Ne dovolim si več razmišljati, da je to prvi korak pred koncem sveta (Kolumna: Leto pandemije)

Med branjem te kolumne poslušaj Moment of Surrender, Nick Mulvey.

»Veš, kako narava vedno najde način, da preživi? Živa bitja razvijejo mehanizme, da se uprejo zajedalcu ali plenilcu, in dolgoročno ohranijo svojo vrsto. Narejena so za to, da živijo. Ne morem se nehati čuditi, kako neverjetno preprosta so vedno ta orodja. Kaktusi imajo bodice, kameleoni spreminjajo barve. Rastline zacvetijo, ko jih pozabiš zaliti, da bi v zemlji pustile seme. Narava deluje kot eno. Se zavedamo, da je človek postal Zemljin največji parazit? Čeprav mu je želela ponuditi samo paradiž.

Zgodilo se je.

Prvi poskus prilagoditve strupeni grožnji. Preprost virus, ki bo Zemlji dovolil spet malo zadihati. Nič več letal za nekaj časa. Majhna pavza za potrošništvo. Spomin na stare čase. In priložnost za človeka, da na samem zopet pride v stik sam s sabo, da premisli in svoj nesmiselni trud za dolgočasno eksistenco postavi na stran. Morda bo ta virus budnica za ljudi, ki so pozabili svoje pravo mesto na svetu. Med drugimi živalmi. Podrejeni. Roko na srce, v prilagoditvah na biološke nevarnosti nismo tako spretni kot drugi deli narave, saj smo pozabili na svoje najmočnejše orožje, ki je iz človeka ustvarilo človeštvo – slogo. V teh temnih časih, ki prihajajo, si želim, da bi uživali v občutku pripadnosti. Saj je za mnoge od nas zgolj spomin na preteklo življenje.«

Tako sem 12. marca 2020 zapisala v beležko na svojem telefonu. Danes je predzadnji dan istega leta. Čeprav se je vmes zgodilo veliko, leto zapuščam nezmožna strniti misli. Koronavirus je spremenil ustroj naših življenj in pričaral občutek življenja v svetu, kakršnega smo prej poznali zgolj iz znanstvene fantastike.

Ta astrološka znamenja bodo imela v maju denar in srečo

Sprašujem se, kje bi bili danes, če narava ne bi pritisnila na pavzo.

Leto 2020 se je začelo tako plodovito, da smo si mnogi veliko obetali. Spomnim se, da sem februarja svojim prijateljem rekla, da se naposled le začenja – da bomo končno lahko začeli dihati s polnimi pljuči, da bomo lahko razpeli krila. Velika večina mojih vrstnikov je po letih brcanja v prazno dobila redno službo, prišle so povišice, priložnosti, plače, ki niso več odsevale zapuščine leta 2008. Prvič, odkar pomnim, so se svari zdele mogoče. In tik zatem so nam zopet porezali peruti.

Strah pred dotikom kljuke, odpor pred javnim prevozom, nakupi iz trgovine na soncu preživljajo tridnevno karanteno, z milom peremo paradižnike, sodelavce spoznavamo iz zornega kota spletne kamere, ugotavljamo, da smo nekaj let zapored zamudili pomlad in da marelice cvetijo teden dni pred češnjami, oboje odcvetijo, preden se pokažejo popki jablan, imamo čas za branje, za slikanje in igranje računalniških igric iz otroštva, znižajo nam plačo, nekatere odpustijo pa zopet zaposlijo, odvisno od tega, kaj je tisti dan povedal Kacin, spominjamo se desetdnevne vojne, ne pademo v paket finančne pomoči države, pozabimo, kako je videti zmenek s prijateljico v kavarni, pozabimo, kako se našminkati, huje je, kot je videti, babica v domu za ostarele umre, ni korona, temveč psiha, ne splača se prerekati s šefom, lahko bi bilo huje, protesti, kolesarji, razkol med generacijami, vseeno nas skrbi za naše starše, poletjeeee …, ampak ne gremo na potovanje, ker je prenevarno, kasneje to obžalujemo, morda nikoli več ne bomo potovali, jesen, policijska ura, zdaj vemo, kako se počutijo v Severni Koreji, raje ne bi, ampak sami smo si krivi, ker smo žurali, še malo nižja plača, ampak vsaj službo imamo, jemo, ležimo, zoomiramo, apatiramo, obrazci za prehajanje občin kot ključi v predalu ležijo pri vhodnih vratih, nikomur se nič več ne ljubi, ne družiti se, ne premakniti se, ostaja le bled spomin na preteklo realnost, ko v megli pokajo prepovedani ognjemeti.

Ne dovolim si več razmišljati, da je to prvi korak pred koncem sveta, ne upam pomisliti na to, kako hude katastrofe nas še čakajo. Ne morem več govoriti o tem, kako nesložni smo, kdo ima prav ali kaj bi morali narediti. Preprosto ne vem, nočem in ne zmorem. Negativnega razmišljanja si ne morem privoščiti. Za aktivizem zmanjkuje moči in motivacije. Pa ne bi smelo. Razglabljamo lahko, kdo je potegnil ‘ta kratko’, kdo najkrajšo. Vsi tisti, ki smo še živi in zdravi, je verjetno nismo.

Pa vseeno …

Rada bi rekla, da smo dojeli lekcijo. Da je dovolj in da bomo vse popravili, če nas bodo le spustili na svobodo. Rada bi stisnila roko vsem, ki so preživeli to naporno leto. Svoji generaciji bi vlila občutek tega, da ni vse izgubljeno. Rada bi nam vrnila nedolžnost. Rada bi, da stopimo skupaj in da usvojimo nov, boljši način življenja. Da se naučimo odpovedati in dati drugim. Rada bi, da kot človeštvo preživimo – da preživi naša skupnost, naša dobrota, naš ponižni odnos do narave. Da preživita naša umetnost in demokracija. Rada bi, da omogočimo Zemlji izbiro, da nas ne izbriše s svojega obličja.