MUZA ni le svetovalnica za motnje hranjenja. MUZA je leglo optimističnih ustvarjalnih kalorij, ki redijo sestradane glave, podhranjeno samozavest in izčrpane sanje. Vesna Šolar in Andreja Švab Modrin nista kuharici. Vesna je socialna delavka, Andreja psihologinja. V grobem. Vesna in Andreja sta pogumni mladi ženski, ki motnje hranjenja razumeta kot resno težavo.
Z njo sta se pred več kot desetimi leti spopadali tudi sami. Zato vesta, da so motnje hranjenja ozdravljive. Zato sta si zamislili svoje delo, svojo svetovalnico, svoje društvo. In res, redkokdaj začutiš, da nekdo svoje delo ljubi tako zelo, kot ga ljubita oni. In tistega, ki ima vizijo in voljo, da jo uresniči, ljubijo tudi muze.
Začetki
Dober odnos z muzami je pomemben: Andreja se poleg dela na MUZI intenzivno ukvarja s slikarstvom, Vesna pa se že dolga leta ukvarja s fotografijo in rada piše. “Poznava se že vse življenje, sva sestrični in prijateljici, poleg tega pa sva študirali sorodni vedi,” pravi Vesna. “Že v času študija sva začeli s skupinami za samopomoč. To je bilo leta 1995, prijavili sva projekt in ŠOU naju je podprl. Takrat so se z motnjami hranjenja ukvarjali le posamezniki v zdravstvu, Ženska svetovalnica in OA skupnost s svojimi prvimi skupinami. Področje je bilo še nerazi skano in pravzaprav se je redko kdo zavedal, za kako resno težavo gre. Še zdaj veliko ljudi misli, da so motnje hranjenja modna muha, leta 1995 pa je bila splošna informiranost na ničli.”
Andreja vmes večkrat poudari, kako nadobudni sta bili. “Res je, bili sva polni neke nadobudne energije, ki naju je gnala, da narediva nekaj novega in drugačnega. Vedeli sva, da bova morali v službo, če nama ne bo uspelo, in to je bil dodaten motiv, da si ustvariva svojo.”
Ko pripovedujeta o prvih korakih, se jima nasmeh razleze do ušes. Nalezljiva energija. MUZA, Društvo za ustvarjanje in kvaliteto življenja, v okviru katerega deluje tudi Svetovalnica za motnje hranjenja, sta s prijatelji, sodelavci in prostovoljci ustanovili leta 1998. Še istega leta sta skupaj s strokovnimi kolegicami napisali in izdali prvo knjigo o motnjah hranjenja v slovenščini z naslovom Ko hrana ni več hrana. Namen knjige je bil vzpodbuditi vse ljudi v stiski, da bi si poiskali pomoč. To je bilo sporočilo, da izhod obstaja, da obstaja upanje.
“To je bil zelo ambiciozen projekt, pionirsko delo, zagotovo. Kjer koli sva se pojavili, sva dvignili precej prahu. Strokovnjaki so naju spoštovali, hkrati pa so imeli do naju zaradi najine mladosti nekoliko starševski odnos, uporabnice MUZI pa so se množile. Pozitivno so pritiskale na naju, zato sva pod tem pritiskom nadaljevali. Tudi zato sva sklepali, da smo na pravi poti,” doda Andreja. Še prej sta se nekajkrat pojavili na televiziji in govorili o mot njah hranjenja, ki prizadene tudi moške; MUZA je namenjena tudi njim.
Kako naprej?
“Leta 1998 smo našli prostor v Kazini, zraven plesalcev. Medtem ko smo me pretresale naše težave, so se stene tresle od plesa. Kot bi šlo za neke vrste paradoks, vendar je bilo vzdušje zelo dobro. Ko smo se srečavale s plesalci, je bilo enim in drugim nerodno,” se spominja Vesna. “Naša ideja je zaživela v polnem teku, videli sva, da je naš program potreben, in v to smo prepričali tudi sponzorja. Poslovni sistem Mercator je z generalnim pokroviteljstvom maja 2001 omogočil naš nadaljnji obstoj in razvoj.
Brez njega bi bilo nemogoče, prav gotovo pa ne bi izdali svojega časopisa: do zdaj sta izšli dve številki.” Andreja poudari, da ju je Mercator podpiral cela tri leta, namesto enega, kot so se sprva dogovorili. Zdaj naju v največji meri podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in MOL, kar pa ne zadostuje za vse akcije s področja sekundarne preventive, ki bi bile še potrebne.
Sem spada ozaveščanje mladih od višjih razredov osnovne šole naprej, pri katerih se pojavijo prvi zametki motnje hranjenja (kar pomeni, da stiske rešujejo s hrano oziroma s stradanjem), njihovih svojcev in širše javnosti. Določen odstotek teh mladih v naslednjih letih razvije motnjo hranjenja, če pravočasno ne najde ustrezne pomoči. “Dejstvo je, da so motnje hranjenja v porastu. Namesto da bi družba spodbujala ustvarjalen in kakovosten odnos do bivanja nasploh, smo priča grozljivi pozunanjenosti in pritisku.
Mladi ljudje še ne posedujejo orodij, s katerimi bi se lahko uspešno borili proti tem pritiskom, prav tako pa nimajo sita, s katerim bi lažje pretresli vse informacije, ki prihajajo do enakimi težavami se soočajo tudi druge nevladne organizacije v Sloveniji,” sta ogorčeni. “Anoreksija ni oblika hujšanja in zaradi nje osebe tudi umirajo. V praksi je potrebna učinkovitejša pomoč tistim osebam z anoreksijo, ki so življenjsko ogrožene in starejše od 18 let (mlajše lahko starši odpeljejo na Pediatrično kliniko).
Meniva, da je zanikanje sestavni del anoreksije in da so določene za zdravljenje nemotivirane osebe prepuščene same sebi: na ulici lahko srečate do kosti shujšano osebo, ki zatrjuje, da je polna energije. V takšnih primerih je nujno bolnišnično zdravljenje. Motivirani gredo lahko npr. v Enoto za zdravljenje motenj hranjenja v okviru Kliničnega oddelka za mentalno zdravje. Tja usmeriva predvsem tiste s hujšo obliko motnje hranjenja, pri katerih presodiva (in oseba tudi sama to prepozna), da potrebujejo vsakodnevno intenzivno pomoč in nastanitev tam za nekaj mesecev. Le da se nama čakalna doba (tudi do 8 mesecev) zdi zelo zelo dolga.
Kasneje lahko oseba svoje urejanje motnje hranjenja ponovno nadaljuje pri nas, če želi. Za tiste, ki ogrožajo svoje življenje, pa nočejo sprejeti nobene pomoči, zaenkrat po najinem mnenju v Sloveniji njih. Poleg tega se družina spreminja. Način življenja je tak, da mladi pogosto več ne dobijo od staršev ustrezne popotnice za samostojno življenje, zato se je obdobje ločevanja od primarne družine izkazalo za težavno.
Še dolga pot
“Če dodava kritično oceno, lahko rečeva, da se nama zdi nesprejemljivo in nerazumljivo, da Ministrstvo za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport projektov na temo motenj hranjenja od leta 2000/01 ne podpirajo več. Kot da problematika, s katero se ukvarjamo (predvsem z mladimi od 17. do 26. leta), ne bi spadala v njihov resor!
Z enakimi težavami se soočajo tudi druge nevladne organizacije v Sloveniji,” sta ogorčeni. “Anoreksija ni oblika hujšanja in zaradi nje osebe tudi umirajo. V praksi je potrebna učinkovitejša pomoč tistim osebam z anoreksijo, ki so življenjsko ogrožene in starejše od 18 let (mlajše lahko starši odpeljejo na Pediatrično kliniko). Meniva, da je zanikanje sestavni del anoreksije in da so določene za zdravljenje nemotivirane osebe prepuščene same sebi: na ulici lahko srečate do kosti shujšano osebo, ki zatrjuje, da je polna energije.
V takšnih primerih je nujno bolnišnično zdravljenje. Motivirani gredo lahko npr. v Enoto za zdravljenje motenj hranjenja v okviru Kliničnega oddelka za mentalno zdravje. Tja usmeriva predvsem tiste s hujšo obliko motnje hranjenja, pri katerih presodiva (in oseba tudi sama to prepozna), da potrebujejo vsakodnevno intenzivno pomoč in nastanitev tam za nekaj mesecev. Le da se nama čakalna doba (tudi do 8 mesecev) zdi zelo zelo dolga. Kasneje lahko oseba svoje urejanje motnje hranjenja ponovno nadaljuje pri nas, če želi.
Za tiste, ki ogrožajo svoje življenje, pa nočejo sprejeti nobene pomoči, zaenkrat po najinem mnenju v Slovenijiše ni preizkušene in učinkovite prakse. Meniva, da bi te osebe potrebovale zdravljenje na specializiranih oddelkih, pa čeprav bi bilo to na začetku prisilno. Prav tako ocenjujeva, da bi bilo treba razširiti mrežo dejavnosti: strokovno vodenih skupin (tudi za populacijo starejših, preventivnih delavnic za učence in dijake, podpornih skupin in druge vrste pomoči po vsej Sloveniji. Bisveno pa se nama v vsej zgodbi zdi sodelovanje med socialnim varstvom, zdravstvom in šolstvom. Novi izzivi.«
Zadnja leta delata po metodi gestalt psihoterapije, ki se je pokazala za precej učinkovito. Iz gestalt terapije se izobražujeta v okviru slovenskega društva za gestalt terapijo SLOGES in v okviru Inštituta za gestaltsko terapijo. Beseda gestalt pomeni celoto. V središču njenega zanimanja je posameznik v kontekstu svojega okolja. Eden od bistvenih pristopov je raziskovanje in zavedanje doživljanja tukaj in sedaj.
Vsak človek namreč razvije svoj način prekinjanja kontakta s sabo in z okoljem. Ta prekinitev je pri motnji hranjenja še posebej radikalna in prav v strokovno vodenih skupinah in terapevtskih svetovanjih se člani naučijo biti polno prisotni tukaj in sedaj, se zavedati sebe in svojega okolja in najti stik z nedokončanimi zadevami iz preteklosti. Motnja hranjenja je samouničevalno vedenje: za prenajedanje, stradanje in bruhanje mora biti v človeku precej jeze in sovraštva do samega sebe.
Oseba z motnjo hranjenja je zelo kritična do sebe, številna občutja usmerja vase, namesto da bi jih izrazila v odnosih, in živi v mislih na prihodnost: ‘ko bom dovolj lepa, dobra, sposobna, potem si bom kupila lepa oblačila, imela fanta, bom skratka živela ...’ Okrevanje od motnje hranjenja je dolgotrajen, zelo boleč, a na srečo tudi zelo ustvarjalen proces.
Dolgotrajen zato, ker je motnja hranjenja za prizadete tudi način življenja, preživetja in celo sam življenjski smisel. Je boleče, ker zahteva soočenje s sabo, s svojimi čustvi, telesom in spolnostjo, s sedanjostjo in pogosto z zelo bolečo preteklostjo in s svojimi bližnjimi, s katerimi so se odnosi zelo zapletli, ter ustvarjalna, ker je okrevanje na nek način novo rojstvo.
Kaj vse je MUZA ?
V okviru Muze potekajo sledeče dejavnosti, ki vam bodo pomagale na poti okrevanja:
Tri strokovno vodene skupine
Dve skupini vključujeta v večini študentsko populacijo, tretja pa je namenjena osebam, starim nad 35 let. Skupina se srečuje enkrat tedensko. Zelo po mem bno je redno obiskovanje skupin.
Podporna skupina za osebe z motnjo hranjenja
Vodi jo prostovoljka z lastno izkušnjo motnje hranjenja. Poteka enkrat na teden po dve uri. Vanjo se vključujejo osebe, ki imajo začetne, blažje težave ali pa tiste, ki so že prebrodile najhujše. Vodja skupine vzpodbuja raziskovanje samega sebe ter stik z vsakdanjim življenjem.
Terapevtska svetovanja
Terapevtska svetovanja vodi strokovnjak. V individualnem terapevtskem procesu gre za odnos med posameznikom in terapevtom. Srečanja potekajo enkrat tedensko po 50 minut.
Uvodni pogovori za osebe v stiski
Na svetovalnico se obrne – pokliče ali osebno pride – mnogo oseb, ki se znajdejo v stiski zaradi motnje hranjenja. Tu dobijo trenutno podporo ter vse potrebne informacije o programu.
Individualna prostovoljna spremljanja osebe z motnjo hranjenja
Prostovoljka se srečuje z osebo z blažjo obliko motnje hranjenja. Skupaj se enkrat tedensko oz. po dogovoru družita, pogovarjata o njenih stiskah in vprašanjih; prostovoljec nudi oporo in daje upanje, da je okrevanje možno.
Podporna skupina za svojce in druge ključne bližnje osebe
Skupino staršev in bližnjih (partner, sorodniki, prijatelj) vodita prostovoljki. Ti se pogosto znajdejo v labirintu nemoči, vprašanj, dvomov. Namen skupine je aktivno vključevanje v okrevanje bližnje osebe z motnjo hranjenja in podpora.
Dodatne aktivnosti (doživljajski izleti v naravo, ustvarjalne in tematske delavnice, dvodnevni junijski bivalni seminar na Vršiču)
Te dejavnosti so poleg terapevtskega dela zelo po membne v programu Svetovalnice Muza, saj ravno na tej točki poteka intenzi ven prenos in uresničevanje na učenega v okviru skupin
ali individualnih srečevanj v zunanje okolje.
Preventivne dejavnosti
Preventivne delavnice na šolah, zloženke in interni časopis MUZA.
Darja M. Korevec
in Tina Torelli
