Podkast Na svoji strani, ki ga urednikuje in moderira Ajda Rotar Urankar, zdaj že poznaš. Gostja tokratne epizode je Sara Isaković, ki ima zate posebno sporočilo.
Celoten pogovor, lahko poslušaš TUKAJ:
Po študiju nevropsihologije še magisterij iz psihologije zmogljivosti
Sara je študirala nevropsihologijo na priznani univerzi Berkeley, nato pa zaključila podiplomski študij Perfomance Psicology v San Diegu. V slovenščini to vedo imenujemo psihologija zmogljivosti ali nastopa, ki ne zajema zgolj športa, ampak jo lahko apliciramo na mnoga druga področja. Študirala je recimo skupaj z baletniki, surferji, gasilci, bivšimi olimpijci, trenerji športnikov …
Ta veda je torej primerna za vsakogar, ki mora v danem trenutku optimalno funkcionirati in kar najbolje opraviti svoje delo v ključnih, stresnih situacijah.
"Ne dovoli stresu, da te preplavi, ampak ostani vladar svojega uma"
Ajdo je zanimalo, kako to deluje v praksi in kaj je bistvo psihologije zmogljivosti. Sara je pojasnila, da je zanimivo ravno to, da se s stresnimi situacijami srečujemo čisto vsi, tudi navadni posamezniki, ki vsak dan hodimo v službo in si želimo zgolj optimizirati svoj dan.
“Ta veda lahko pomaga vsakomur, ki želi postati bolj umirjen, fokusiran in hoče natrenirati čustveno stabilnost. Tukaj govorimo o mehkih psiholoških veščinah, ki posamezniku omogočajo, da zdravo živi, se ne omejuje in poskusi biti najboljši v tem, kar počne. Torej da te stres ne preplavi, ampak ostaneš vladar svojega uma.”
Kako lahko stres obvladamo v nepredvidljivih situacijah
Velikokrat nam največji stres povzročajo stvari, na katere nimamo vpliva; npr. odnosi z ljudmi, čakanje na izvid ali čakanje na razgovor.
In kaj lahko storimo v takih primerih? Tukaj moramo ločiti dve vrsti situacij, razlaga Sara. Tiste, za katere vemo, da se bodo zgodile, a so nam neprijetne; in tiste, ki jih dejansko ne moremo predvideti.
Poglejmo prve. Ko vemo, da nas čaka neka neudobna situacija, je ključna dobra priprava nanjo. Pomembno je, da se vnaprej psihološko tako dobro pripravimo, da smo že natrenirani, ko pridemo do tja. To pomeni, da v ključnem trenutku ohranimo prisotnost, fokus, umirjenost. Da znamo obvladati vse stresorje in dogajanje v telesu - podivjane misli, čustva, ki nas ugrabijo, tudi telesne reakcije na stres. “Celoten ključ je sposobnost samoobvladovanja,” nas pouči Sara.
“V trenutkih, ko pa nimamo kontrole nad prihajajočim izzivom, je pomembno, da glava ne uhaja v dvome, skrbi in anksiozne misli o prihodnosti. Ni dobro kar sklepati vnaprej, kaj se bo zgodilo. Te misli poskušajmo nadzirati in se pravilno odzivati nanje,” svetuje mlada psihologinja.
Ko smo budni in vklopljeni, lahko take spremembe v telesu in mislih prepoznamo in se ustrezno odzovemo nanje. Če tega zavedanja nimamo, nas lahko fizična napetost ugrabi kot talca. Ali si dovolimo, da nas vse to preplavi, ali pa s čuječim opazovanjem dobimo malo distance do tega, kam so odtavale naše misli in kaj se dogaja v našem telesu. In takrat se lahko odločimo, kako se bomo odzvali na spremembe.
Takrat si rečemo nekaj takega:
“Hvala misli, da ste prišle, hvala za dramo. Kot ste prišle, lahko zdaj tudi greste.”
Ali podobno, ko prepoznamo napetost v telesu: “O poglej, zategujem rame in vrat ter od nervoze stiskam kuli.” Ko to ozavestiš, lahko svoje misli in vedenje spremeniš.
Zakaj smo ljudje tako strogi do sebe in si postavljamo skoraj nedosegljiva pričakovanja?
Pričakovanja so zanimiv fenomen. Gre za naša notranja prepričanja, ki včasih temeljijo na naši preteklosti in lastnih izkušnjah (tako je bilo in tako bo tudi zdaj) ali primerjavah (če je en otrok naredil tako, bo tudi drugi). Velikokrat pa so pričakovanja samo plod naše domišljije in smo potem hitro razočarani, ko se realnost ne sklada z njimi. Če ne znamo izražati svojih želja, ne moremo pričakovati, da se bodo uresničile, pripoveduje Sara:
“Namesto da pričakujemo, komunicirajmo tisto, kar si želimo, da se zgodi.”
Sara tudi razloži, zakaj ji ta beseda ni preveč ljuba: “Pričakovanje zame ni cilj. Ko si zadam nek cilj, točno razdelam, kako bom do njega prišla. V vsakem trenutku te poti bo moja naloga, da sem čim bolj prisotna in delam samo tisto, kar je v moji kontroli. Pripravim se najboljše, kar lahko, in opravim nalogo najboljše, kar lahko. Tako pride rezultat sam od sebe. Ker poskrbim, da je celoten proces optimalno oddelan. Fokusiram se torej na proces, ne na pričakovanja.”
Relacija med tem, da smo zadovoljni s tem, kar imamo, in zdravo željo po napredku
“Biti zadovoljni s tem, kar imamo, je temelj našega zadovoljstva. Pričakovati, da nekaj bo, ne da bi vlagali trud in energijo, to je pa narobe,” pojasni Sara.
V svoj napredek moramo biti vpleteni, si zavestno zastaviti cilje in narediti plan, kako bomo do tja prišli. Fokusiramo se na to, da bomo vsak dan boljši. Seveda pa moramo v celotnem procesu sprejemati tudi to, da nam kdaj ne gre dobro, da naredimo napake in da tudi tako napredujemo.
“Če zanikamo nekaj, kar se nam dogaja, ne moremo napredovati, saj nismo pripravljeni sprejeti svojih pomanjkljivosti in se ne moremo pomikati naprej, ker ne iščemo rešitev,” je prepričana Sara. Pomembno je torej, da ne pademo v vlogo žrtve, ampak potegnemo iz situacije najbolje, kar lahko, tudi če je resnično težka. Sara verjame v sledečo strategijo: “Če sem usmerjena na svoj proces in še vedno ni rezultata, bom vedela, da trenutno še nimam določene sposobnosti, da bi ga dosegla. To me ne potre, ampak se trudim dalje - vsak dan. Vmes pa vse, kar se mi dogaja, sprejemam.”
Triki pilotov, ki jih lahko pri svojem delu uporabimo navadni smrtniki
Sara je nekaj časa veliko delala s piloti, pri katerih je koncentracija in hitro reagiranje v stresnih situacijah ključnega pomena. Ob vprašanju, ali se lahko od njih kaj naučimo, je povedala takole:
“Trening fokusa je za vsakega enak - za pilote, učence v šoli, mamice, očke. Piloti morajo biti res čim bolj pozorni v vsakem trenutku - torej biti resnično fokusirani in znati to vzdrževati.”
Ključ se skriva v tem, da se zelo predano poglobijo v trening čuječnosti, kar jim pomaga držati fokus. Pri čuječnosti gre za to, da preusmerimo zavedanje na dihanje, ko zaznamo, da nam je fokus ušel drugam. In tega se lahko naučimo vsi s treningom zavedanja ali meditacijo. Naučimo se torej zaznati, da je pozornost odšla, in jo zavestno pripeljati nazaj. Naša glava je namreč narejena tako, da je večino dneva povsod drugje, razen tukaj in zdaj.
“Raziskave so pokazale, da je naš fokus pri vsem, kar počnemo čez dan, zgolj 50%. Fino bi bilo, če bi trening čuječnosti uvajali že v vrtcih in šolah, da se otroci naučijo vzdrževati pozornost,” zaključi Sara.
Bogate življenjske izkušnje iz raznolikih kultur
Sara je Slovenka po mami in Srbkinja po očetu. V zibelko so ji bili položeni red, disciplina in skromnost na eni strani ter močna volja na drugi. Obiskovala je mednarodno gimnazijo, ogromno potovala, živela na treh kontinentih, študirala v ZDA, delala v Dubaju in se naposled vrnila v Slovenijo.
Zase pravi, da je izjemno hvaležna, da je kot otrok obiskovala mednarodno šolo, saj jo je ta naučila odprtosti in sprejemanja drugačnosti. Med študijem je živela v Berkeley mehurčku, obdana s pozitivno naravnano skupnostjo zagnanih študentov in krasnih profesorjev, kjer je samo še poglobila svojo samozavest, vero vase in v svoje sposobnosti.
Danes je vesela, da je spet doma in da lahko tukaj nadaljuje s svojim poslanstvom.
Izjemno uspešna, a neverjetno prizemljena
Kljub vsem profesionalnim uspehom in izjemni športni karieri Sara ostaja trdno na tleh.
“Moja naloga je, da se čim prej poistovetim z ljudmi, da jim lahko pomagam. Takoj ko človek misli, da je nekaj več, ustvari bariero in tako se ne more povezati z ljudmi. V mojem poklicu enostavno ni prostora za ego, ker potem ne moreš izhajati iz iskrene energije, biti človeški. Najbolj pomembno je, da se sam ceniš in spoštuješ, saj iz tega izhaja samozavest in umirjeno življenje. Da to razvijemo, je pa potrebno kar nekaj dela,” prizna nasmejano.
Usklajevanje športne kariere in šole
Ajda se je za konec spomnila, kako je Sara v gimnaziji naloge opravljala z levo roko in ob tem dvakrat na dan še trenirala.
Sara pa je usklajevanje šole in plavanja razložila tako:
“Jaz sem bila enostavno na misiji. Pri meni sploh ni bilo vprašanje, kako bom to zmogla. V moji glavi je bilo samo to, da nimam druge izbire in da bom to opravila. Zelo mi je pomagalo, da sem bila noro disciplinirana. Šport ti da res ogromno time managementa in jaz sem vsako prosto minuto izkoristila,” se spominja.
Bi sama sebe označila kot piflarko? “Ja, seveda, meni je ta izraz všeč - če imam možnost, da se maksimalno pripravim na test, zakaj je ne bi izkoristila? Urnik je bil res nor. Od Bleda do Ljubljane sem včasih ponavljala zgodovino. Tudi med plavanjem sem včasih ponavljala snov. Pač optimiziraš vsako minuto, ki jo imaš in to je ključ do uspeha. Med vikendi sem se učila na avtobusih in avionih. Pred maturo sem bila 3 mesece v Avstraliji in sem se pripravljala od tam. Šolo sem jemala resno in to je bilo zame prvo,” ponosno pove.
Podobno je bilo tudi med študijem: “Na faksu je bilo enako, samo da nas je tam 25 punc to delalo skupaj in takrat je šlo še lažje. Je naporno, ampak se vse da. Če imaš željo in si predan temu, da nekaj dosežeš, bo šlo. Važno je, da se v celotnem procesu ne pritožuješ in smiliš samemu sebi. Seveda mi je pomagalo tudi razumevanje profesorjev - tako v gimnaziji kot na fakulteti.”
Pomembnost zdravih prepričanj o sebi
Poleg discipline je fino je imeti tudi zdrava prepričanja o sebi, nadaljuje Sara.
“Ker imam zdrav odnos do sebe, sprejemam dobre odločitve zame. Če ta prepričanja tudi zavestno treniram, potem ni nobenih ovir. Če pa je temelj tak, da greš bolj v destruktivno smer (to ni zame, jaz tega ne zmorem, to je brez veze), potem je zelo težko biti produktiven.”
Veliko je torej odvisno od tega, s kakšnimi prepričanji smo rasli. To namreč oblikuje naš odnos do dela in življenja nasploh ter vpliva na vsa naša dejanja. “Kot športnica nisem imela druge izbire kot to, da se vsak dan milijonprocentno spodbujam,” še doda.
Mantra, ki si jo ponavlja v težkih trenutkih
Seveda ima tudi Sara kdaj težek dan in takrat si ponovi mantro v angleščini:
“I’m beautiful, I’m powerful, I’m strong.”
Če bi vsak od nas imel en tak zdrav samopogovor, bi se po njenem hitro vrnil nazaj v zdravo funkcioniranje. V težkih situacijah Sara poskusi ostati čim bolj ozaveščena, da je neprijetna čustvena stanja ne vodijo v temačno stran, ampak prevzame odgovornost za to, kako se počuti in kako dojema situacijo: “Potem dam vse lepo stran od sebe, trikrat globoko vdihnem, pa je vse v redu.”
Podcast Na svoji strani podpirajo partnerji projekta Kaval group, Hiša vizij, Sanjski šopek, Mladinska knjiga, Malinca in Kauch.
Fotografije: Marko Delbello Ocepek, Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Razlike med Slovenijo in ZDA ter kako do sanjske službe? | Elvi Rwankuba
