Število uživalcev prepovedanih substanc narašča – in z njimi tudi zdravstvena tveganja, ki jih imajo ta na telo. Novinarka iz londonske Cosmo pisarne Alice Snape se je podala na raziskovanje revolucionarne pobude, da ugotovi, ali za neizbežen začaran krog obstaja rešitev. Je varno uživanje mogoče?
Vse mišice ji drhtijo, kakor da bi popolnoma podivjale. Telo ji uhaja izpod nadzora in zaveda se, da v množici prepotenih teles zagotovo ne bo ostala neopažena. Srčno upa, da bo, predvsem pred ostrim očesom varnostnikov ob robu plesišča. Če gre vse po zlu, jo bodo neprizanesljivo vrgli iz nočnega kluba. Na uho ji je prišlo tudi, da ti, če pri tebi najdejo prepovedane substance, dosmrtno prepovejo vstop vanj ali te celo aretirajo.
Atom moči, ki ji je še preostal, poskrbi, da ji v misli švigne podoba plastične vrečke belega prahu, skritega v njenem čipkastem modrčku …
"Daj, spij kozarec vode," jo spodbudi njena prijateljica, medtem ko jo drži za roko. V trenutku, ko ji suhe ustnice navlaži požirek, se vrne v svoje telo. Njene misli so bile še trenutek pred tem prevzete od intenzivnih senzacij, ki jih je sprožil občutek silovitih krčev po vsem telesu. Ko se ozre nazaj, Anja* pravi, da se je počutila, kakor da doživlja epileptični napad. Takrat 21-letna študentka je v želji po nepozabnem žuru skupaj z alkoholom zaužila tabletko MDMA, ki ji jo je prijatelj kupil prek temnega spleta. "Zdaj se zavedam, da bi moja prva misel morala biti, naj si poiščem pomoč," Anja, zdaj 23-letnica, zaupa novinarki Alice. "Ne bi se smela obremenjevati s tem, da me vržejo iz kluba."
A bila je zaskrbljena. Če je njena zvesta prijateljica ne bi prisilila, da se umakne v tišji kotiček in srkne kozarec vode, bi usoda lahko bila mnogo bolj tragična. Ko sem psihiatru za zdravljenje odvisnosti Dr. Benu Watsonu povedala za Anjo, je, čeprav ni mogel potrditi, ali je res šlo za napad, dejal, da "MDMA lahko povzročil disociativno motnjo in psihotične simptome," predvsem pa (ker je zaužila mešanico različnih drog) bi se lahko soočila s katastrofalno škodo.
Anjina zgodba je lahko interpretirana na različne načine, odvisno glede na posameznikovo stališče do prepovedanih substanc. Moj vidik? Anja bi se morala počutiti zmožna poiskati pomoč brez strahu, da bi jo to privedlo do dodatnih težav. Vendar je sploh nenavadno, zakaj se je počutila tako, kot se je? Anja je odraščala s sporočilom, ki nam je vsem dobro znan: droge so slabe. "Ne smeš se jih niti dotakniti," nam je bilo ničkolikokrat zabičano na prehodu v adolescenco. Vendar ni vedno tako enostavno, kot samo reči 'ne', ne glede na zakon tega, kar nas učijo. Droge obstajajo že stoletja in v nedavni raziskavi britanskega Cosmopolitana je kar 76 odstotkov vprašanih dejalo, da so na neki točki svojega življenja že zaužili prepovedano substanco. Večina anketiranih je tudi dejala, da je uživanje pogojeno z dogodkom – torej zabavo – in da se pričakuje, da bodo droge, skrite v vrečkah, tudi zaobšle vse morebitne varnostne preglede.
In to je tisto, s čimer si znanstveniki belijo glavo. Številnih ne skrbi dejstvo, da ljudje uživajo droge, temveč kako jih uživajo. Zaradi drog z močnejšimi učinki in stigme, zaradi katere ljudje pogosto ne poiščejo pomoči, je na glasbenih festivalih tega poletja naraslo število smrti. Strokovnjaki verjamejo, da bi te smrti – in tiste v prihodnosti – lahko bile preprečene že samo z drugačnim, bolj odprtim pristopom do drog nasploh. Težava je v dejstvu, da svetovne vlade podvajajo model prohibicije, ki je bil v veljavi zadnjih pet desetletij, in uveljavljajo še strožje kazni za posameznike, ki droge uživajo rekreativno. Toda ali je pristop ničelne tolerance res najbolj učinkovit ali morda obstaja tudi drugi, bolj realističen način za zmanjšanje posledic uživanja drog?
ZMANJŠANJE TVEGANJA
V rokah držim plastičen lonček z lizikami in ga občasno pretresem. V mojo bližino privabi privlačno rejverko v fluorescentno oranžnem pajacu. V kadilskem prostoru, umaknjenem od bučnega dogajanja, se zapleteva v pogovor. "Zakaj rumene lizike vedno ostanejo zadnje?" jo šaljivo vprašam. Njene kostanjevo rjave oči so se razširile ob odgovoru: "Oh, vsi pač sovražijo rumene."
"Zakaj? Poskusi eno," jo prepričam. Na iztegnjen jezik je položila liziko, medtem ko so se njene rdeče ustnice razgrnile v širok nasmešek. "Katere droge si vzela danes?" sprašujem dalje. Ob tem se obrne na petah, odvihra stran in se ponovno izgubi v množici poplesavajočih ljudi in oblakih cigaretnega dima.
Ugnezdena sem v kotičku nočnega kluba v britanskem mestu Bristol. Na mizici pred mano je zložena zakladnica informacij, ki bodo v obliki letakov posredovane rejverjem današnje žurke. Tukaj se namreč nahajam v sklopu projekta Bristol Drugs Poject: The Drop. Namenjen je tistim, ki uživajo žurerske droge, kot je denimo MDMA, deluje obveščevalno in opozarja na posledice uživanja ter načine, kako jih omiliti (pristop, ki so mu zvesti vse od svojega začetka delovanja leta 1986). Uporabljajo pragmatičen pristop k dejstvu, da ljudje droge pogosto uživajo nevaren način. "Če lahko vsaj minimiziramo tveganje, je to bolje, kot samo kaznovati ljudi," pove Sorcha Ryan, vodja iniciative, ki sedi ob meni.
"Ljudje, ki uživajo droge, načeloma ne želijo končati v bolnišnici in svoje noči pokvariti s tem, da se jim nekaj zgodi. In ravno pomanjkljivo znanje povzroča sledenje zaplete.
Ponujamo tudi smernice o najvišji merski enoti alkohola, ki jo ljudje smejo popiti," nadaljuje Ryanova in poudarja, da čeprav je alkohol legalen, še vedno velja za drogo.
Projekt The Drop posameznike opominja prek različnih platform in form: tudi v obliki plakatov, letakov in - nas. Eden izmed posterjev recimo prikazuje, kaj se zgodi, ko mešamo droge, potem pa so tu še kvadratni lističi papirja, ki jih je mogoče zvijati za snifanje, in vzpodbujajo, da uporablja vsak svojega (s tem se je mogoče izogniti tveganju prenosa okužbe s hepatitisom C). Z mislimi se vrnem na kolidž in razvratne žure, na katerih so si ljudje med seboj podajali uporabljene, umazane zvite papirčke in z njimi konzumirali kokain.
Približno eno uro so nas zagreti obiskovalci žura obsojajoče pogledovali. Skupaj z Ryanovo sva jih poskusili nekaj ogovoriti – tako kot dekle z lizikami – a so se že po nekaj izrečenih stavkih hitro umaknili nazaj v družbo. A po tem, ko maske dvomov padejo, jih premaga radovednost. Številni se približajo, nekateri med njimi celo vzamejo lističe in izpolnijo anonimno anketo. Zbrani podatki bodo namreč omogočili, da izvemo, katere droge se najpogosteje pojavljajo na dotičnih žurih. Seveda nikoli ne bomo z gotovostjo vedeli, kako so se končale njihove noči. A to ni glavna skrb – upamo predvsem, da so njihovi žepi, ki jih trenutno polnijo letaki, vir informacij, ki se jim bodo prefiltrirale v zavest in postalo seme, ki bo padlo na plodna tla.
Iona Measham, predstojnica katedre za kriminologijo na univerzi v Liverpoolu, meni, da se o tem pač moramo pogovarjati. Leta 2012 je ustanovila projekt The Loop, ki deluje v zakulisju nočnih klubov in festivalov. Poleg tega je pridobila tudi dovoljenje policije za testiranje kemične sestave mamil na dogajalnih prizoriščih.
Povedano po domače: vse od leta 2016 je na festivalih po Veliki Britaniji postavljen šotor, v katerem raziskovalci vzamejo vzorce vaše droge, ki ga kemiki nato testirajo v prenosnem laboratoriju ter povedo, katere sestavine so v njej.
Droge so namreč pogosto razredčene z drugimi bolj nevarnimi snovmi.
Na podlagi teh informacij tamkajšnji zdravstveni delavci svetujejo o ustreznem odmerku in o tem, ali je mamilo sploh mogoče varno zaužiti.
Številni iniciativo dojemajo kot nekakšno zeleno luč, da se lahko razvrata željni posamezniki temu tudi prepustijo, ter jim vlivajo občutek, da droge niso nevarne in da jih lahko vzamejo neskončno. A poanta ni v tem. "Preverjanje drog ne poveča, temveč zmanjša njihovo uporabo," zagotavlja profesorica Measham in dodaja: "Ugotovili smo, da če substance niso to, kar od njih pričakujejo, jih dve tretjini posameznikov pusti pri nas, da jih uničimo. Ali če ugotovijo, da je moč substance večja, kot so pričakovali, vzamejo samo polovico. Vse od leta 2016 ni bilo nobene z drogami povezane smrti na festivalih, na katerih je bila prisotna iniciativa."
V ZNANJU JE MOČ
Eleanor Rowe je bilo tiste vrste dekle, ki je po besedah mame Wendy natančno prebralo celotno vsebino paketov mačje hrane. Avgusta 2013, ko je imela 18 let, sta s prijateljico kot hostesi odšli na dogodek dobrodelne organizacije. Po prvi izmeni sta si obe privoščili pločevinko piva in črto ketamina v šotoru za osebje. Obe sta izgubili zavest in ko se je njena prijateljica naposled zavedala okolice, je bilo za Eleanor že prepozno. Obdukcija je pozneje pokazala, da je bila zanjo usodna ravno kombinacija alkohola in agresivne droge. Če bi imel na tistem dogodku The Loop svojo stojnico, pove Wendy, bi bila Eleanor najverjetneje danes še živa.
Kot za številne druge najstnike je tudi Eleanorino znanje o drogah temelje dobilo na predavanjih v šoli – tamkaj odraščajočo mladino namreč učijo, kaj so droge in kako jih prepoznati, ter jih opozarjajo pred tem, da so pogosto zmešane s škodljivimi snovmi.
A napaka, ki jo storijo, je, da mladostnikov ne učijo, kako droge jemati varno.
Domneva se namreč, da jih pač ne bodo, če so že opozorjeni na nevarnost. A to v najpogostejših primerih ne drži.
Stvar je v tem, da v nasprotju z zdravili pri drogah ne dobimo seznama sestavin in priporočil, kako jih jemati. Nihče ne ve, ali je tableta, ki jo posameznik namerava pogoltniti, res to, kar zagotavlja njen preprodajalec. Lahko gre za nevarni zvarek – celo s cementom in čistili. To je ena izmed poglavitnih skrbi nevropsihologa Davida Nutta, ki je specializiran za droge. V intervjuju med nastajanjem članka mi je zaupal, da se ravno zaradi pomanjkanja regulacij na trgu pojavlja vse več močnejših različic mamil. MDMA, na primer, je običajno narejen iz sasafrasovega olja. Podzemni kemiki so z iznajdljivostjo prišli do formule, kako MDMA pripraviti brez njega. Rezultat? Narejen je za četrtino običajnih finančnih sredstev in je štirikrat močnejši.
Zato so informacije, kot jih ponudijo omenjenim iniciativam podobne ustanove, toliko pomembnejše.
Nikoli ni priporočljivo pogoltnili celotne tabletke naenkrat – bolje jo je zdrobiti na več manjših koščkov in opazovati reakcijo telesa po manjših odmerkih.
"In nikoli ne vzemite dveh tablet, če prva ni prijela," zapoveduje profesor Nutt. Aktivne sestavine se lahko namreč razlikujejo od tablete do tablete. "Videti sta enako, vendar to ne pomeni, da sta enaki tudi po sestavi."
Kar me je v največji meri prestrašilo v obdobju, ko sem sodelovala z The Drop, so bile zgodbe ljudi, ki so bili prestrašeni poiskati pomoč. Upajmo, da se ljudje, ko imajo na voljo informacije, ustavijo, jih preberejo in se odločijo, ali sploh želijo vzeti to tableto. In če je odgovor pritrdilen, da poznajo najbolj varen možni način.
Po Predlogi Prevedla Neja Drozg,
Fotografije: Peter Crowther,
Debut Art *Ime Je Zaradi Varovanja Osebnih Podatkov Spremenjeno.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
