Ko sem bila pred kratkim na pogrebu, me je zaskrbelo, da sem bila med žalostnim obredom preveč narcistična. Šlo je za smrt zelo drage in čudovite prijateljice. To je bil prvi pogreb, na katerem sem bila od svojega šestega leta; prvič sem izgubila vrstnico, prijateljico, kompanjonko. Za njo sem žalovala pred obredom, med njim in po njem, zato se mi ne zdi, da bi ji s tem, ko sem za trenutek z mislimi odplavala, na kakršenkoli način čustveno škodovala.
Pa vendar sem se v pogrebni kapeli spraševala: ali me ima kdo dovolj rad, da bo vse to storil zame, ko bom umrla?
To zdaj zelo močno čutim v svoji življenjski situaciji. Sem edinka in imam dva majhna otroka ter bivšega partnerja. Nimam nobenega bližnjega sorodnika, ki bi poskrbel za pogreb, moja otroka sta še premlada (stara sta 5 in 8). Hodim na zmenke, vendar ležerno in spoštljivo z več ljudmi. Ne vidim, da bi se kmalu ustalila v razmerju.
Pomembno je tudi, da nimam tistega, čemur bi lahko po domače rekli "najboljši prijatelj". Zdi se, da tempo življenja in raznovrstnost interesov, v katere se lahko ljudje potopijo, terjata svoj davek od najboljših prijateljev - do točke, ko do tridesetih let naredijo, povedo, delijo in izčrpajo vsako kalorijo svojega skupnega bitja. Sodobno življenje spodbuja tudi eksogamijo, pri kateri človek hkrati obstaja v različnih družbenih skupinah, ne le v eni.
V kolikor mi ne verjamete, preletite svoje klepete v aplikaciji WhatsApp in videli boste, v koliko različnih silosih živite. Če na primer pogledam svoje, lahko potrdim, da nihče iz ene skupine ne pozna kogarkoli drugega iz druge.
Morda je čas, da status BFF zamenjamo s statusom "zapuščinski stik".
To je oseba, ki jo določijo posamezni uporabniki Facebooka (kmalu bodo sledili tudi drugi družbeni mediji), da upravlja njihove račune po njihovi smrti. Vaš zaupanja vreden spletni upravljalec lahko na vaš zid pripne sporočilo RIP ali spominsko sporočilo, dovoli deljenje poklonov, prepreči, da bi ljudje prejemali obvestila v slogu "Osebe, ki jih morda poznaš" od mrtvega človeka, ali v celoti izbriše račun.
Glede na to, da je toliko naših življenj v družabnih medijih in da nas veliko ljudi povezujejo le ti, si je mogoče predstavljati, da nekateri sploh ne bodo vedeli, da ste umrli, če ne boste imeli kontakta za zapuščino, kaj šele, da bi bili povabljeni na kakšen pogreb.
Seveda pa velik in veličasten pogreb z govori in prigrizki ni obvezen.
V zadnjih nekaj letih se stalno povečuje število storitev "neposredne upepelitve", ki so tako v nasprotju s stereotipi o pogrebnih storitvah, da je presenetljivo, da se o njih tako malo govori. V bistvu gre za storitev "klikni in dvigni", pri kateri večino organizacije opravite prek spleta in na koncu postopka prevzamete pepel ali prosite, da ga raztrosijo namesto vas.
To sva storila z mamo, ko je umrl moj oče, in to je bila nenavadno lepa, čeprav včasih komična zadeva. V krematoriju sva prevzeli veliko, debelo, papirnato vrečo - podobno tisti, v kateri se prevaža krompir - in se nato odpeljali na pet krajev, ki so bili pomembni v njegovem življenju, ter jih po malem raztresli. Ena od njih je bila gostilna, ki je ponosno vzdrževala čudovit vrt z vrtnicami.
Z nenavadno mešanico adrenalina in šoka, da je moj oče zdaj vreča krompirja, in brez kakršnegakoli zavedanja o družbenih normah smo ob 11. uri dopoldne vdrli vanj s polno vrečo in utrujeno odlagali peščice njegovih ostankov v zemljo, medtem ko je osebje lokala iz notranjosti začudeno opazovalo dogajanje. Pozneje me je skrbelo, da bo pepel nekako onesnažil vrtnice, vendar sem se vrnila leto pozneje in na srečo so bile v polnem razcvetu.
Ker sem doživela le takšen intimen in skromen način obeleževanja smrti ljubljene osebe, moram priznati, da sem se ustrašila velikega, formalnega pogreba.
Šele ko sem se ga udeležila, sem spoznala, kako zabavni so lahko. Na koncu pogreba mojega prijatelja smo vsi odšli iz kapele in se poslovili od krste ob zvokih uspešnice "The Twist" Chubbyja Checkerja iz leta 1960. Takrat nisem razumela pomena.
Preko ujete živčne žalosti sem se samo smejala. Šele zunaj mi je nekdo pokazal, da je naš prijatelj leta 2012 na Facebooku objavil šalo o tem, da si želi, da bi bila ta pesem njegova "pogrebna žalostinka". In tako se je tudi zgodilo.
To je bil on sam: neskončno neumen in do zadnjega globoko nespoštljiv. Po lastnih besedah je bil tudi družabno plah, prijatelje je izbiral previdno in skromno. Tako smo vsaj vsi mislili.
Tistega dne se je namreč pogreba udeležilo toliko ljudi iz različnih družbenih slojev in smo prvič videli, kako priljubljen in oboževan je bil zaradi svoje skromnosti, prijaznosti in neumnosti ter koliko majhnih in pomembnih prijateljstev je ustvaril v svojem preveč kratkem življenju. V tem sem videla veliko sebe. Nenadoma sem spoznala, kako razdrobljeno in ločeno sem v preteklih letih namerno ustvarila svoje življenje in skupine prijateljev. Zato sem odločna, da se bom spremenila: da se bom več družila, spoznavala več ljudi, se zbirala, preden moje življenje ugasne.
Po predlogi iskrene izpovedi prevedla in priredila N. Š.
"Namesto otrok sem izbrala izpopolnjeno spolno življenje - ali kdaj to obžalujem?" (resnična zgodba)
