Na črpalkah je začelo zmanjkovati bencina, v peščici odprtih trgovin so pojenjale zaloge osnovnih živil, za škatlo jajc je morala čakati v dolgi vrsti ... Pogovarjali smo se z Ukrajinko, ki je prišla v Slovenijo po boljše življenje. To je njena zgodba. 💛💙
Ko je lansko pomlad v Ukrajini odjeknil prvi bombni napad, se je začela pisati zgodba iz prve roke. Zgodba mladega dekleta, ki je bila kot prebivalka mesta Kharkiv soočena z neusmiljeno brutalnostjo vojne in njenimi posledicami. Za seboj je pustila družino, uničeno stanovanje in z vlakom pripotovala v Slovenijo iz preprostega razloga – da bi živela.
"Z zaspanim pogledom ošvrknem telefon. Na zaslonu se zasvetlika datum 24. februar, ura je 5.00 zjutraj. Iz trdnega spanca me je predramilo močnemu potresu podobno tresenje ogromnega panoramskega okna mojega apartmaja. Nagonsko sežem po zavesi, jo odgrnem in že v naslednjem hipu zaslišim nov, pridušen zvok bombe. Iz spomina mi nikoli ne bo uspelo pregnati srhljivega Putinovega govora, v katerem je naznanil, da se je začela vojna. Do tistega trenutka sem živela čudovito, polno življenje. Po licih so mi spolzele solze strahu in panike. Res se je začelo."
Sofia* je bila pred tridesetimi leti rojena v Armeniji. V otroštvu je na domačem območju zavladalo vojno stanje, zato je njena mama za seboj pustila hišo, dva brata in soproga, s seboj vzela le majhno Sofio in pobegnila v Ukrajino, v prepričanju, da bosta tam varni in da se jima nikoli več ne bo zgodilo kaj podobnega. A zgodovina se je ponovila.
Njeno življenje je bilo do pretresljivega trenutka pravzaprav takšno, kakor da bi vestno sledila smernicam, po katerih naj bi mladostnik moral živeti. Vpeti v ustaljen ritem se ji je nasmihala cvetoča kariera – svoje ročne spretnosti je že skoraj desetletje urila v poklicu dreserke frizur v frizerskem salonu. A umetnost ustvarjanja pričesk in umirjeno vzdušje so v salonu spomladi leta 2022 nadomestili pogovori o prihajajoči vojni. "Na moj stol je vsak dan sedlo ogromno strank, ki so mi pripovedovale o novicah, se z menoj pogovarjale o tem, ali je sploh mogoče, da se kaj takšnega zares pripeti. "V upanju, da gre zgolj in samo za natolcevanja ameriških medijev, so se na izredne razmere sicer pripravili, a bili hkrati trdno prepričani, da se to ne bo zgodilo. "Mnogo ljudi je sicer imelo zaradi stalnega pogovarjanja o tem, kaj se lahko pripeti, spakirane torbe s potnimi listi in obveznimi predmeti. A ne jaz – za nas – prebivalce Kharkiva, se je ideja o tem, da bi lahko ostali brez strehe nad glavo, zdela popolnoma nepredstavljiva."
Prizori, ki so spominjali na zgodovinski film o svetovni vojni
Ko je svetovna javnost v zaprepadenem krču spremljala medije, ki so nas iz minute v minuto obveščali o tragičnem dogajanju le streljaj iz naše prestolnice, so prebivalci prvega napadenega mesta Kharkiv na vzhodnem delu Ukrajine v strahu že iskali zatočišča. Spokojno vzdušje mesteca ob meji z Rusijo, ki se je v zgodnjih jutranjih urah šele prebujalo, je presekalo tuljenje sirene: "Zavladala je strašna panika. Ko zaslišiš zvok eksplozije bombe, v telesu začutiš neopisljiv strah, kot bi te nekaj preganjalo. Težko dihaš. Podobe in zvoki, ki smo jim bili priča, so spominjali na zgodovinski film o svetovni vojni," svojo pripoved začne Sofia, Maja*, soproga njenega brata, prikimava njenim besedam: "V tistem trenutku nismo vedeli, kje je zaklonišča, niti nismo vedeli, kakšen bo naš naslednji korak."
V prvi noči vojnega napada sta bili, vključno s preostalimi prebivalci Kharkiva, prepuščeni sami sebi. Sofia je, podobno kot večina ljudi v mestecu, z bratom ob 6.00 zjutraj sedla v avtomobil in se odpeljala stran od žarišča. Napotila sta se k staršem, ki so živeli v približno 10 kilometrov oddaljenem kraju. Niti zarja še ni nastopila, ko je bilo celotno mesto na cesti: "Z bratom sva osuplo opazovala dolgo kolono avtomobilov, ki se je vila iz mesta. Bil je pretresljiv prizor, česa takšnega še nisva videla. Ljudje smo bežali, čutiti je bilo paniko. Nismo razmišljali, le pobegniti smo želeli. Ko sva tako v strahu sedela v avtomobilu, sva budno spremljala zvoke padajočih bomb okoli sebe. Nisva vedela, od kod prihajajo in kam natanko so padle," se spominja Sofia.
"Prvič v življenju sem morala za škatlo jajc čakati v dolgi vrsti"
Življenje na tako rekoč vojnem bojišču se je iz dneva v dan drastično slabšalo in postajalo je le še bleda senca stare podobe. Vsako jutro so izvedeli za nove evakuacijske načrte in lokacije varnih zaklonišč. Nekateri prebivalci so imeli bunkerje celo v kleti lastne hiše. "V majhni sobici se nas je skrivalo tudi 20. Tam smo tudi kuhali, ker nam je že misel na to, da gremo na plan, nagnala strah v kosti," pojasni Sofia.
Dolgo časa nista mogli zatisniti očesa. Na bencinskih črpalkah je začelo zmanjkovati bencina, v odprtih trgovinah, katerih je bila v dvomilijonskem mestu le peščica, so pojenjale zaloge osnovnih živil, celo kruha. Sofia je bila prvič v življenju soočena s tem, da je morala za škatlo jajc čakati v dolgi vrsti. Veljati je začelo namreč pravilo omejene količine surovin, ki so si jih družine lahko privoščile. Meso je čez noč postala zlata vredna surovina, elektrika pa cenjena dobrina – na voljo je bila le tri ure podnevi in tri ure ponoči. Spomnita se, kako sta imeli ob dveh zjutraj nastavljeno budilko, da sta si lahko umili lase, se umili in pripravili obroke na zalogo: "Vmes ni delal niti ameriški hladilnik. Presrečni smo bili za mraz, da smo lahko zunaj na hladno shranili vso hrano. Moramo samo preživeti, to je bila edina misel, ki nas je v tistih trenutkih vodila naprej."
Kam pobegniti, ko se zdi, da so vsa vrata zaprta?
"Težava se je pojavila, ko nisem mogla več opravljati službe. Med vojno ni nihče več potreboval frizerja," pojasni sogovornica. Odločitev za odhod je sprejela Maja, a preostali moški člani družine niso smeli zapustiti države. "Moški med 18. in 60. letom niso smeli oditi, saj bi bili lahko vpoklicani v vojsko. Niso imeli izbire. Poznam pa tudi ogromno žensk, ki so prostovoljno odšle v vojaški štab in še danes čakajo v vrsti za odhod na fronto," nadaljuje Sofia. Razen tega, da je v osrčju Evrope ter da ima Majin poslovni partner studio za ličenje pri nas, o Sloveniji dotlej nista slišali veliko. "Moje prvo vprašanje, ki sem ga zastavila poslovnemu partnerju, je bilo, ali lahko v Sloveniji dobiva službo kot umetnica ličenja in frizerka. To je bila najina glavna skrb," o tem, kako se je njun prst na zemljevidu ustavil pri nas, pove Maja. Nista se namreč želeli zgolj preseliti in čakati na boljše čase, ravno nasprotno – želeli sta ustvariti novo življenje.
Na skoraj dva tisoč kilometrov dolgo pot iz Kharkiva do Ljubljane sta se podali z vlakom. "Vlaki so prihajali in odhajali s postaje. Bilo je strašansko mrzlo, s temperaturami krepko pod lediščem. Dolge ure sva na postaji prezebli in prestrašeni čakali v družbi nešteto žensk in otrok," spomine na zadnje trenutke v opustošenem mestu prikliče Maja, Sofia pa doda, da je tik pred odhodom klicala brata, da ne želi oditi: "Dušila me je misel na to, da moram zapustiti domovino, ne glede na stanje, ki nas je obdajalo. Celo potovalki, v katerih sva imeli shranjene osebne stvari, sta bili majhni – bili sva namreč prepričani, da se bova vrnili v nekaj tednih. S seboj sem imela le to, na kar bi pomislila zjutraj, ko bi se zbudila v drugi državi – torej zobno ščetko, kremo za obraz, potni list, denarnico, pižamo, en par hlač, majico in čevlje."
Maja je tako dobila odgovor svojega poslovnega partnerja – frizer in studio za ličenje sta v isti ulici, na voljo jima bo delovno mesto. Dobili sta zeleno luč za prihod. "Zagotovil mi je, da bova tukaj varni, gostoljubno so nama ponudili celo stanovanje. Rešili so nama življenje." In tako sta ostali.
"Vsako jutro razmišljam o tem, kako lepo bi se bilo vrniti domov"
Vojna je na prebivalcih Ukrajine, opisujeta dekleti, pustila neizbrisen pečat. Ne pogrešata zgolj občutka življenja v domovini, temveč tudi občutek pripadnosti in bivanja v pravem, domačem domu. Sofia se spominja običajnih mirnih sobot, ko je v svojem stanovanju gostila družino. Spominja se skupnega kuhanja, obedovanja za mizo. "Vsak je prinesel kakšno dobroto ali pa smo naročili pico," opisuje z grenkim nasmeškom. Strah pred zamolklimi zvoki, tresenjem tal ter bojazen pred tem, kako nepredvidljiv je lahko že naslednji trenutek, se še danes odražajo v njunem vsakdanu. "Ko zaslišim grom med nevihto, se moje telo v trenutku naježi. Občutek imam, da prihaja nov bombni napad. Vsako jutro tudi razmišljam o tem, kako lepo bi se bilo vrniti domov – v nedotaknjen dom, tak, kakršen je bil pred vojno. Razumljivo je, da si na neki točki želimo nazaj. Svojemu šefu vsak mesec povem, da je to zadnji mesec, ko delam pri njem. A ko veš, da situacije ne moreš nadzirati in nanjo imeti vpliva, tvoje življenje postane samo še želja po preživetju. Iz Ukrajine smo v Slovenijo odšle iz preprostega razloga – da bi živele. Na zunaj se lahko delamo, da smo dobro, a v naših mislih bomo vedno ostali del tega."
Pravita, da je neopisljiv občutek iz bombardiranega mesta priti v deželo sonca, cvetočega cvetja. Všeč jima je Bohinj. Poudarita, da bi se Slovenci morali zavedati tega, kako lepo nam je: "Če si pri nas želel priti do le nekaj litrov pitne vode, si moral vsak dan v trgovino. Tukaj samo odpreš pipo in se voda naenkrat zdi povsem samoumevna," pove Maja. Preplavlja ju hvaležnost, da sta svoj varni pristan našli v Sloveniji. V državi, kjer se sleherni posameznik lahko počuti varnega in dobrodošlega, povesta. V njunih očeh smo prebivalci podalpske državice prijazni, nasmejani, radi pozdravljamo ljudi celo na ulici: "Obožujem svojega šefa. Ob njegovi pomoči se počutim, da sem našla drugo družino. Pokazal in dokazal je, da na tem svetu še vedno obstajajo dobri ljudje."
Solidarnost je dobila nov pomen
"Zanimivo je bilo opazovati razliko med vojno in pandemijo, s katero smo se spopadali v zadnjih treh letih. Med slednjo so bili prebivalci izredno tekmovalni, tokrat pa ni bilo občutiti niti kančka sebičnosti. Čutiti je bilo izključno povezanost, takšno, kakršne nismo doživeli nikoli prej. Ukrajinci smo postali enotni. Spomnim se dneva, ko sva z bratom v vrsti v trgovini čakala na jajca. Odjeknil je nov bombni napad, ugasnila je elektrika. Ljudje v trgovini so nepremično obstali, nihče ni odšel, nihče ni ničesar ukradel. Vzkliknila sem pozdrav 'Slava Ukrajini in v naslednjem hipu so se mi pridružili vsi," se spominja Sofia.
Pripravila: N. D.
*Ime Je Zaradi Varovanja Osebnih Podatkov Spremenjeno.