Če boš iskrena do sebe, boš kmalu ugotovila, kaj je neusklajeno s teboj in kaj v tebi hoče biti nagovorjeno in sprejeto, da se preobrazi v moč."

Da solze ne bodo premagale tudi tebe

"Najprej se moraš dobro poznati, ozavestiti svoje potenciale, vire in šibkosti. Vedeti, kam greš in zakaj. Kaj želiš v življenju doseči. Postaviti prioritete in načrt. Vedno pa moraš imeti tudi plan B," svetuje Barbara Sarić, ki dodaja, da poskušaj biti čim bolj realna, vendar po drugi strani vedi, da se marsikaj da, če si to resnično želiš. Nato pa vztrajaj pri tistem.

Delaj na notranji trdnosti. "Človek je intelektualno, čustveno in duhovno bitje. Torej optimalno deluje, ko je celosten. Ko so vse tri komponente v ravnovesju. Prav vsako moramo znati negovati. V vse je treba vlagati. Noben odnos, nič ni samoumevno," opozarja psihoterapevtka, ki spominja, da se prav vse spreminja in teče, mi pa moramo znati plavati in slediti svojemu toku. "Zavedati se moramo, da je varnost znotraj nas, da je ne iščemo zunaj sebe. Bodi čuječa.

Spremljaj se, spremljaj svoja občutenja, čustva in jih izrazi. Ne drži jih zase. Morda si na trenutnem delovnem mestu nezadovoljna in si raje tiho, kot da bi nadrejenemu povedala svoje želje." Si kdaj pomislila, da nadrejeni, tako kot pri Miji iz uvodne zgodbe, morda niti ne ve, po čem hrepeniš, v čem si dejansko dobra in ti tako ne more dati priložnosti?

Če boš zadovoljna, bodo tudi tvoji odnosi boljši in celostna slika se bo začela spreminjati. Pa vseeno se zavedaj, da te še vedno lahko kakšna malenkost vrže iz tira. A bolj kot boš delala na svoji čustveni stabilnosti, manjkrat se bo zgodilo in manj te bo prizadelo.

"Najboljši nasvet za stabilnost je umirjenost, ki pa zahteva delo na sebi in potrpežljivost ob tem," pravi Tanja, ki priporoča različne vaje osebne rasti, dihalne vaje, prosti čas in sprostitev v prostem času, gibanje, kakovostno prehrano, naspanost, pogovor in morda tudi terapijo. "Malo je odvisno od tega, kaj potrebuješ. Da veš, kaj potrebuješ, pa moraš najprej dovolj dobro poznati sebe," tako kot obe Barbari k zmenkom s samo seboj spodbuja Tanja.

Zakaj jokamo?

"Jok težko zadržimo. Preglasi tudi naš um. Občutki in čustva so močnejši. Tlačimo in tlačimo, dokler ne gremo čez rob," opozarja psihoterapevtka Barbara Sarić in opozarja, da naše počutje v resnici vedno napoveduje veliko znakov.

"Osnovna težava sodobnega časa je ta, da se premalo poznamo. Zavedati se je treba, da smo sami ustvarjalci svojega življenja. Vsak od nas nosi svoje potenciale, pozitivne vire, prepričanja, želje, omejitve … ki se jih moramo zavedati, jih prepoznati. Nato pa ugotoviti, kaj nam služi in kaj ne. Vedno lahko uberemo tudi drugačno pot, ob tem pa je pametno upoštevati svoje prioritete, svetuje psihoterapevtka.

S. O. S. Se ti je zgodilo že večkrat?!

Če se stanja tvoje nemoči ponavljajo, je čas, da si poiščeš pomoč. Obstajajo ljudje, ki so se usposobili za to, da te nežno vodijo v proces samoraziskovanja in povezovanja tistih delov tebe, ki želijo dobiti pozornost, da lahko napreduješ v življenju.

O sebi spregovori z zaupanja vredno osebo, ob kateri se dobro počutiš (morda se s strokovnjakom/-injo lahko dogovoriš za uvodno srečanje in preveriš, kako se ujameta). Iskren pogovor v varnem prostoru, jasnost, ki jo boš dobila o sebi, in pripravljenost, da začneš delovati drugače, ob podpori strokovnjaka, ki te bo nežno vodil čez ovire, je lahko dovolj, da se premakneš naprej in zaživiš polno in srečno.

Tesnoba, živčnost, prekomerno razburjanje, žalost, slaba volja in slabo počutje so znaki, da nisi tako v redu, kot mislijo tvoji sledilci na Instagramu, in da lahko doživiš živčni zlom, če ne boš prisluhnila sebi in spremenila, kar zahteva tvoja duša.

Za strokovno pomoč pri pripravi članka se zahvaljujemo Barbari Pinter Zupančič, Feminine power coachinji (www.barbarapinterzupancic.si), Barbari Sarić, psihoterapevtki (www.barbarapsihoterapija.si) in Tanji Želj, ambasadorki zdravega življenja in razmišljanja, avtorici programov o življenju v ravnovesju ter direktorici pilates centra Tanergija®.