Nekaj morbidno fascinantnega je gledati ljudi, ki so na spletnem sodišču obsojeni na milost in nemilost javnega mnenja. Kaj pa se zgodi, ko na sramotilni steber privežejo tebe?
Še pred nekaj meseci ime Rachel Roy večini ljudi ni pomenilo nič, dokler ni Limonada ustvarila sumničenja, da je Jay Z Beyoncé prevaral z dekletom Becky with the good hair.
Beyhive, kot se imenujejo privrženci glasbenice, se je odločil za vsako ceno najti to bolj ali manj fiktivno osebo.
Rachel se je zaradi napačno interpretirane objave na Instagramu javnosti zdela kot najbolj ustrezna lomilka njunega zakona.
“Prek spleta so mene in moji hčeri grozljivo in boleče napadali. Grozili so tudi s fizičnimi grožnjami,” je Rachel povedala, potem ko je morala svoje profile zaradi spletnega nadlegovanja skriti pred javnostjo.
Spletno sramotenje ni nič novega. Prvi tovrstni primer sega v leto 1998, ko se je razvedelo, da ima 24-letna praktikantka Bele hiše razmerje s svojim 51-letnim šefom ... ki je bil mimogrede tudi predsednik Združenih držav Amerike.
Gangsterjeva ljubica Monica Lewinsky je v njenem govoru na TED-u z naslovom Cena sramu lani svojo zgodbo označila kot prvi primer tega, da je splet v količini poročanja o novici prekosil tradicionalne medije.
“Bila sem prva oseba, okužena z virusom izgube osebnega slovesa na globalni ravni,” je povedala. V zadnjem času so olje na ogenj prilila še družbena omrežja.
Družba je že od nekdaj imela težnjo po javnih usmrtitvah, kamenjanjih in obešanjih.
Danes je razlika v tem, da lahko ljudje kamne mečejo s svojih kavčev, postelj in delovnih mest. Družbeni mediji so olajšali iskanje napak in uničevanje tujih življenj.
Psihologi pravijo, da lahko javna osramotitev močno vpliva na človekovo mnenje o samem sebi.
Oseba, ki javno sramoti, nima filtra, kar pomeni, da je njeno sporočilo surovo, kruto in ima dobre pogoje za močne čustvene odzive nanj.
Tako prejemnik to sporočilo sprejme kot popačen in izkrivljen odziv na samega sebe.
Le z nekaj kliki lahko popolni neznanec na koščke razbije tvojo osebnost, videz, tvoje odločitve in s tem pogosto tudi tvojo samozavest.
Kaj torej storiti, ko se v središču pozornosti znajdeš zaradi vseh napačnih razlogov? Odmakni se od tipkovnice in preberi tole.
Kako se soočamo z javnim sramotenjem, je odvisno od individualne ravni trpljenja, tolerance in okrevanja.
Če je osramočena oseba naredila napako, je od nje odvisno, ali bo pokazala obžalovanje in to popravila.
Glavno vprašanje, kar se tiče javnega omalovaževanja (poleg tega tudi najbolj zoprno), je: Ali se moram zaradi česa počutiti krivo?
Pomembno je, da se vprašaš, kaj, kar si storila, je privedlo do tega položaja, in prevzeti odgovornost za to.
Ko so lani spletni mediji izpostavili osebnost Skye Grove na Instagramu, ker je objavljala plagiate tujih fotk kot svoje, se je, preden je izbrisala svoj profil, odzvala takole:
“Rada bi se iskreno opravičila skupnosti Instagram in umetnikom, katerih fotografije sem uporabljala. Žal mi je, da sem vas razočarala. Od izkušnje sem nekaj odnesla in še naprej se bom učila. Hvala neštetim ljudem, ki so mi poslali spodbudna sporočila. Razumem tudi jezne in obsojajoče odzive. Nadaljevala bom svojo pot, tako kot fotografinja kot človeško bitje.”
Ni hujšega recepta za ranljivost kot to, da tvoje umazano perilo ljudje sušijo na spletu. Najpomembneje je, kaj storiš s svojo ranljivostjo.
Če si vzkipljiva in včasih nepremišljena, je morda bolje, da se za nekaj časa umakneš, svojo bolečino in jezo deliš s prijateljico in počakaš, da se prah poleže, preden se odločiš odzvati na plaz opazk, ki si jih prejela. Tako bo tvoj odziv manj čustven in iracionalen.
Sama sebi na spletu ostani zvesta enako, kot to počneš v realnem življenju.
Če čutiš potrebo, da se opravičiš, stori to brez ovinkarjenja, nato pa glavo spet dvigni gor, se nauči lekcije iz svojih napak in pojdi dalje.
Po svoji izkušnji z nekajkratnim blagim spletnim omadeževanjem vem, da kot posameznik ne moreš zmagati v bitki spletnega linčanja.
Ko se enkrat začne množično pljuvanje, se je najbolje umakniti.
Za nekaj dni ugasneš računalnik in potem greš dalje. Predvsem pa svoje stališče poveš največ enkrat in se izogniš neprestanemu zapletanju v bitko argumentov.
Ni lahko, a na tvojo srečo je naslednji internetni 'škandal' takoj za vogalom, razjarjena množica pa je namenjena ravno tja in bo nate vsak trenutek pozabila.
Ni treba, da je resnica nekoga drugega tudi tvoja resnica. Številni, ki radi kažejo s prstom, se morda v svoji koži počutijo slabo ali pa so bili v preteklosti osramočeni sami. Mislijo, da bodo z izpostavljanjem tvojih napak skrili svoje.
Človeška narava nas bo vedno gnala k temu, da izpostavljamo pomankljivosti drugih. Tako se počutimo bolje o svojih slabostih, saj napadamo nekoga, ki je 'še toliko slabši od nas'.
Ne moreš nadzorovati, kaj pride na splet, lahko pa nadziraš svojo reakcijo.
Dobro se je opomniti, da splet ni resnični svet. Je del našega sveta, a zelo popačen. Mnogi ljudje si besed, ki jih izrečejo tam, ne bi upali povedati tebi v obraz.
Če nekdo sovraži tvojo spletno prezenco, ni nujno, da mu ne bi bila všeč, če bi te spoznal v živo.
Na spletu ljudje spremljajo tako majhen del tvojega življenja, da najbolj pomembno še vedno ostaja to, kdo si, kadar nisi priključena na internet, in da imaš v tem svetu postavljene temelje svoje perspektive.
Po predlogi Annie Brookstone priredila Anamarija Lukovac
Preberi še: Nič več razprodaj v Sloveniji - kaj pa zdaj? Ideje, kje boš sedaj lahko nakupovala! ali pa 8 noro zabavnih sms igric, ki se jih lahko greš s fantom ali punco
