Reci NE, ne da bi izpadla brezčutna nesramnica.

Dovoliš prijateljici, da spi na tvojem kavču vedno, ko se spre s fantom ali starši? Sestra bi si rada izposodila tvoje nove drage škornje, ki jih še nikoli nisi obula, ti pa rečeš V redu. Pravkar si privolila, da boš prevzela projekt od prezaposlenega sodelavca, pa si tudi sama preobremenjena in ne veš niti, kje se te drži glava?

Ali se ti vse to sliši znano? Veliko žensk (ženske smo glede slabe vesti, ker nekomu odklonimo pomoč, v primerjavi z moškimi v veliki prednosti) je resnično preobremenjenih z delom, ki ga opravljajo za druge le zato, ker je težko reči ne.

Preden nejevoljno rečeš Ja na še eno prošnjo, preveri, zakaj je tvoja navada reči Ja, seveda postala tako močna, in spoznaj, kako se je znebiti (ne da bi se počutila krivo).

Zakaj ženske rečemo Ja

Ko moške vprašajo, ali bi prevzeli nezaželeno nalogo, se večinoma že v prvem trenutku ne obotavljajo končati stvari. Ne, ne more prijatelju posoditi 20 evrov, žal nima časa čuvati sosedovega psa.

Obstaja več razlogov, zakaj se moški in ženske ne odzivajo enako na zahteve. Moški so strokovnjaki v tem, da branijo svoje pravice in govorijo, kaj mislijo. To jim daje status v družbi. Zgodaj se jasno naučijo reči ne – če tega ne naredijo, jih označijo kot mevže.

Po drugi strani pa si ženske zaslužijo pohvalo, ker so med svojo družbeno igro prijazne, sodelujejo in pomagajo. Kot punce nas izpostavljajo, če nismo vedno pripravljene pomagati. Ko odrastemo iz pridne in uslužne deklice v žensko, ki pomaga vsakomur, ki prosi za pomoč (ali pa se ponudimo celo same), pa nam očitajo, da komaj čakamo, da bomo osrečile in zadovoljile druge in dobile njihovo potrditev. Pravzaprav je ženska potreba po ugajanju tako vcep­ljena, da veliko žensk enači odgovor Ne s stavkom Vseeno mi je zate.

Zdi se, da je odgovarjati z Ja prav tako v krvi. Z raziskavami so dokazali: ko ženske sodelujejo, nevrološka dejavnost v možganskem centru za nagrajevanje dramatično narašča, naše telo pa obenem preplavlja s hormoni dobrega počutja. Posledica: ženske resnično začutimo fizični, in ne le duševni občutek zadovoljstva, ko zadovoljujemo ljudi okrog sebe. Vendar te terapevtka Alek­sandra Kralj opozarja: “Če se preveč oziraš na druge, zanemarjaš sebe, zaradi česar lahko začneš živeti tuja življenja namesto svojega. Posledica tega pa je, da si jezna in preobremenjena, največkrat pa zelo razočarana, ko spoznaš, da drugi niso pripravljeni zate narediti toliko kot ti za njih.

Pri odgovoru Ne moraš najprej sama pri sebi razumeti, da nisi dolžna uresničevati tujih želja in prošenj, če ti ni do tega. Vse, kar narediš za kogarkoli, tudi za partnerja, je dar, in ne obveza. Odnosi, ki temeljijo na dolžnosti, utes­njujejo, so neiskreni in imajo po navadi kratek rok trajanja.’’

Razlogi, zakaj reči Ne

Najprej premisli o zagrenjenosti, ki jo neizogibno občutiš vsakič, ko sprejmeš nalogo, ki si je ne želiš. Dodaj še čas, ki ga potrebuješ, da narediš to, kar so od tebe zahtevali, in se spomni občutka črvičenja v želodcu, ker že vnaprej veš, da ti do dogovorjenega datuma gotovo ne bo uspelo končati. Posledica vsega skupaj pa je tudi to, da ti ostane manj časa za stvari, ki so zate res pomembne (ali pa ti zanje nenehno zmanjkuje časa in si že popolnoma obupala nad tem, da se boš z njimi sploh še kdaj ukvarjala!).

Če se vdaš tej navadi, se ti lahko maščuje: namesto da se ti zdi, kot da pomagaš, si prislužiš sloves pohlevnega predpražnika. Predpražniki res niso prav zaželjeni med pravimi prijatelji. Če ne postavljaš meja, boš med prijatelji in znanci prislužila zelo malo spoštovanja in te bodo zato kar naprej prosili za pomoč, ker vedo, da boš njihovo prošnjo za pomoč najverjetneje sprejela.

Navsezadnje ljudem ne delaš usluge, če jih nenehno rešuješ. Ko nekoga zavrneš, ga prisiliš, da se zanese nase, kar je po navadi dobro tudi zanj. Na primer: Leni prijateljici nočeš že stotič posoditi denarja za položnice – brez tvoje varnostne mreže ne bo imela druge možnosti, kot da se sooči s svojimi finančnimi težavami in si najde delo in zaslužek, ki ji bosta omogočala normalno življenje, ali pa se bo naučila skrbneje in bolj premiš­ljeno ravnati z denarjem.

Kraljeva pravi: “Vsakič ko nekoga zavrneš, tvegaš negativen čustveni odziv. Toda če zaradi strahu pred tem delaš stvari, ki jih ne želiš, delaš slabo sebi. V vsakem primeru je rezultat neugoden. Ko se znajdeš v tovrstnih situacijah, naj ti bo vodilo, da se spet in spet odločaš zase oziroma za iskrenost. Ne delaj stvari, ki jih nočeš, samo zaradi tega, ker hočeš ustvarjati podobo dobrega, ustrežljivega in nesebičnega človeka, v resnici pa deluješ proti svoji volji. Vendar pazi, da boš pri zavrnitvah nežna: ljudje, ki jih boš nežno zavrnila, bodo to veliko bolj cenili kot lažno predstavljanje.” Ko boš osvojila dejstvo, da je reči Ne tvoja pravica, in ne nekaj slabega, ne boš imeli grenkega okusa in tudi izrekla ga boš tako, da ne bo preveč bolelo.

Zavrneš lahko tudi šefa

Ko gre za službene dolžnosti in dobro opravljanje svojega dela, je najtežje reči Ne – predvsem svojemu nadrejenemu ali sodelavki, ki takoj teče tožarit šefu, da nečesa spet (!) nočeš narediti. Pa vendar – če si preobremenjena z delom in vidiš, da ga zaradi preobilja ne moreš več kakovostno opravljati, prosi za sestanek še šefa in mu brez ovinkarjenja in slabe vesti razloži svoj neprijeten položaj.

Napiši si oporne točke, predstavi projekte, ki si jih uspešno rešila v zadnjem času, pa tudi tiste, ki ti niso najbolje uspeli, in naštej še razloge za neuspehe, ki so verjetno povezani s tvojim pomanjkanjem časa zanje.

Nato mu povej, s čim vsem se ukvarjaš ta trenutek, koliko časa ti vzame posamezna stvar in zakaj misliš, da potrebuješ pomoč oz. ne moreš prevzeti niti ene zadolžitve več.

‘’Če boš hkrati ponudila tudi rešitev, tega ne bo razumel kot tarnanje, temveč kot konstruktiven pristop k težavi,’’ te spodbuja Kraljeva.

Kako prideš do Ne

Nič od vsega tega ne pomeni, da boš zlahka rekla Ne. Pravzaprav traja kar nekaj časa in potrebne je veliko vaje, preden večina žensk reče Ne, ne da bi se počutile bombardirane s krivdo.

Pomaga, če si pripravljena na to, zato se nauči ali navadi prepoznati znake, da proti tebi leti nezaželena zahteva. Očitni znaki so: ‘’Hotela sem ti povedati …’’ Hotela sem te nekaj vprašati in vem, da si prezaposlena, toda …’’

Vendar bodi pozorna na zgodnejše znake, kot so podaljšano klepetanje, pokašljevanje, izogibanje očesnega stika, razlaga bla bla …

Če se ti zgodi, da si že stisnjena v kot, se bojuj proti svojemu refleksu, da boš rekla Ja, tako da ne boš odgovorila takoj. Če boš malo počakala, boš pustila vtis, da res premišljuješ o zahtevi, s tem pa boš dobila tudi malo časa za premislek. Ko nekaj res zavrneš, naj bo tvoj Ne kratek – nekaj podobnega kot: Res bi rada, vendar ne morem.

Ne jecljaj, medtem ko se skušaš opravičiti, zakaj moraš zavrniti. Več prostora ko boš dala ljudem, ki jih boš zavrnila, več možnosti jim boš poklonila, da te bodo poskušali prepričati, da bi spremenila mnenje. Upri se potrebi po pretiranem opravičevanju, ker to samo kaže, da se ne počutiš prijetno zaradi svoje odločitve, in nikoli ne delaj kompromisov. Delanje kompromisov je skoraj tako slabo kot reči Ja – še vedno nase prevzameš del tega, česar si nisi želela, in verjetno se boš počutila, kot da so te pretentali, zaradi česar boš še bolj zamerila.

Ko si zavrnila nekoga, se s tem ne ukvarjaj več in si ne dovoli, da bi občutila krivdo. Kmalu bo laže govoriti, naj ne računajo nate. Ko enkrat vidiš, koliko več nadzora imaš nad svojim življenjem, bo govoriti Ne postalo tvoja druga narava.

Ne. Nikoli. Nemogoče. Nikakor.

Ne-ji za splošno rabo

“Ne, vendar hvala, da si pomislil/-a name.’’

“Vem, da boš razumela – niti ene stvari več ne morem narediti.’’

“Ne bom imela dovolj časa, da bi dobro naredila to nalogo – zakaj ne vprašaš Mojce?’’

“Počaščena sem, toda ne morem.’’

“Odlična zamisel, vendar bom morala zavrniti.’’

Ne-ji za posebne priložnosti

Nekdanja sošolka, ki je raje ne bi videla, pritiska nate, da se dobita:

“Oprosti, preobremenjena sem, a te bom poklicala, ko se mi urnik sprosti.’’

Tvoj moški namiguje na trojček s tabo in tvojo prijateljico:

“Nekaterim puncam je to mogoče všeč, vendar jaz nisem ena od teh.’’

Prijateljica želi, da delaš kot prostovoljka nekaj, v kar ne verjameš:

“Res spoštujem, da si tako zavzeta, vendar ne morem sodelovati.’’

Sodelavka hoče, da ji pomagaš pri njenem projektu:

“Če prevzamem še to, bom morala odpovedati kaj drugega, tega pa žal ne morem narediti.’’

Tujec na letalu vpraša, ali mu prepustiš svoj sedež poleg okna:

“Sem se že namestila, in tudi jaz obožujem pogled skozi okno.’’

Petra Arula

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc