Postavite se zase!

Ali ste ženska, ki ne more reči ne? Ste pripravljene pomagati svojim prijateljem noč in dan? Ali ste nenehno obkrožene z ljudmi, ki vedno potrebujejo vašo pomoč? Verjetno sebe vidite kot zgolj prijazno osebo. Toda najnovejše raziskave kažejo, da imate lahko resen problem.

Nada, 37 let: “Dolgo se nisem znala postaviti zase, ne da bi ob tem naredila sceno, ob kateri so se tudi drugi počutili neprijetno. Vedno so temu sledili obupni občutki krivde in slabe vesti. Tudi kadar so me motile določene stvari na drugih, nikoli nisem znala tega povedati naravnost in neposredno. Pogosto sem obljubljala nekaj, česar si v resnici sploh nisem želela.

Obljubo sem potem nejevoljno izpolnila ali pa sem si izmislila neprepričljiv izgovor in ga na dolgo pojasnjevala. Zase se nisem znala postaviti in svojega parterja sem spravljala v obup, ker sem zmeraj čakala, da se bo namesto mene odločil on.

Kmalu se je naveličal mojega tarnanja nad življenjem in nesrečno zvezdo, pod katero sem bila po svojem prepričanju rojena in me zapustil.” Psihologi pravijo, da je v past prisilne prijaznosti ujeta približno petina ljudi. Z drugimi besedami, gre za zasvojenost s tem, da so vedno na razpolago drugim.

Seveda to še ne pomeni, da je narobe, če smo pripravljene prisluhniti prijatelju v težavah in upoštevati njegove potrebe. Težave se začnejo, ko začnemo žrtvovati svoje dobro počutje, da bi se drugi počutili bolje. Namesto da bi poskrbele zase in zadovoljile svoje potrebe, postanemo preobremenjene z iskanjem rešitev za težave drugih.

Odvisnost od ugajanja

27-letna Janja, računovodkinja, je bila, že odkar pomni, zasvojena z ugajanjem. “Nikakor ne morem reči ne,” pravi. “Ne morem biti neprijazna do ljudi, pa čeprav bi si to zaslužili. Tako dopuščam, da me še naprej izkoriščajo. Imela sem prijateljico, ki je kar naprej tarnala nad svojimi ljubezenskimi dramami. Poslušala sem jo dan za dnem.

Ko pa je meni umrla stara mama, ni bila pripravljena prisluhniti mojim težavam. Kot da bi bilo njej dovoljeno imeti težave, meni pa ne.” “Tudi v službi mi to škoduje. Morala bi odpustiti nesposobno asistentko in čeprav je bila že nekajkrat opozorjena, sem odlašala z odločitvijo.

Nisem hotela, da bi me zasovražila. Včasih sem tako polna zamer in besa, da bi najraje kar eksplodirala, vendar ne morem prenehati biti ves čas tako ustrežljiva.” To je resničen problem, ki pa je rešljiv. “S prijaznostjo ni sicer prav nič narobe,” pravijo psihologi.

“Problem postane, ko oseba dobro ve, da ji to škoduje, vendar s tem ne zmore prenehati. Ko doseže to stopnjo, je že zasvojena, podobno kot alkoholik (namesto, da seže po steklenici, je prisiljena v ugajanje).” To je trenutek, ko si je treba priznati, da težav ne obvladujete in da potrebujete pomoč.

Motnja se strokovno imenuje “submisivno- kompulzivno reševanje” (v bistvu gre za prisilno vedenje, ko vas nekakšen podzavestni impulz neustavljivo vleče v določeno iracionalno dejanje), v Sloveniji se jo zdravi tudi pod imenom “zasvojenost z odnosi” ali “soodvisnost”.

Za razliko od dominantno-kompulzivnih reševalcev, ki skušajo druge kontrolirati tako, da jim govorijo, kaj naj naredijo, so submisivnokompulzivni reševalci popolnoma pasivni. Vedno so na razpolago za poslušanje in prevzemanje problemov svojih bližnjih.

Kompulzivni reševalci imajo v sebi dve težnji: skrb, s katero gredo predaleč, saj ne verjamejo, da se je oseba zmožna sama soočiti s težavami – in samozatajevanje, ko dobesedno pozabijo na sebe, svoja čustva, misli, želje, razlagajo psihologi. Problem pri ljudeh s tovrstnimi motnjami izvira iz njihovega nizkega občutka lastne vrednosti.

Zato ponavadi slednjega gradijo na osnovi zaznav drugih. Mislijo, da če jih nekdo potrebuje, potem že morajo biti dobra in ljubezni vredna oseba. Ugajajo, da bi dobili potrditev. Potrebe drugih ljudi jim služijo zato, da se sami počutijo bolje.

Strah pred zavrnitvijo

“Ker sem potrebovala, da bi me imeli radi, sem za vsakogar naredila vse,” priznava novinarka Tjaša. “Srečevala sem se s sošolci iz osnovne šole, čeprav nisem imela nič več skupnega z njimi. Nikakor se nisem mogla soočiti s tem, da bi jih prizadela. Naložila sem si več dela samo zato, ker sem bila prepričana, da me urednik ne bo maral, če bi to odklonila.

Če kdaj pustim prijatelje na cedilu – zamudim ali si premislim glede obiska zabave, čeprav sem obljubila, da pridem – se počutim krivo in mi je strašno žal ter naredim vse, da bi mi odpustili in me spet imeli radi. Celo takrat, ko sem imela splav in sem preživljala resnično težko obdobje zaradi telesne in čustvene bolečine, sem se dolge ure pogovarjala s prijatelji in jim svetovala, kako naj rešijo svoj problem, ki je bil včasih tudi nadvse banalen. Potrebovala sem občutek, da sem koristna.

Na koncu pa sem ostala popolnoma izčrpana.” Če ste zasvojene z ugajanjem, lahko za to navsezadnje plačate visoko ceno. Submisivno-kompulzivni reševalci nikoli ne dobijo ničesar v povračilo, zato postanejo zamerljivi in čustveno nepotešeni, razlagajo psihologi. Svoje življenje v celoti posvetijo temu, da bi pomagali drugim ljudem.

Če svojega vedenja ne spremenijo, sčasoma doživljajo iste posledice kot ostali zasvojeni ljudje – postanejo nesposobni za reševanje lastnih težav na delovnem mestu in v pomembnejših odnosih. Kljub zapleteni situaciji obstaja pot iz začaranega kroga. Prva stvar, ki jo morate storiti, je, da se prenehate tako obnašati in preživite abstinenčno krizo.

Podobno kot pri alkoholizmu. Lažje boste zmogle, če boste negativno vedenje zaustavile naenkrat, kot pa da ga poskušate prekinjati postopoma. Drugim začnite sporočati: “Ta hip se ne morem pogovarjati s teboj. Žal mi je, da imaš to težavo, vendar ti ne morem pomagati.” Če imate pri tem težave, se vključite v skupino za samopomoč.

Biti prijazna do sebe

Nada se po sporom s partnerjem ni več znašla sama, zato je poiskala strokovno pomoč. Terapevtka ji je pomagala, da se je počasi začela zavedati svoje motnje in se učiti načinov, kako zahtevati svoje pravice in želje. Največ težav ji še vedno povzroča odločno in prepričljivo, spoštljivo in nenasilno izražanje lastnih mnenj. Vsekakor pa ji je uspelo izboljšati odnos do sebe in situacij, v katerih se znajde.

Dojela je, da je preprosto najbolje biti to, kar si. Če menite, da ste prekomerno ustrežljive, najprej spremenite prepričanje, da vas beseda “ne” ne bo naredila manj privlačnih, kot ste do sedaj verjele. Ljudje, ki ne znajo reči “ne”, namreč nimajo jasno postavljenih mej. Ne vedo, do kod seže njihova osebnost in kje se začnejo meje drugega posameznika.

Da bi učinkovito postavile svoje meje, se morate najprej odločiti za to in nato svojo odločitev tudi spoštovati. Sprejeti boste morale nelagodna občutja, ki se pojavijo, ko se človek odloči za spremembo. Če so vas ljudje hvalili kot dobro poslušalko in svetovalko, boste morale to samopodobo opustiti. Recite si: “Zdaj se odločam, da opuščam svojo vlogo žrtve. Ne bom dovolila, da se bodo ljudje do mene obnašali na tak način.” Nato sledite navodilu, ki vas vodi skozi pet stopenj. Naučite se ga kot molitve.

Prva stopnja pomeni, da spregovorite in informirate bližnje o svojih mejah. Ko se boste ponovno soočile z izkušnjo, ki je ne želite ponoviti, svojemu prijatelju povejte: “Ni mi vseeno zate, vendar se počutim preveč izčrpano, kadar pričakuješ od mene rešitve za svoje težave. Zaupam ti, da si jih sposoben rešiti sam, ali pa si poiskati strokovno pomoč.”

Namesto neposrednih nasvetov lahko poveste tudi to, kako ste se same soočale s podobnimi težavami in jih reševale. Sliši se malce kruto, vendar deluje. Če vaš sogovornik ni sprejel prve informacije o vaših mejah, prestavite v višjo prestavo. Opozorite ga na pravkar povedano: “Razumem, da si v hudih težavah. Vendar ti res ne morem pomagati. Prosim, ne zahtevaj tega od mene.”

Če tudi tega ne bo sprejel in upošteval, mu povejte, da morate prekiniti pogovor. Vendar gre stvar le redko tako daleč. Četrta stopnja svetuje, da zahtevate konec razgovora. Zadnja pa, da odidete ali odložite slušalko. Počutile se boste nenavadno. Kadar vpeljujemo spremembe v svoje življenje, se vedno počutimo, kot da to ne bi bili me same.

Po eni strani je to tudi res, saj smo sprejele odločitev, da ne bomo več žrtve, ampak krmarji lastnega življenja. Kaj ni to vredno več kot kratkotrajna potrditev, ki jo dobite, ko zanikate same sebe? Spomnite se, da brez mej ne morete samostojno živeti in da je to povsem normalno. Ironično, vendar boste lahko samo na ta način postale zanesljiva oseba.

S tem ko boste spoštovale sebe, vas bodo tudi drugi ljudje bolj cenili. Ljudje nam zrcalijo podobo, ki jo imamo o sebi. Postavite svoje meje in pritegnile boste prave ljudi, ki želijo ustvariti zdravo razmerje in ne soodvisniškega, trdijo strokovnjaki.

Tjaša verjame, da ji je končno uspelo zaustaviti škodljivo vedenje. “Najprej sem morala vztrajno vaditi besedo “ne”. Celo pred ogledalom sem jo večkrat izrekla. Prej je nisem nikoli uporabljala. Vedno sem govorila “mogoče” ali pa “bom poskusila”. Zaradi tega sem se na en večer srečala s štirimi ljudmi, ker nisem upala nikogar zavrniti.

Posledica pa je bila, da pravzaprav nisem bila z nikomer, saj so se moje misli vrtele okrog tega, kako bom izpeljala srečanje z naslednjim. Sedaj se dobivam le s tistimi osebami, s katerimi si to želim. Veliko bolj umirjena sem!

Še vedno mislim, da sem prijazna oseba. Razlika je le v tem, da sedaj dajem, kadar to želim, in ne zaradi tega, ker bi iskala odobravanje v tujih očeh. Imam tudi več prostega časa in boljše odnose s svojim fantom in prijatelji. Nič več se ne počutim kriva ali zamerljiva.”

Postavite svoje meje

Takrat ko rečemo nekomu: “Ne, tega pa nočem storiti zate,” v psihološkem smislu postavljamo meje. Vsak zdrav človek ima meje, ki ga ščitijo pred tem, da bi ga drugi izkoriščali ali zlorabljali. Če hočete pri sebi začrtati te meje, morate najprej postati pozorne na svoja čustva in občutke. Še posebej na jezo.

Ta je čustvo, ki vas opozarja, da je nekdo prestopil vaše meje. Če bi v Slovenijo nenadoma priletelo tuje letalo brez dovoljenja, bi se sprožil alarm. Vojska bi opozorila nenapovedanega vsiljivca, da je vstopil v zračni prostor tuje države brez dovoljenja in sprožila postopke za zaščito. Normalno, kajne? Nič drugače ni, kadar nekdo nepovabljen vstopi v vaš osebni prostor.

Če ste česa site in tega ne morete več prenašati, je morda prišel čas, da se vprašate, kaj bi morale spremeniti, da se boste spet počutile varne. Ko boste opazile, da vas npr. moti, če nekdo od vas nenehno pričakuje, da nekaj naredite zanj v istem hipu, se najprej umirite v sebi.

Razčistite, kaj je tisto, kar si želite ve in kaj si želijo drugi. “Sama pretehtam, kako pomembna je stvar in kdaj bi jo lahko glede na svoj razpored naredila, razen če ni taka, da takoj vem, da je ne želim narediti, ker ni v skladu z mojimi vrednotami.” Reakcije bližnjih na vaše ustvarjanje mej seveda na začetku ne bodo prijetne, razen pri tistih, ki jim bo všeč vaša nova samozavest. Ostali se bodo jezili, ker niso navajeni, da imate meje, ki vam ne dovoljujejo, da bi vas zlorabljali.

Ne počutite se krive in ne popustite, temveč vztrajajte do konca. Pa čeprav vas bo pri tem strašansko strah. Ljudje vas bodo preizkušali, ne enkrat, ampak večkrat. Če hočete, da vas drugi jemljejo resno, najprej same zares upoštevajte svoje meje. In ne pozabite, da postavljanje zase zahteva tudi veliko časa, razmišljanja, vztrajnosti in energije. Izplača se!

Ali ste zasvojene z ugajanjem?

Če ste z da odgovorile na več kot 7 vprašanj, imate verjetno sindrom submisivnokompulzivnega reševalca.

1. Ali se vam zdi zelo pomembno, da niste nikomur v breme?

2. Vam ljudje včasih rečejo, da ne skrbite dovolj zase?

3. Nikoli nočete drugih ljudi spraviti v nejevoljo?

4. Raje dajete drugim in ne razmišljate, koliko vas to stane?

5. Ostajate zveste odnosu, čeprav ste že veliko pretrpele?

6. Se radi počutite koristne za druge, čeprav oni tega sploh ne cenijo?

7. Ste nagnjene k temu, da prevzemate delo drugega, čeprav vam to povzroči še več pritiska?

8. Ali se počutite bolje, ko ste prijazne ali ko komu pomagate z nasveti?

9. Pogosto vložite za pomoč svojim najbližjim prijateljem več truda, kot ste ga nameravale?

10. Pogosto odpoveste zmenek ali srečanje ob pijači s prijatelji, ker morate nekomu drugemu narediti uslugo?

Alenka Poklukar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja