Preveč daješ? Daj sebi!

Mnogo ljudem, ki se razdajajo za druge, so meseci pred božičnimi prazniki polni mučnih tuhtanj in na­črtovanj. “Vsako leto že oktobra naredim seznam, kaj vse bom komu kupila in koliko denarja moram imeti pri­var­čevanega. Želim si, da bi jih moja darila osrečila, zato se res potrudim, da kupim nekaj, kar si želijo, ne glede na ceno,” pravi 27-letna Kristina, ki priznava, da za božična darila zapravi tudi do 600 evrov. Zraven ni všteta zabava, ki jo tradicionalno priredi med božičem in novim letom. In kaj dobi v zameno? “No, kakšno darilce se najde tudi zame. Vsekakor pa nikoli ne v takšnem denarnem obsegu, kot zapravim sama. To me sploh ne moti. Ponosna sem na to, kako bogato obdarim. To je moje največje darilo.”

Če se v takšnih besedah prepoznaš tudi ti, je tvoja radodarnost že zdavnaj presegla vse meje normale. In če ti tega že niso povedali drugi, naj ti povemo mi: čas je, da začneš razvajati samo sebe.

Dobro se z dobrim povrne?

”Za osebe, ki preveč dajejo, je značilno, da ne zahtevajo ničesar zase. Ne znajo prositi in ne znajo reči ne. Mislijo, da so odgovorne za čustva drugih, in če ne ustrežejo drugim, imajo občutek krivde. Ne znajo izražati jeze, so vedno nasmejane, prijazne, vljudne. V primerjavi z drugimi se počutijo inferiorne, mislijo, da so nepomembne in da njihove želje niso pomembne.

Vedno pomagajo drugim in se vedejo tako, kot mislijo, da drugi pričakujejo od njih. Menijo, da se dobro z dobrim povrne,” odgovarja psihologinja Katja Rak na vprašanje, kakšne osebnostne lastnosti so značilne za osebe, ki preveč dajejo. Obenem poudarja, da se takšne značilnosti oblikujejo že zelo zgodaj v otroštvu: “V drugem letu starosti se otrok že začne odcepljati od mame in uveljavljati svojo voljo. Otrok v tem obdobju že začne bolj trmasto izražati svoje želje in zahteve, ki pa lahko izključujejo materine želje, kar privede do konflikta,” pravi Rakova. Če je mati prestroga in mora biti vedno vse po njeno, tako da zatira otrokove želje, se torej izoblikuje dajalec. “Ta se že kot majhen otrok nauči, da njegove želje niso pomembne in da ga imajo drugi radi le, če on ustreže drugim. Temeljno prepričanje, ki ga imajo dajalci, je: jaz sem v redu le, če ustrežem drugim.”

Takšno prepričanje izvira iz temeljne človeške potrebe po ljubezni, sprejemanju in prepoznavanju s strani drugih. Če smo prepričani, da nas bodo drugi sprejeli le, če bomo naredili vse, da jim ustrežemo, se bomo tako tudi vedli. Toda po navadi vse ni tako preprosto. Dinamika dajanja in sprejemanja je značilna za prav vsak odnos, bodisi partnerski, družinski, prijateljski ali poslovni. To je povsem običajen vzorec funkcioniranja med dvema osebama, ki z vzajemnim dajanjem in sprejemanjem gradita zaupen in uravnotežen odnos. Težave pa se pojavijo takrat, ko takšno dajanje in sprejemanje postane neuravnoteženo in ekstremno.

Tako kot namreč obstajajo ljudje, ki preveč dajejo, obstajajo tudi tisti, ki preveč jemljejo. In medtem ko ‘dajalci’ po eni strani namenjajo ves svoj čas, energijo in čustva drugim, jemalci takšno pretirano razdajanje jemljejo za povsem samoumevno. Še več: ljudje, ki so navajeni samo sprejemati, nazadnje sploh več ne opazijo, kaj vse ‘dajalec’ počne za njih.

Dajanje: ženska značilnost?

Zanimivo je, da so tisti, ki dajejo, po navadi vedno obkroženi z ljudmi, ki radi jemljejo. Psihologinja Rakova poudarja: “V razmerjih se vedno znajdejo ljudje s kompatibilnimi patologijami. Tako ne bomo nikoli imeli dveh ekstremnih dajalcev skupaj, saj se ne bosta počutila dobro, če bosta morala sprejemati. Najhitreje se najdeta in začutita nekdo, ki izrazito daje,  in nekdo, ki samo jemlje.”

“Moja mama se je vedno razdajala na vse konce. Doma je očetu ustregla v vsem, tudi ob enajstih zvečer mu je začela kuhati večerjo, če je bil lačen. Njen telefon je vedno zvonil, saj so jo kar naprej klicale prijateljice, ki so potrebovale nasvet, ali pa sodelavci, ki so potrebovali uslugo. Mojemu očetu se je to zdelo nekaj popolnoma normalnega, njenim prijateljicam in sodelavcem pa tudi,” pravi 25-letna Lučka, ki se zdaj ukvarja s podobnimi težavami kot njena mama. Tudi sama se je namreč znašla v zvezi z moškim, ki ni cenil njene radodarnosti:

“Saj vem, da sem ga sama razvadila, toda mislila sem, da me bo tako bolj ljubil. Verjetno sem mislila, da moram biti vsem na uslugo tako kot moja mama. Prepozno sem uvidela, da v njegovih očeh izgubljam spoštovanje, ker se nisem nikoli postavila zase in povedala, kaj si želim jaz. Ko sem potem skušala uveljavljati svojo voljo, sem spoznala, da je najin odnos že tako zastrupljen z neuravnovešenim dajanjem in jemanjem, da sem ga zapustila. To ga je tako presenetilo, da si še zdaj, po enem letu, ni čisto opomogel.”
Verjetno ni nobeno presenečenje, da se v vlogi tistega, ki daje, največkrat znajdemo ženske. Tradicionalno smo bile prav ženske vzgojene v duhu dajanja in mnogo žensk, tako kot Lučka, je še danes pod vplivom takšnih prepričanj. Psihologinja Rakova pravi:

“V preteklosti je bila vloga ženske, da je ostala doma ter skrbela za dom in družino, moški pa so odhajali v službo in domov nosili denar. Z vse večjo emancipacijo žensk smo poleg skrbi za dom in družino dobile tudi možnost zaposlitve in večjo neodvisnost od moških. V naši družbi je popolnoma normalno, da ima ženska polno zaposlitev in obenem podpira tudi vse štiri vogale hiše. Tudi v sedanjem času se od ženske pričakuje, da bo dobro kuhala, imela hišo pospravljeno kot iz škatlice, bila popolna mama otrokom, imela vitko postavo ter bila vedno urejena in oblečena po zadnji modi. Zelo pomembno je, da mlada dekleta začnejo ločevati, katera so njihova lastna pričakovanja in katera so pričakovanja, ki so jim bila vcepljena s strani družbe.”

Zadnji nasvet še posebej velja za vse tiste, ki si želijo, da bi bile kot Bree iz serije Razočarane gospodinje, ali pa tiste, ki so počasi že site, da so ji tako podobne. In če si pristala v podobnem razmerju kot Lučka, psihologinja opozarja, da se vsaka mlada ženska v podobni situaciji slej ko prej začne počutiti iztrošeno in izkoriščano, medtem ko se bo njen fant vedno grše obnašal do nje, ker ve, da ga bo ona prenašala: “Treba se je vprašati, kakšen odnos s svojim partnerjem želimo imeti; ali hočemo imeti uravnotežen, enakopraven odnos ali pa odnos, v katerem se boš počutila izkoriščano,” pravi Rakova.

Sebična radodarnost

Kljub temu odnos med tistim, ki daje, in tistimi, ki so priča vsej tej radodarnosti, ni vedno tako transparenten. Zelo velikokrat so tisti, ki živijo s pretirano radodarno osebo, prisiljeni sprejeti vlogo prejemnika in celo poslušati očitke, kakšni izkoriščevalci so. V takšnih primerih se lahko tisti, ki daje, spremeni v spretnega manipulatorja, ki svoja dejanja vedno z nečim pogojuje in izsiljuje.

“Darilo ni pravo darilo, če ga spremlja pogojevanje s strani darovalca. Če dajalec zahteva pogosto in obsežno zahvaljevanje, potem niste dobili darila, ampak vam je dajalec napisal dolg. Večina ljudi sprejme to psihološko igro dajalcev in se počuti dolžno vrniti nekaj v zameno v obliki vedenja ali materialnih dobrin. Tako lahko dajalci zelo dobro manipulirajo z drugimi, vendar le dokler se oseba, ki je sprejela darilo, čuti dolžna dajalcu,” pravi Rakova.

Čeprav se za takšno manipulacijo skriva nesamozavestna in ranljiva oseba, ki živi v začaranem krogu večnega dajanja in pritoževanja, da jo vsi izkoriščajo, je po navadi prav ona tista, ki dominira v odnosu ter preprečuje uravnoteženo dinamiko vzajemnega dajanja in sprejemanja. Zdravo dajanje namreč sporoča, da osebo, ki smo jo obdarili, cenimo in spoštujemo, nezdravo, pretirano razdajanje pa v drugem zbuja odgovornost, da vrne uslugo, in nemoč, ker darila ne more zavrniti. Po besedah psihologinje je v takšnih primerih pomembno, da takšno igro manipulacije prekinemo tako, da preprosto zavrnemo darilo ali pa darovalca opozorimo na to, da smo dobili stvar ali uslugo od njega kot darilo, kar za vas pomeni, da niste ničesar dolžni.” In če boš s tem še dodatno zanetila negativna čustva v dajalcu, je to znamenje, da se v njem skriva globoko nezadovoljstvo nad lastnim početjem, ki v drugih ne zbuja hvaležnosti, temveč neugodje.

Podobno zgodbo je doživela 26-letna Zarja.

“Imela sem prijateljico, ki se mi je sprva zdela izredno topla in darežljiva. Zasula me je z darilci in komplimenti, tako da sem imela vedno slabo vest, ko sem kaj dobila. Če sva šli na pijačo ali na kosilo, je vedno vztrajala, da bo ona plačala za vse. Kmalu sem se začela počutiti, kot da sem v podrejeni vlogi v tem odnosu, saj nikoli nisem dobila priložnosti, da se izkažem. Tudi če sem ji kdaj kaj kupila, je to nekako prezrla, pa čeprav sem jaz ure premišljevala, kaj naj ji podarim. Ko sem od tretje prijateljice izvedela, da se pritožuje, kako mora ona vse plačevati zame in da jo izkoriščam, mi je postalo jasno, da hranim njeno potrebo po tem, da se predstavlja kot žrtev. Ko sem ji to povedala, je vse zanikala. Jaz pa sem končala najin odnos,” pravi Zarja.

Vzpostavi ravnovesje

Če si v odnosu, v katerem se počutiš izkoriščano in izčrpano, ti večno dajanje in zadovoljevanje potreb partnerja nikoli ne bo dalo tistega zadovoljstva, ki si ga zaslužiš ali morda pričakuješ. Bolj ko boš očitala partnerju, da ti ne daje nič v zameno in da naj se spremeni, bolj ga boš odvračala od sebe. Najboljši korak k izboljšanju situacije je ta, da namesto njega začneš spreminjati samo sebe.

“S tem, ko spremenite sebe, se spremeni tudi oseba, s katero ste v donosu. Včasih se lahko tudi zgodi, da druga oseba odide, ker ne prenese spremembe. Vendar pa lahko potem najdete partnerja, ki bo lepše ravnal z nami,” pravi Rakova in dodaja, da je prvi korak na poti do spremembe ta, “da se naučite prepoznavati svoje želje in jih začnete izpolnjevati. Začnite z malenkostmi, ki vam lahko polepšajo življenje. Izpolnjevanje želja nam šele prinese določeno kakovost v življenju.”

Če boš sprva imela slabo vest, ker boš svoje potrebe postavila na prvo mesto, boš slej ko prej uvidela, da bo prav zaradi povečanega zadovoljstva, ki ga boš začutila, občutke krivde vedno lažje premagati. In če te bo po vsem, kar si prebrala, še vedno imelo, da bi partnerja zasula z dragocenimi darili in v zameno dobila le kakšno malenkost, ne pozabi, da nam darovanje pomaga, da se zbližamo z ljudmi in izboljšamo odnose z njimi, ne pa da jih oddaljimo od sebe in še poslabšamo ravnovesje med nami.

Si preveč radodarna?

Če boš na več kot tri vprašanja odgovorila pritrdilno, je čas, da začneš zadovoljevati svoje želje.

• Ali vedno poskušaš biti prijazna, namesto da bi povedala, kako se počutiš? DA/NE

• Ali vedno skušaš biti takšna, kot si želijo drugi, da bi bila? DA/NE

• Ali težko prepoznaš, kaj bi sploh rada? DA/NE

• Ali si nagnjena k pretiranemu opravičevanju? DA/NE

• Ali se smeješ in šališ, medtem ko v sebi čutiš bolečino? DA/NE

• Ali na svoja pleča sprejemaš odgovornosti drugih? DA/NE

• Ali si razočarana nad seboj, če ne moreš pomagati drugim ali ugoditi njihovim željam? DA/NE

• Si bolj obremenjena s čustvi drugih kot s svojimi? DA/NE

• Ali meniš, da so mnenja in potrebe drugih bolj pomembni kot tvoji? DA/NE

• Ali redko prosiš oziroma sprejmeš pomoč drugih? DA/NE

• Te kritika prizadene?   DA/NE

• Ti je lažje privoliti v mnenja drugih, kot izraziti svoja? DA/NE

• S težavo rečeš ne? DA/NE

• Ali se na vsak način poskušaš izogniti konfliktom? DA/NE

• Si vedno ti tista, ki v primeru konflikta prva odneha ali se pobota? DA/NE

Uravnoteži dajanje in jemanje v razmerju

Si v razmerju z nekom, ki je v dajanju oziroma prejemanju tvoje nasprotje? S temi nasveti boš v odnos vnesla zdravo ravnotežje.

Če samo daješ:

• Ko se odpraviš po nakupih, vsakič kupi nekaj samo zase.
• Ko nekaj narediš/kupiš za druge, to naredi brez pričakovanj, da boš kaj dobila v zameno.
• Bodi iskrena sama do sebe glede lastnih pričakovanj.
• Nauči se partnerja sprejemati ravno takšnega, kakršen je. Izogibaj se čustvenih igric glede tega, kdo več dobiva in kdo preveč daje.
• Nauči se sprejemati (darila, pozornosti, komplimente) brez slabe vesti.
• Vedi, da partner potrebuje tvojo pozornost in dajanje ravno tako, kot ti potrebuješ njegovo sprejemanje.

Če samo prejemaš:

• Spoznaj, da boš do svojega pretirano radodarnega partnerja slej ko prej začutila negativna čustva.
• Nauči se z besedami izkazati hvaležnost do vsega, kar dobiš.
• Vsake toliko časa tudi ti njemu kaj podari/naredi uslugo, a ne pričakuj, da ti bo zato pel hvalnice.
• Razumi, da ti tvoj partner želi dajati in čuti potrebo po tem, da daje. Večkrat pokaži, kako pozorna in prijazna si lahko.
• Od partnerja ne pričakuj ničesar, če pa že nekaj dobiš, to razumi, kot da želi s teboj podeliti del sebe, ki mu je zelo pomemben.

Marta Pirnar Tittle