"Rada bi pozabila, pa ne morem" (grozljive izkušnje spolno zlorabljenih)

Tri spolno zlorabljene ženske so nam zaupale grozljive izkušnje in posledice, s katerimi se še vedno soočajo, vsak dan.

Sašina zgodba ...

S prijateljico sva sedeli pred železničarsko delavnico, ko naju je Simon zvabil noter in nama začel razkazovati revije. Mislim, da je šlo za Vroči kaj … Smejali sva se, ko pa je Simon odpel svoje hlače in pokazal, kar je skrival v njih, sva se prestrašeni umaknili in zbežali. Simon je bil naš tridesetletni sosed, srečno poročen očka z dvema hčerkama. Medve sva jih šteli devet.

Najprej je svojo izkušnjo mami zaupala prijateljica, a se je ta le smejala in rekla, da ima bujno fantazijo, saj je Simon tako čeden in prijazen fant. Prijateljica je od jeze jokala, nato sem še jaz zaupala mami najino prvo spolno ‘izkušnjo’.

Mama je bila tiho, gledala me je in požirala solze. Objela me je in jaz sem se zjokala. Solze so oprale z mene vso nesnago in sram, občutek krivde in strahu. Ko smo naslednji dan skupaj delali na vrtu, je mati Simonu povedala vpričo njegove žene, da ve, kaj je počenjal, in da naj me pusti na miru.

Zgodba se tukaj žal ne konča.

Ne vem, ali je mati kdaj povedala očetu o tem, kar sem doživela. Mislim, da tega ni vedel, ali pa ni hotel verjeti. Oče je rad popival, in ob takih priložnostih se je spravil nad mamo, ki je poskrbela, da je nas, otroke, zaprla v sobo, in nas zaščitila pred njegovimi brcami.

Ko je mati zbolela za rakom, se je oče nenadoma spremenil, nehal je piti. Morda se je čutil krivega za njeno bolezen ... Nisem še dopolnila 14 let, ko je mama umrla. In Simon – kot bi čakal le na to.

Zopet me je začel zasledovati – bežala sem, in tudi mlajši sestri sem govorila, naj se drži stran od njega, čeprav ji nisem mogla povedati, zakaj.

Enkrat me je ujel na samem in me zvlekel v delavnico; kar naravnost je rekel, da ga je žena poslala pome, ker ona ne more tistikrat zadovoljiti njegove sle.

Od strahu sem začela kričati na pomoč, on se je malo zmedel, in po nekaj brcah me je pustil pri miru. Najverjetneje je kaj navrgel še staremu Danetu, ki je prodajal karte na železniški postaji. Tudi on mi je namreč začel groziti, da me bo enkrat že še dobil. Strah me je bilo, a očetu nisem upala nič povedati, saj sta bila najboljša prijatelja.

Nekega jutra, ko je oče odšel v službo, brat in sestra pa v šolo, sta za sabo pustila odklenjena vrata. Spala sem, ko sem začutila, da me nekdo otipava.

Z grozo sem odprla oči, in mislila, da sanjam – Dane, očetov petdesetletni prijatelj, je stal ob meni in me začel slačiti, celo ponujati denar za malo užitka. Takrat sem bila stara 16 let.

Bežala sem od doma in se vračala, saj se nisem imela kam zateči. V obupu sem se nekoč zatekla k Simonovi ženi. Pestovala je njunega tretjega otroka. Bila je prijazna, ponudila mi je kozarček.

Ne vem, kako in kdaj me je napila, spomnim se le, da je takrat prišel še Simon, in oba sta se spravila name. Posilil me je z njeno pomočjo. Počutila sem se izigrano, izkoriščeno, umazano. Sovražila sem se.

Življenje v temi ...

Po mamini smrti je bilo moje življenje ena sama beda, pri devetnajstih sem se čutila uničeno, ničvredno, zapuščeno. Padla sem v malodušje.

Z bratom sva se nekega dne sporekla zaradi nepomembne malenkosti, moji živci so bili razrahljani. Šla sem do omarice in pobrala vse tablete, ki sem jih našla, in jih pojedla. Oditi od tod, prekiniti, ubežati, rešiti se …

Oče me je nezavestno zavil v rjuho, naložil v avto in odpeljal v klinični center. Tam so me oživljali, čistili želodec – spomnim se zdravnika, ki me je s klofutami poskušal spraviti k sebi, a meni se je strašansko spalo.

Iz kliničnega centra so me za nekaj dni odpeljali v PHP (psihiatrično kliniko).

Ustrašila sem se, da bom tam ostala. Zdravnici sem povedala, da mi je hudo, vendar se bom postavila spet na noge. Hotela sem domov. Ko sem se vrnila k očetu, se ni nič spremenilo. Zopet sem zapadla v apatijo. Takrat sem bratu povedala za posilstvo, ta pa je o tem govoril z očetom. Ni mu verjel.

Na lepem so nas nekega popoldneva obiskali policaji, ker je sestro nekdo obtožil kraje. Takrat sem govorila s kriminalistom in mu omenila posilstvo.

Prisluhnil mi je, mi verjel in me prepričal, da sem vložila tožbo proti storilcema, Simonu in njegovi ženi. A tožba je naletela na gluha ušesa. Zakon pravi, da žrtev mora dokazovati krivdo storilca, jaz pa razen uničenega telesa in psihičnih težav nimam kaj pokazati. To očitno ni dovolj.

Moje življenje spet teče naprej. Trenutno sem brezposelna, rada  bi končala srednjo gostinsko ali vzgojiteljsko šolo.

Živim s fantom, ki je zaposlen za določen čas. Dobro se razumeva, saj je imel tudi on podobno otroštvo. Izkušnje so na meni pustile številne posledice. Poskušala bom rešiti, kar se rešiti da.

Anjina zgodba ...

“Bila sem najstnica – šestnajstletnica. Roka sem spoznala med počitnicami. V soseščini je imel sorodnike, živel pa je v SV delu Slovenije. Zaljubila sva se na prvi pogled. Ure in ure sva se pogovarjala, se sprehajala po mestu in v parku za blokom do poznih večernih ur štela zvezdne utrinke. Konec avgusta je odšel, a nikoli se ni zgodilo, da bi se ne videla vsaj na štirinajst dni.

Čeprav je bilo kar nekaj situacij, v katerih sva komajda zaustavila hrepeneče poželenje, me ni nikoli silil v spolnost. Čutila sem, da spoštuje mojo obotavljivost in razume, da potrebujem še nekaj časa.

O svoji družini je pripovedoval malo, a dovolj, da sem lahko sestavila sliko. Starša sta se ločila, ko je bil star tri leta. Starejši brat Robert je živel z očetom v Nemčiji, Rok pa je ostal pri materi.

Brata sta se srečevala enkrat na leto, le za božično-novoletne praznike. Robertovih obiskov se ni veselil; odtegoval mu je mater, jo čustveno izsiljeval in s tarnanjem nad očetom obremenjeval njeno vest, ker ni živel z njo.

V hipu mi je bilo jasno, kaj namerava ...

Ko se je zgodilo … je bil tudi božič. Brata sta me počakala na avtobusni postaji. Hitro sem opazila, da si nista podobna – ne po videzu ne po značaju. Robertova samovšečnost in vsiljivost sta mi bili skrajno zoprni.

Ob popoldanskih pripravah na božični večer se je nenadoma spomnil, da gre po neko prijateljico Alenko. Vztrajal je, naj grem z njim, saj jo bodo starši le tako pustili od doma. Tudi Rok je rekel, naj grem. Hotela sem, da gremo skupaj, a Robert mi je zagotovil, da bova v dobre pol ure nazaj.

Vozila sva po mestu in se ustavila pred blokom na robu naselja. Rekel je, naj počakam, da gre najprej sam gor. Kmalu se je vrnil pome. V hipu mi je bilo jasno, kaj namerava. Hotela sem ven, ven …

Zgrabil me je za roke, mi jih zvil na hrbtu in me potisnil v kopalnico. Začela sem kričati. Medtem ko me je s kolenom tiščal v trebuh, je pograbil brisačo in mi jo pritisnil na usta. Gledal me je kot sestradana žival, ki že teden dni ni jedla.

Čutila sem, da bi me bil pripravljen ubiti …

Nikoli več ne bo prvi ...

Medtem ko me je nasilno slačil, je hropel in govoril: “Mali mi je vzel mater. Njen ljubljenček je; zaradi njega sem moral z očetom v tujino … Prasec, to ga bo najbolj prizadelo … Hvali se, da si še nedolžna, da bo tvoj prvi … Nikoli več ne bo prvi … Naj spozna svojega velikega brata; tokrat in vedno naprej bom prvi jaz …”

Sledil je rafal nerazumljivih nemških besed in hlastno plazenje po meni.

Nikoli prej si nisem predstavljala, da bi tudi sama lahko ubijala. Z očmi sem iskala predmet, ki bi bil dovolj čvrst, da bi ga udarila po glavi, a edino, kar bi morda le lahko dosegla, je bila plastična straniščna metlica …

Trajalo je kakšnih pet minut, morda manj, a zdelo se mi je kot morilsko ubijanje na obroke, ki ga ne bo nikoli konec.

Izpustil me je v histeričnem smehu, ki je šele po nekaj minutah popustil in prešel v enako histeričen jok. Stegnila sem se k pipi. Dovolil mi je piti, a umiti se mi ni dovolil. Kričal je, da so to njegovi življenjski sokovi, njegova volja in moč … Vedela sem, da imam opravka z bolnim človekom, najbrž s psihopatom.

Sedla sem na tla kopalnice in jokala.

Tudi sam je tulil in vmes govoril, da mi je moral to storiti, da se je osvobodil dolgoletnega notranjega besa. Brcnil mi je brisačo in ukazal, naj ne sedim na golih tleh, da ženskam to škoduje … Počasi je vstal in odšel v sobo.

Med vrati mi je s smrkavim glasom ukazal: “Umij se in uredi, greva nazaj. In da veš: Alenko sva iskala po celem mestu in je nisva našla. Štekaš?? Verstehen??”

Zaklenila sem vrata kopalnice. Slišala sem, da telefonira. Razumela sem le to, da mora nekoga peljati domov, potem pa pride … Pokleknila sem k straniščni školjki in bruhala … bruhala … Noge so me komaj držale, ko sem se splazila v banjo in odprla skoraj mrzlo vodo. Tuš sem položila na vrh glave in ga pustila teči, teči … ne vem, kako dolgo. Tolkel je po vratih in vpil, da bom izpraznila Dravo.

Počasi sem se uredila. Nekaj toaletnega papirja sem oblikovala v vložek in si ga položila v hlačke. Zobno pasto sem si stisnila na dlan, si s prsti umila zobe in stopila na hodnik.

Znorel je, ko me je videl z mokrimi lasmi. Zmerjal me je z vsemi mogočimi besedami in mrzlično iskal fen. Med sušenjem las je odšel v kopalnico in prepeval neko nemško pesem. Zaslišala sem tuš in izkoristila priložnost. Ključ je bil v vratih … Pograbila sem bundo in torbo ter jih previdno odklenila. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem s seboj odnesla tudi ključ …

Rešitev je padla z neba ...

Preskakovala sem po več stopnic hkrati in tekla kot nora. Zavila sem po poti, po kateri mi z avtom ne bi mogel slediti. Ko sem se dovolj oddaljila, sem vstopila v manjšo trgovino z bifejem. Niti približno nisem vedela, kje sem. Naročila sem čaj z medom in sedla k edini mizici v kotu. Vedela sem, da ne smem na avtobusno postajo, kjer koli je že bila; tam bi me zlahka našel.

Mokre lase sem skrivala pod kapuco bunde, a posebnega zanimanja tudi sicer ne bi vzbujala, ker je zunaj gosto snežilo. Slišala sem pogovor med lastnico in njeno hčerjo, ki je materi rekla, da odhaja v Kranj. Rešitev je padla z neba! Opravičila sem se in prosila, ali bi se smela z njo odpeljati proti domu. Ponudila sem ji plačilo, a dekle je zamahnilo z roko v znak, da to ni potrebno.

Med potjo sva govorili o vsem mogočem, vendar se ničesar ne spominjam, celo obraza prijazne voznice ne. Očitno sem bila v šoku. Domov sem prišla okrog sedmih zvečer. Starša in mlajša sestra so odšli praznovat k maminim staršem. Hvala bogu!

Spila sem kozarec mleka in šla znova pod tuš. Medtem je vztrajno zvonil telefon. Nisem se oglasila.

Prižgala sem televizijo in si ležišče pripravila v dnevni sobi. Iz dremeža me je prebudil hišni zvonec. Oglasila sem se na domofon. Bil je Rok. Rekla sem, da sem bolna, in prosila, naj me ne moti. Do polnoči je vztrajal; vsake pol ure je klical. Nisem ga mogla sprejeti …

Še skoraj leto dni so prihajala njegova pisma, jaz pa sem še zapečatena vsakič uničila. Tudi doma me je nekajkrat iskal. Staršem sem rekla, da ga ne želim nikoli več videti.

Tri leta sem obupno trpela, potem sem spoznala Darka, sedanjega moža. Šestletno deklico imava, in dobro nama je. O tem, da sem bila spolno zlorabljena, mu nisem nikoli povedala.

Čas je bil na moji strani; počasi je preglasil spomine, in le redko sem še pomislila na ta dogodek. Dokler …

"Mami, jaz bi bila raje fant"

Zgodilo se je pred tremi meseci, ko sva se s hčerko v gneči peljali z mestnim avtobusom. Dekletce mi je sililo v naročje in se neobičajno tesno privijalo k meni.

Dvignila sem jo in ji predlagala, da se oprime visečega držala. Krčevito me je objela in prosila, da greva z avtobusa. Mislila sem, da ji je slabo; na prvi postaji sva izstopili. Ko sem jo hotela spustiti iz naročja, se me je panično oklenila in zajokala. Komaj sem jo umirila.

Povedala mi je, da jo je nek moški z bližnjega sedeža prijemal za ritko in ji skušal razmakniti noge. Odšli sva v bližnjo kavarno in naročili čaj.

V trenutku sem preskočila prostor in čas … V mislih sem se znašla v tistem bifeju ob skodelici čaja … Hčerki sem razložila, da so na svetu tudi ljudje z bolno pametjo, in da se jih moramo ženske ogibati. Ko se je umirila, mi je rekla: “Mami, jaz bi bila raje fantek …”

Ne vem, kako bom zmogla ...

Zvečer sem dogodek z avtobusa opisala možu. Pomiril me je, a le za kratek čas. Vso noč nisem spala. Ponovno sem podoživela svoje posilstvo in odtlej se noro bojim za hčer. Ne vem, kako naj si pomagam. Strah me vprega od jutra do večera. Pri delu se ne morem več zbrati; sredi noči me zbujajo sanje z grozljivimi vsebinami.

Mož pravi, da sem panična brez potrebe, saj je najina deklica nenehno pod skrbnim varstvom. To je sicer res, a jaz se vseeno bojim. Pred kratkim sem med službenim odmorom prebrala časopisno informacijo o duhovniku, ki zlorablja dečke.

Vsa sem bila iz sebe. Sredi dela sem odšla v vrtec po hčerko in možu sporočila, naj pride po naju k mojim staršem. Ne vem, kako bom zmogla … Kaj bo z menoj, ko bo hči odraščala? Mi sploh lahko kdo pomaga?

Anjino sporočilo bralkam

“V vsakem primeru spolne zlorabe dogodek takoj prijavite Policiji! Ne umivajte se pred ginekološkim pregledom! Ne razmišljajte o tem, kaj si bo kdo mislil; za vas gre, za nikogar drugega!!! Vsakršno – spolno ali drugo nasilje – lahko pomagate izkoreniniti le tako, da spregovorite. S tem si boste dvignile samospoštovanje, nasilnežu preprečile enaka ravnanja naprej in mu po sodnem postopku lažje odpustile. Tudi to je treba, da lahko živimo v miru s samim seboj.”

Cristalina zgodba

Ne vem, kako bi začela. Preživela sem nekaj najhujšega, kar se lahko ženski zgodi. Mama je imela že od mojega sedmega leta prijatelja, ki se je pojavil tu in tam. Imel je policijsko kartoteko, ki je bila dolga, saj je imel na vesti umor.

Vse se je začelo, ko sem bila stara približno 13 let. Začelo se je z igro “Tega ne povej mami, ker bom vse zanikal”.

Nekega popoldneva, ko mame ni bilo doma, delala je v popoldanski izmeni, se je začelo. Ostala sva sama, lovila sva se okoli mize, ko me je ujel, slekel in potisnil prst v moje mednožje.

Ker so bili prsti preveč suhi, je odšel po kremo, si namazal prste ter drsel po meni. Bilo je zelo mučno in ogabno! To se je dogajalo približno dve leti. Nato je šel še dlje. Prišel je v mojo posteljo pozno zvečer ali pa zgodaj zjutraj.

Nekoč je namesto prsta vame potisnil svoj spolni ud. Bilo je grozljivo! Rotila sem ga, naj preneha, da me boli … On pa se ni zmenil za moje solze in krike. Želela sem si, da ne bi nikoli prišla noč! Po tem dogodku me je začel spremljati povsod. Pregnal je vse moje prijateljice in prijatelje.

Nisem smela od doma, po šoli sem se morala takoj vrniti domov. Ko enkrat nisem prišla domov pravočasno, me je pretepel, bila sem vsa krvava.

Okrvavljeno blazino, na kateri sem spala, sem shranila kot dokaz. To se je dogajalo iz dneva v dan. Govoril je opolzke besede o mojih prsih, sama pa sem jih skrivala za upognjeno držo. Želela sem si, da bi bila moški!

Nekega dne preprosto nisem več zdržala, odločila sem se, da se bom ubila. Usedla sem se na avtobus in se peljala …

Bila sem na robu deroče reke in hotela sem se vreči vanjo. Nekaj me je zaustavilo, višja sila, bog, ne vem. Odšla sem domov in vse je bilo po starem. Nisem pa vedela, da je mamin prijatelj spet zabredel v kriminal, in nekega dne so ga policaji odpeljali.

Poklicali so me na sodišče, kjer sem povedala svojo zgodbo, prinesla blazino za dokaz, dobil pa je le tri leta zapora. Nič v primerjavi s tem, kar mi je naredil. Na koncu so ga izgnali iz Slovenije.

Sama sem začela hoditi k psihologu, ta mi je skušal pomagati, a pozabiti je zelo težko. Poskušam, iz dneva v dan, a ne morem. Še vedno se bojim, da se bo vrnil, me našel in se maščeval. Ne vem, zakaj, a življenje me tepe … Kaj naj storim, pa tudi ne vem.

Storilci in žrtve

Kaj je značilno za storilce spolnega nasilja in kdo so njihove žrtve?

Storilec spolnega nasilja v prvi vrsti ne zadovoljuje svojih spolnih želja, temveč želi na ta način žrtev podrediti in ji dokazati svojo moč in prevlado.

Storilci so v 80 odstotkih znane osebe (sorodniki, prijatelji …), skoraj v 95 odstotkih primerov so to moški. Pripadajo vsem družbenim slojem, so različno izobraženi, vseh ras, starosti in narodnosti.

Žrtve spolnega nasilja niso le mlade, lepe in izzivalno oblečene ženske, kot govorijo splošno sprejeti stereotipi, ampak tudi otroci, slabotne osebe, starke.

Kaj storiti

Ne zaprite se vase, poiščite pomoč! Če ste spolno zlorabljeni, morate vedeti, da v stiski niste sami.

Šok po prestani izkušnji je za žrtev težko breme, zato je najbolje, da se o tem z nekom, ki mu zaupate, pogovorite.

Dobro bi bilo, da bi se v tem primeru obrnili na katero od skupin za samopomoč, ki imajo veliko izkušenj in razpolagajo z ekipami, usposobljenimi za svetovanje in pravno pomoč.

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše pa ima še posebej usposobljeno ekipo strokovnjakov, ki zagotavlja vsestransko pomoč v primerih spolne zlorabe otrok in mladostnikov do osemnajstega leta.

Prijava posilstva

V primeru posilstva postopek od žrtve zahteva, da ta čim prej (v 24 urah) obišče ginekologa. Pomembno je, da posledic posilstva ne odstranite takoj (izognite se umivanju, shranite svoje intimno perilo in vse, kar lahko predstavlja materialni dokaz za storjeno dejanje).

Zdravniško potrdilo je zelo pomembno, tudi če se za prijavo ne odločite takoj. Na pregledu povejte, kaj se je zgodilo, zdravnik bo vpisal, ali je storilec znana ali neznana oseba.

Za prijavo se lahko odločite tudi kasneje, vendar rajši to storite čim prej! Prijavo lahko podate na policiji, kriminalistični službi ali pri državnem tožilstvu, kjer bodo naredili zapisnik. Vedno navedite priče, če le-te obstajajo.

Zahtevate lahko pogovor s službeno osebo ženskega spola; če je to možno, vam bodo ugodili. Ob sebi imejte zaupno osebo, ki vam bo ob neprijetnih zaslišanjih stala ob strani. Poiščite pravno pomoč, ki jo lahko dobite tudi brezplačno.

Kdaj gre za spolno nasilje?

Pod izrazom spolno nasilje razumemo različna spolna dejanja: posilstvo, spolno nadlegovanje, spolne zlorabe otrok in incest. Posilstvo je prisilno vaginalno, analno ali oralno spolno občevanje; incest je spolno občevanje med polnoletnim in mladoletnim sorodnikom v ‘ravni črti’ (med starši oz. starimi starši in otroki oz. vnuki ter med bratom in sestro); spolno nadlegovanje je vsako nezaželeno spolno obnašanje druge osebe, pri katerem ne pride nujno do telesnega stika, a posameznico ali posameznika spravlja v zadrego, ga sramoti in ponižuje na podlagi spola ali spolne usmerjenosti (seksistična namigovanja ali predlogi, fizične geste, prikazovanje pornografskega gradiva ...).

Dževada Popaja opozarja, da je velik problem pomanjkanje materialnih dokazov. “V praksi državno tožilstvo zaradi pomanjkanja materialnih dokazov lahko odneha od pregona. Tukaj vidim pomanjkljivost izobraževanja na temo spolne zlorabe. Še posebej je to boleče za otroke, žrtve spolnega nasilja, ki pri ukrepanju odraslih in tudi uradnih služb doživijo več škode kot koristi. Premajhna občutljivost za tovrstno problematiko, neprepoznavanje in nepriznavanje posledic spolne zlorabe (pomanjkanje materialnih dokazov) imajo za posledico izpostavljeno žrtev, ki se ji ne verjame, in zaščitenega storilca, ki obtožbe zanika.

A pri otrocih vemo, da o spolni zlorabi nikoli ne lažejo, in le 1 do 2 odstotka žensk si izmisli zgodbo zaradi maščevalnosti ali iz drugih razlogov. Vsekakor je treba usposabljati vse, ki odločajo o žrtvi, in na koncu tudi o storilcu. Zato je povezovanje ustreznih služb še kako dobrodošlo, če ne nujno. Prednostna naloga vseh pa mora biti preprečevanje nadaljnje zlorabe.”

Napisali: Miomira Šegina in Zvezdana Majhen

Preberi še: "Prosim vas, otrok nikar ne silite jesti!" (Izpoved dekleta z bulimijo)

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc