Se spomnite, kdaj ste nazadnje prejeli pismo, v katerega ni bila vložena položnica ali opomin, da morate poravnati račun, vrniti izposojeno knjigo ali se oglasiti na izpostavi davčne uprave?
V najboljšem primeru vas je v ovojnici čakalo vabilo za ogled razstave ali kakšne druge kulturne prireditve. Vedoč, da je bilo razposlanih nič koliko enakih povabil, vam tudi izjemno prijazen, individualno naravnan ton prireditelja ni pospešil srčnega utripa. In kdaj ste sami nazadnje poslali pismo z osebno noto? Hmm … hmm …
Izgovor o pomanjkanju časa seveda ni potreben. Telefoni in v zadnjih letih elektronska pošta so solidno nadomestili klasično dopisovanje, vašemu jeziku pa prihranili pečatenje ovojnic in lepljenje znamk. Adrenalinskih vzburjenj, ki so jih ob prejemu osebnih pisemc doživljali vaši starši, skorajda ni več. Ostajajo le tiha hrepenenja, zapečatena v nikoli odprtemu pismu podzavesti.
Folklorna navada
Čeprav zagovorniki mobilnih sporočil menijo, da je klasično pisanje valentinovih in drugih voščil zgolj folklorna navada, s katero izražamo lojalnost do splošno uveljavljenih vzorcev vedenja, jim nikar ne nasedite. Zanesljivo ne premorejo niti ščepca kreativnosti; v igri časa so izgubili občutek za vašo individualnost. Skušajo vas zapeljati v sledenje globalni površnosti in spodnesti vašo ustvarjalno identiteto.
Izkušnja, ki sem jo lani doživela na lastni koži, je več kot zgovorna. Med številnimi mobilnimi voščili sem prejela dve z enako, na pamet znano vsebino. Leto poprej sem namreč za znano slovensko založbo napisala pesem, ki jo je le-ta uporabila za poslovne namene. Pošiljatelja sta mi poslala prav to voščilo in mi kasneje pojasnila, da sta ga tudi sama prejela po enaki poti. Eden od njiju ga je poslal kar vsem naslovnikom, ki jih premore njegov mobilni imenik. Enako je storila njegova mama.
Do nedavnega je veljalo, da smo Slovenci pesniški narod, prihodnost pa nas bo temeljiteje opisala z oznako ‘narod neustvarjalnih prepisovalcev’.
Ljubezenska pisma
Posebna vrsta pisem, danes skorajda že etnološka zanimivost, so ljubezenska pisma, ki jim čas zvišuje vrednost. Shranjena na posebnem mestu z leti dobijo vonj po nostalgiji; prebrana po daljšem času nam dvignejo samozavest, saj nam dajejo vedeti, da smo vendarle vredni več, kot si dovolimo priznati. V dnevih, ko potrebujemo podporo, nam vrnejo moč in svetlobo zaupanja vase, ki nadomesti z depresijo spodbujeno potrebo po nakupih.
Ljubezenska pisma z globoko izpovedno energijo so namenjena le eni sami, točno določeni osebi. Nekdaj, ko ljudje še niso obvladali pisne komunikacije, so jim jih pisali posebej izurjeni pisarji, ki so naročeni vsebini poredno dodali še kaj več, kot jim je zaljubljenec narekoval. Tudi zaupna ‘učena’ oseba, ki je pismo prebrala, je glede na vzneseno pričakovanje naslovnika dodala kakšno baročno misel. Oboji, pisarji in bralci, so svoje usluge primerno zaračunali; cenik so praviloma prilagajali premoženjskemu stanju zaljubljenca.
Moja prababica, ena od vaških bralk, je bila cenjena prav zaradi tega, ker v pisma ni vnašala izmišljenih okraskov. To so bili časi, ko so fantje pisali o gruntu in načrtih, kako ga bodo v prihodnje še povečali, o številu rejenih pujskov in sejemskih poslih. Izpovedi deklet so bile bolj osebne.
Skrajno naivna mladenka je ljubemu sporočala celo spisek grehov, ki so ji bili odpuščeni pri spovedi. Fantje in dekleta so lahko iz pisem precej zanesljivo spoznali življenjsko naravnanost bodočega partnerja, vendar je bila ljubezen slepa ali vsaj kratkovidna tudi v tistih časih. Zaljubljeni prejemnik je pismo položil pod vzglavnik in s predano molitvijo prosil za blagoslov večne združitve z izvoljenko ali izvoljencem.
Komunikacija brez šarma
Sodobne telekomunikacije omogočajo, da tudi intimno izpovedne vsebine potekajo s hitrostjo glasu. Vzporedno z razvojem tehnologije je svet preplavil nov slog sporočanja in opisovanja čustvene atmosfere zaljubljencev. Ko Janezu sporočite, da ga ljubite, vam skoraj sočasno vrne: ‘Enako!’ Na vprašanje: ‘Ali me ljubiš?’ pa vam izstreli skrajno skop odgovor: ‘Jasno!’
In mora vam biti jasno, kajti pogovor bi lahko preusmeril na drugo temo ali vas preprosto snel z linije. Ali boste verjeli ali ne, da se je prav v tistem trenutku signal izgubil v gostem etru, je seveda vaš problem … Spoznanje, da prenosni telefon ni primeren za izpovedovanje globljih čustev, ima svojo ceno. Zbliževanje, ki poteka s hitrostjo zvoka, vas oropa za vznesenost pričakovanja. Času, potrebnem za vrenje in ostale kemijske procese, ki zorijo ljubezenski napitek, ste se žal naivno odpovedali. Obžalovanje vam bo podarilo novo izkušnjo – kako kultivirano uporabljati sodobno tehnologijo.
Morda boste znova odkrili čar pisem, ki so se v ljubezenskem razmerju v vseh časih doslej izkazala za verodostojen dokument srčnih izpovedi. Fantazijsko izrezan, zguban ali obarvan papir, popisan z magičnimi besedami, ki so resnično vaše, celo neosvojljivim trdnjavam zamaje temelje.
Zapečatena zaupnost
Posebno mesto med zapečatenimi zaupnostmi imajo pisma prijateljic in prijateljev, s katerimi nas vežejo globlje, pogosto celo v otroštvo vijoče se korenine. Prve zaupnosti, spremljane s skrivnostnimi znaki, ki so jih poznali samo ‘izbranci’ skupine, so z leti izgubile moč prisege, da bomo vedno skupaj, a prijateljstvo je ostalo. Tu in tam jih pokličemo po telefonu, vendar imajo pri ohranjanju stikov pisma poseben pridih naklonjenosti.
Poleg poletnih počitniških pozdravov me običajno prav počivajoči mir čipkaste zime zasanjano odnese med šolske spomine. Na poseben način jih podoživim s pisanjem pisem Manci, Slavici, Marku in drugim. S starimi prijatelji obudim spomine, dileme sedanjosti in upe za prihodnost. Le kdo bi lahko globlje razumel, kako razrahljati visoko natlačeno kopico moje odraslosti, če ne tisti, ki so z mano delili otroštvo? In potem čakam … Nihče ne odlaša s pisanjem odgovora in zdi se, da so vsi komaj čakali na moje pismo.
Kultiviran jezik
Za razliko od pogovornega jezika, v katerem misel brez posebne pozornosti sledi dinamiki razgovora, imajo besede, izražene v pisni obliki, trajnejšo vrednost. Bralec jih lahko prebere večkrat, analizira njihovo ozadje in celo ‘med vrsticami’ presoja njihov pomen. Z napisano besedo puščamo dolgoročno sled o načinu mišljenja, izrazni lepoti čustev in tudi stopnji kultiviranosti jezika.
Pismo je odraz človekovega notranjega govora, kar pomeni, da nas ljudje preko načina pisanja tudi globlje spoznavajo. Ljubezensko pismo, ki diši po uveli romantiki minulih časov, ne bo nikogar ganilo. Nasprotno: naslovnika lahko celo globoko užalite, če ste se ga lotili z besedami, ki mu jih je med odraščanjem že oče predstavil kot smešnice iz fantovskih let.
Meje med zaljubljenostjo in blebetavo norostjo so komajda opazne. Preden vsaj približno ne spoznate partnerjeve narave, se ne lotevajte mikroskopske analize svojih čustev, ki zažigajo papir, na katerem so napisane. Moški ‘brez licence’, kar v ljudski govorici pomeni tepček, bo vaša čustva razglašal naokrog kot referenco svoje ‘mačo znamke’. Ne glede na to, da se mu bodo zaradi tihega zavidanja posmehovali celo njemu enaki, boste razgaljeni in osramočeni predvsem vi. Zaupljivost vaše ljubezni si mora partner zaslužiti s svojo zaupljivostjo in splošno kulturo.
Do kam naj sega izpoved?
V pismu ljubljeni osebi običajno izrazimo svoje priznavanje, sprejemanje, zaupanje, občudovanje in naklonjenost do njenih stališč ali ravnanj. Večina ljudi navedeno zlahka izrazi med štirimi očmi, težave pa nastopijo, kadar se v zvezo vrine razočaranje, ljubosumje ali zanemarjanje medsebojnih potreb. Takrat besede rade zastanejo v grlu ali pa se nasprotna stran brani z jezo in protinapadom, ki onemogoča dialog. Takrat nas zgrabi želja, da bi napisali pismo. Nikar! V nobenem primeru – nikar!
Jeza, bes, zamera in slaba volja lahko vaša čustva razplamtijo v prvomajski kres, ki ga kasneje, ko vam bo žal, ne bo mogoče več pogasiti. Preden sedete k pisanju, v mislih naredite temeljit prepih, ki bo zrahljal trenutne energije užaljenosti in vas znova sestavil. Izrazi spoštovanja, s katerimi boste pismo kasneje začeli, vas bodo celo v lastnih očeh povzdignili v ljubeče bitje, ki si zasluži vso pozornost.
V naslednjem odstavku bo opisana jeza nad partnerjevim nerazumevanjem izgubila prvotno grobost in se izrazila v milejši obliki. Prijazni izrazi žalosti in strahu pred izgubo njegove ali njene ljubezni vas bodo osvobodili, nasprotni strani pa vzbudili željo, da tako plemenitega bitja za nič na svetu ne želi izgubiti. S tem boste ustvarili okoliščine za zdravo rast medsebojnega spoštovanja, razumevanja in nadgrajevanja ljubezni.
Pisemce zase
Kadar iskreno ljubeče pisemce naslovnika ne prepriča, nikar ne napišite še enega pisma. Ali pač – vendar tokrat sebi!
- Napišite pismo, ki ne bo nikoli odposlano. Tokrat lahko brez strahu pred tujimi analizami zlijete na papir ves bes in razočaranje.
- Čustvena bolečina, izražena navzven, splakne razbolelo notranjost in sprosti nakopičeno energijo zloveščih čustev. Vsebina, napisana sebi, vas razbremeni tudi napetosti, ki so posledica drugačnih razmerij z okolico.
- Ko boste ozdravljeni, prvo pismo zažgite in napišite novo, z rožnato vsebino, ki bo zajelo vse, kar si želite, da bi vam poklonili drugi.
Zvezdana Majhen