Zadnjič sem brala o tem, da so navadne punce preplavile svet. Halo?! Če bi bile navadne punce nekaj eksotičnega, ne bi bile več – navadne. Torej so od vekomaj naseljevale svet in ga še naprej bodo, v katerokoli smer bo že šlo to 'navadno'. Takoj sem pomislila – je Kate Middleton navadna?
Verjetno ne, če se je poročila s princem in če blesti na dvoru ter obenem prav tam obrača njihova stroga pravila na glavo, ker je, hm, bolj navadna od dvorjanov. Baje še kuha najraje sama. Če to ni (ne)navadno! In prav zato jo množice (množice so navadni ljudje, drugače ne bi tvorili množice) tako obožujejo.
Pa pustimo Kate in si poglejmo knjigo X vs Y: A Culture War, A Love Story soavtorice Leonore Epstein, ki trdi, da: "Oznaka navadna pomeni, da imaš najbolj enolično, nesofisticirano in prazno identiteto."
Hmmm ... Le zato, ker zimi rečem sezona kuhančka, se s prijatelji dobim vsak petek na Odprti kuhni, pomlad najraje vpijam čez vikende na slovenski obali in poletje obožujem zaradi morja in sladoleda, nimam svoje identitete?!
Prav tako naj bi skupaj s svojo prazno identiteto nazdravljale moje prijateljice v priljubljenem lokalu sredi mesta, čeprav smo si zelo različne in se naši življenjski slogi, mnenja, želje in nazori razlikujejo že v naši mali družbici?!
Ne, z Leonoro Epstein se ne morem strinjati. In ko sem po tem, kaj pomeni povprečen, navaden osebek, povprašala Barbaro Kreš iz STIK psihoterapije, mi je s svojim odgovorom potrdila, da smo tudi navadni ljudje dragoceni. Zelo.
"Niti dva človeka si nista enaka, zato je težko opredeliti povprečnega človeka. Vsak človek je unikaten in zato je vsak človek poseben, čeprav se nam zdi množica ljudi lahko podobna. Če je med temi ljudmi, ki so v množici, nekdo, ki ga poznamo, ki nam veliko pomeni, je ta za nas poseben, čeprav se v nobeni bistveni objektivni lastnosti ne razlikuje od drugih. Mogoče je posebnost stvar zornega kota ali tistega, ki gleda. V naših (ali svojih) očeh je lahko nekdo nekaj posebnega."
Predstav in predsodkov o ljudeh se otresi, kot se boš otresla dolge grive, ko bo spet moderen paž. Ali – če hočeš biti drugačna – ko se boš otresla dolge grive, ko bodo vse druge vstavljale lasne dodatke za večji volumen in dolžino.
Zakaj želja po drugačnosti?
Psihoterapevtko Barbaro Kreš smo povprašali, kje tičijo vzroki, da si nekateri želijo biti drugačni od drugih.
"Včasih je to odraz tega, kar v resnici so, včasih pa potrebe po izstopanju. Velika potreba po izstopanju lahko kaže na to, da se v glavnih odnosih niso počutili posebni. V zgodnjem otroštvu se moramo namreč ob primarnih skrbnikih počutiti, da smo središče vesolja, da smo unikatni in pomembni, celo najpomembnejši, pozneje v otroštvu in odraščanju pa postaja vse pomembnejši pristen odziv nase in na lastno vedenje oziroma podobo od pomembnih ljudi. Če tega občutja posebnosti ne dobimo, po njem hrepenimo in ga iščemo na takšen ali drugačen način v naših odraslih odnosih. Mogoče tudi tako, da smo posebni navzven."
Unikatna, čeprav navadna
V trenutku, ko si dovoliš, da si samo to, kar si v svojem bistvu, pomeni, da veš, da si unikatna sama po sebi.
"Ni se ti treba pretvarjati ali si močno prizadevati biti nekdo drug ali nekaj več ali nekaj posebnega. Ta posebnost je lahko na neki način nevpadljiva, po drugi strani pa smo v očeh ljudi, ki jih nagovorimo, ki nas imajo radi, zelo posebne," pravi Barbara.
In nadaljuje: "Če čutiš, da si v nečem drugačna, in čutiš, da želiš ali moraš to izraziti, pa je najbrž dobro, da to narediš. Mogoče s tem pomagaš tudi drugim drugačnim, da se osvobodijo, da daš glas tistim, katerih glas je prešibak."
Po predlogi Jennifer Wrightg priredila Petra Arula
