Ali postati mlada mamica pomeni tudi izgubiti vsa prijateljstva?
Ko sem s prstom v naglici drsela po zaslonu telefona in se pomikala po časovnici navzdol, me je globoko v želodcu zvil občutek slabosti, na katerega sem se v zadnjih 14 dnevih že skoraj povsem navadila. Z očmi sem užaloščeno ošvrknila še eno fotografijo svojih najboljših prijateljic. S širokim nasmeškom do ušes in zardelih lic so radostno objemale druga drugo, v rokah pa so se šibili kozarci, polni našega najljubšega alkoholnega koktajla. Potuhnjeno v objemu domačega kavča in odeto v pikčasto pižamo me je v prsih zarezal pekoč občutek ljubosumja. Zakaj me niso povabile?
"Sploh nismo šle ven," me je prijateljica Laura* naslednji dan poskušala potolažiti prek video klica. "K sebi sem povabila le nekaj ljudi, in ker sem vedela, da se zadnjih nekaj tednov ne počutiš dobro, nisem bila prepričana, ali se boš sploh odzvala povabilu."
Stopala sem namreč v prvi teden drugega trimesečja prve nosečnosti. Po ne preveč prijaznem prvem pozdravu sem se spoprijateljila z jutranjo slabostjo in se popolnoma prepričala, da njen delovni čas niso le zgodnja jutra, temveč vsak trenutek dneva. Pri 27 letih sem v ožjem prijateljskem krogu postala prva, ki si je nadela prstan, skočila v zakonski jarem in spočela naraščaj. Naše tesne prijateljske vezi sicer segajo v zgodnje obdobje srednje šole in med povezuje nas nešteto nepozabnih izkustev. Z izjemo nosečnosti. Ko se je zdelo, da dekleta z neusahljivim ritmom praznijo buteljke pregrešnega vina, sem bila sama zleknjena v objemu posteljnine, s cmokom grenkobe v grlu in izolirana od družbe v trenutku, ko bi to najbolj potrebovala. Preveval me je občutek osamljenosti.
V dekletih sem običajno našla topel občutek zavetja. Bile so moje zaupnice. Tokrat se je prvič zgodilo, da se nisem mogla pripraviti do tega, da bi jim ponudila vpogled v svoje notranje doživljanje. Do zdaj sem bila družabna velik del vsakdanjika in nisem imela niti najmanjše predstave o tem, kdo je v resnici nova verzija mene. Bolj zapuščeno in odtujeno sem se počutila, več dvomov se je začelo porajati. Pod vprašaj sem postavljala vsako svojo potezo. Sem bila resnično pripravljena zamenjati brezskrbne žurerske noči za smrdljive plenice?
Poleg vsega sem se ob omenjanju slabotne nadloge počutila kakor pokvarjena harmonika. V mislih sem se poigravala s podobo Mirande v kultni sceni serije Seks v mestu, v kateri je razdvojena med ohranjanjem babjega čveka in pestovanjem dojenčka. Sem se začela spreminjati v klišejsko žensko z otroki? Zadnja stvar na svetu, ki bi si je želela, je, da v očeh bližnjih postanem stereotipna starševska podoba, in to še preden dojenček priveka na svet. Tolažilo me samo dejstvo, da nisem edina.
"Moja največja skrb je bila, da prijateljem ne postanem dolgočasna."
"Nekoč, ko sem se družila s prijatelji, ki še niso imeli otrok, sem govorila o sebi in svojem otroku samo zato, ker se mi je zdelo, da je to edina zanimiva tema pogovora v mojem rokavu," priznava Manca*, ki je zanosila kmalu po dopolnjenjem 27. rojstnem dnevu. Manca je bila odločena dokazati okolici, da ima lahko vse – uspešno kariero, družino in poleg tega še noči, rezervirane za razuzdano ponočevanje. A njene sanje, da bi ji med vsem naštetim uspelo žonglirati z lahkoto, so se kmalu po rojstvu otroka začele sesedati kakor hišica iz kart.
"Že prvi večer, ki sem ga zunaj preživela kot mlada mamica, so mi na plan privrele solze, saj sem se na vse pretege trudila domisliti razgibane teme pogovora. V prsnem košu sem občutila napetost in pogosto sem se počutila osramočeno," se spominja Manca. "Moje prijateljice so nekoč celo dejale, da nisem podobna njihovim prijateljicam mamicam, ker ne govorim vedno o svojih otrocih, a to je mojo tesnobo le še poglabljalo. Moja največja skrb je bila, da jim ne postanem dolgočasna."
Strah pred izgubo prijateljic v obdobju prehoda v starševstvo dejansko obstaja, potrjuje terapevtka Tasha Bailey: "Povsem naravno je namreč občutiti nelagodje v obdobju, ko se naša identiteta prilagaja novi življenjski vlogi." Razdalja oziroma nastanek navideznih prepadov med prijatelji v različnih življenjskih obdobjih je že sama po sebi močno občutna, vendar prihod otoka običajno to le še poslabša zaradi oslabljene komunikacije med obema poloma.
"Nekateri prijatelji predvidevajo, da si bodoče mamice želijo prostor zase, vendar mišljenje le še dodatno povečuje občutke osamljenosti in stranske učinke sindroma FOMO – strahu pred izgubo," razloži terapevtka. "Občutek je najpogosteje še dodatno poglobljen zaradi družbenih omrežij, na katerih smo lahko priča fotografijam prijateljev, ki se povsem brezskrbno zabavajo – ne da bi te povabili medse."
Spremenjena dinamika mojih prijateljstev me je vodila do razvoja občutkov krivde in sramu, da zamujam svoje staro življenje; na poti sem imela čudovitega otroka in počutila sem se izredno hvaležno za vse dosedanje uspehe, vendar se nikakor nisem mogla otresti spremljajočih skrbi v povezavi z novo življenjsko vlogo. Tudi to je, kot me tolaži Baileyjeva, povsem normalno: "Resnica je povsem nasprotna – več se pogovarjamo o zapletenih občutkih, manj dvomom ljudje skrivamo v sebi."
Oddaljitev kot način prilagajanja na prijateljičino nosečnost
"Morda pa le nimamo ničesar skupnega," se dilem in vprašanj, zakaj je njeno prijateljstvo z Niko* izzvenelo pred nekaj leti, spominja Tia*. Nerazdružljivo vez sta stkali na delovnem mestu in kakor sestri bili povezani od prvega pogovora. Nika je celo postala družica na Tijini poroki. Kmalu po naznanitvi vesele novice pa je Nika pretrgala stike. "Preprosto nisem mogla razumeti, zakaj se nisva videli. Bila sem prizadeta in močno užaloščena," Tia pove zdaj, ko preučuje razpadle odnose. "Kaj bi ne nazadnje sploh lahko storila? Sprejela sem dejstvo, da se je moja prijateljica spremenila in da moram ne glede na to nadaljevati svoje življenje."
Tia se takrat namreč ni zavedala, da ni bila Nikina zavestna namera, da se njuno prijateljstvo prične krhati. Šlo je za način prilagajanja na prijateljičino nosečnost. S perspektive odrasle, samske ženske je bila to precej logična poteza – dokler ni mamica postala tudi ona. "Nikoli si nisem predstavljala, kako emocionalna in utrujajoča je lahko nosečnost," pove zdaj, ko je mamica dveh otrok. "Nezavedno sem izpustila toliko vprašanj glede počutja, ki bi jih Tii lahko zastavila, a se tega takrat dejansko nisem zavedala."
Ko Nika nadaljuje pripoved izgubljenega prijateljstva, deli nasvete, za katere želi, da bi jih tudi sama slišala pred leti. Kako torej podpreti prijateljico, ki pričakuje otroka? "Ne predvidevaj ničesar. Sprašuj, izobražuj se o nosečnosti in predvsem bodi potrpežljiva. Tvoja prijateljica morda ne bo zmogla deliti občutkov v tistem trenutku, vendar se vedno prepričaj, da kljub temu ve, da si ji na voljo za intimen pogovor - ne le o tem, kakšno plenico bo kupila za otroka."
Tudi terapevtka Tasha Bailey deli uporaben nasvet za obvarovanje in ohranitev prijateljstev pred izgubo med osvajanjem novih življenjskih stopničk. "Skrivnost je v iskrenosti in tem, da drug drugemu pokažemo svojo ranljivo točko. S tem hkrati okrepimo občutek varnosti in medsebojno vez, ki smo jo spletli med poznanstvom," pove. "Bodite v rednem stiku in se potrudite razumeti, kaj čutijo drugi."
Ključno negovanje odnosov na prehodu v odraslost
V nekaterih primerih pa je nastala škoda skrhanega odnosa veliko kompleksnejša, da bi jo bilo mogoče preprosto popraviti. "Dober pokazatelj ranjenega prijateljstva med drugim vključuje tekmovalnost in enostransko komunikacijo," pojasnjuje terapevtka. "Rešitev je odprt pogovor – ne nazadnje, če razpoke v odnosu občutiš ti, je največja verjetnost, da jih občuti tudi tvoja prijateljica."
Strokovnjakinja predlaga tudi, da je dobro zaznati, kdaj skrhanega prijateljstva ni več mogoče rešiti: "Če pri pogovoru naletiš na obrambni zid, je morda čas, da se za določeno obdobje umakneš oziroma povsem izstopiš iz odnosa. Pomembno je prepoznati situacije, ki jih v prijateljstvu pogrešaš, in ugotoviti, ali so še vedno dosegljive. Strah pred samoto ali pogrešanje družabne plati niso dovolj dobri razlogi za trud po ohranjanju prijateljstva, ki ima pretečen rok trajanja."
Potrebnega je bilo ogromno poguma za začetek odprtega pogovora, ki je mojim odnosom ponujal priložnost vrnitve v stare tirnice. Visoko noseča in prežeta s čustvi sem se nekega večera za mizo izpovedala prijateljem. V trenutku, ko so iskrene besede občutkov spolzele z mojega jezika, sem se počutila neprimerljivo bolje. Gledali so me osupli in zaskrbljeni obrazi – dolge mesece sem se namreč prepričevala, da jim je bilo vseeno zame. A ko sem jim na pladnju ponudila tesnobne slutnje, da zamujam druženja in dvomim o podpori okolice, sem hitro spoznala, da se jim o tem ni niti sanjalo.
Danes, šest let pozneje, sem srečna mamica dveh čudovitih otrok. In ko je čez leta proces odraščanja korenito vplival na medosebne odnose, sem se naučila odločilno bistvo prijateljstev: potrebujejo čas in nego. V paketu z odraslostjo namreč nezavedno prejmemo nešteto obvez, zaradi katerih postane veliko težje negovati medosebne vezi. Prijateljstva zahtevajo aktivno bližino obeh strani, ob čemer si je pomembno zapomniti skupno preteklost in skupni imenovalec, ki nas je združil na prvem mestu. Medtem ko je nekaj prijateljev nehalo vlagati trud, jih je toliko več pokazalo zanimanje zame. In zaradi tega sem zdaj vedno, ko se z njimi pogovarjam, zatopljena v topel objem tiste pikčaste pižame, vesela, da smo uspešno prebrodili trnovo pot. Do srečnega zaključka.
"Sem resnično pripravljena zamenjati brezskrbne žurerske noči za menjanje smrdljivih plenic?"
"V mislih sem se poigravala s podobo Mirande v kultni sceni serije Seks v mestu, v kateri je razdvojena med ohranjanjem babjega čveka in pestovanjem dojenčka."
"Prijateljem brez otrok sem govorila o sebi in svojem otroku samo zato, ker se mi je zdelo, da je to trenutno edina zanimiva tema pogovora v mojem rokavu."
Po Predlogi Prevedla In Priredila Neja Drozg,
Fotografije: Shutterstock
*Imena So Zaradi Varovanja Osebnih Podatkov Spremenjena.
Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi