Nazaj v preteklost

“Ko sem videla povabilo v vaši reviji, sem najprej pomislila: zanimivo. Nekaj malega sem o regresiji vedela že prej, na primer to, da se uporablja kot način odkrivanja in odpravljanja virov težav. In ker se vedno splača poskusiti še kaj novega – zakaj pa ne?” pravi 33-letna Nataša, ena od cosmo izžrebank.

Naša druga kandidatka, 18-letna Sanja, je prav tako upala, da bo na ta način razrešila nekatere težave, poleg tega pa jo je gnala radovednost.

Tako kot 35-letnega Iztoka, ki je o regresiji prav tako že slišal in verjame: “da ima človek dušo, ki s človekom ne umre, ampak živi naprej v takšni ali drugačni živi obliki. Zato se mi je zdelo to ‘potovanje’ zanimivo in sem se prijavil.”

Težave in pričakovanja

“Upala sem, da se mi bo s pomočjo regresije pokazala pot do cilja, kar je bil razlog, da sem se prijavila.” – Nataša

Pričakovanja, ki jih gojijo ljudje, ko se odločajo za terapijo, so različna, vsekakor pa so povezana z vprašanji in težavami, ki jih pravzaprav privedejo do tega, da obiščejo terapevta. Že zgornji odgovori kažejo, da marsikoga žene predvsem radovednost, kljub temu pa vsak po tihem upa, da mu bo terapija razkrila nekaj novega, česar doslej ni vedel o sebi, ali pa da bo razrešil še kakšen težaven odnos ali težave, s katerimi se sooča v življenju.

Naši kandidati so bili glede pričakovanj, kaj jim jih bo prinesla regresija, bolj ali manj previdni. Iztok, na primer, ni imel posebnih pričakovanj, saj ga po njegovih besedah v življenju ne muči nič posebnega. “Pričakovanje je bilo le to, da me je pač zanimalo, kaj bom doživel oziroma kakšna življenja sem imel prej.”

Nataša, ki je na terapiji izpostavila konkretno težavo, prav tako ni pričakovala čudeža, s katerim bi se čez noč razrešili vsi njeni problemi, vseeno pa je upala, da ji bo regresija pokazala pot do cilja. Kot žrtev zlorabe v mladosti ima namreč težave na seksualnem področju, saj ji je, kot pravi, spolnost najbolj postranska stvar v življenju, zaradi česar ima tudi težave v razmerjih z moškimi. “In ko sem videla objavo v Cosmu, so se mi zasvetile oči! To, poskusim še to. Mogoče pa mi tokrat uspe.”

In Sanja? Regresije je je bilo predvsem strah. “Ko sem se pogovarjala s prijatelji in znanci o tem, so mi jo vsi odsvetovali, češ da je to gotovo nekaj strašnega. Tudi sama sem si to predstavljala kot neko obsedeno stanje, videno v holivudskih filmih, kjer se usujejo čustva, bolečina in vidiš odsekane glave,” pravi Sanja, ki je kljub strahovom in negotovosti zbrala dovolj poguma, da se je soočila z njimi in – preživela!

Iztokov zaklad

“Ko sem se ulegel na posteljo, sem vedel, da bo šlo zares, in srce mi je zelo razbijalo. Ko sem tako počasi lezel vase, sem čutil, da je bilo telo vse lažje, da res nekje lebdim. Nisem čutil svoje težnosti in pred očmi so se mi začele odvijati slike.”

Kljub temu da se regresija lahko izvaja pod hipnozo, torej v stanju, ko se klient ne zaveda samega sebe in se popolnoma prepusti vodenju terapevta, je regresijo možno izvajati tudi tako, da terapevt klienta sprosti do te mere, da se še vedno zaveda samega sebe, po drugi strani pa se mu izostri intuitivna zaznava in vzpostavi močno povezavo s svojo dušo, z višjim jazom in občutji, ki spremljajo celoten proces. S tem oseba izgubi stik z linearnim časom, ki ga živimo tukaj in zdaj, in prostorom, v katerem je njegovo fizično telo, ter se preda drugim dimenzijam, v katerih so časovne in prostorske meje zabrisane.

Prav zato nekateri celoten postopek občutijo tako, kot ga je doživel Iztok:

“Zanimivo mi je bilo predvsem to, da sem vse skupaj doživljal kot dolg sprehod, ki se mi časovno sploh ni ujemal, saj mi je ta ura in nekaj minila kot pet minut. Popolnoma sem izgubil občutek za čas. Ves čas si priseben, dojemaš zadeve, opisuješ, kaj vidiš, pa vendar imaš občutek, da si nekje daleč.”

Iztok se je že med pogovorom pred terapijo pokazal kot suverena in samozadostna oseba, ki je sicer zelo družaben in zgovoren človek, po drugi strani pa tudi samotar in skrivnostnež, ki potrebuje svoj prostor za počitek in regeneracijo.

Tudi njegov rojstni horoskop kaže, da je človek z zelo močno energijo, ki hočeš nočeš zelo vpliva na ljudi okrog sebe. Prav zato je toliko bolj pomembno, da to svojo notranjo moč sprošča na pozitiven način, saj lahko v nasprotnem primeru hitro prizadene tiste, ki so mu blizu. V njegovem horoskopu je prav tako izražena močna volja, vsestranskost interesov in deloholičnost, zaradi česar je zelo pomembno, da si ves čas postavlja vedno nove cilje in jih sproti uresničuje.

Nobeno presenečenje ni torej, da so bile podobe in slike, ki jih je Iztok videl med regresijo, zelo konkretne, energetsko močne in zavite v tančico skrivnosti.

Predvsem moram omeniti njegovo podobo samotarskega modreca, ki po navodilih karizmatičnega vladarja čuva zaklad in je tako zatopljen v opravljanje svoje naloge, da drugi svet in s tem drugi ljudje zanj sploh niso obstajali. Tudi dejstvo, da Iztok v regresiji ni srečal drugih ljudi, čeprav jih je čutil okrog sebe, govori o njegovem samozadostnem značaju, njegovo zvesto čuvanje zaklada pa predvsem o tem, “da moram uravnavati svojo močno energijo, jo predvsem deliti z drugimi in ugotoviti, kakšen naj bi ta način sploh bil, saj preveliko kopičenje energije v meni ni dobro ne zame ne za mojo okolico.”

Natašina hišica

“Ko sem se sprostila in po zraku zajadrala nad pokrajino, sem bila najbolj svobodna! Brez vseh skrbi, povsem mirna in globoko v sebi srečna. Zajel me je občutek neskončne lahkotnosti.”

Najbolj pomemben del regresije je proces sproščanja, ko klient prisluhne terapevtovim navodilom in dovoli, da se njegovo telo in misli popolnoma umirijo, potem pa prisluhne svoji intuiciji in občutkom. Za ljudi, ki so navajeni živeti pod stresom in se skozi življenje prebijati s pomočjo razuma, logične presoje in zaupanja v tisto, kar vidijo, je to precej težavna naloga.

Tudi Nataša je bila glede tega zbegana, saj ni vedela, “kaj se sploh pričakuje od mene. Da bom povedala prvo stvar, ki mi bo prišla na misel, da moram sugestivne misli samo dovolj močno vizualizirati ali povedati svoje vsakdanje sanje, svoje želje? Kako bom sploh vedela, da sem dovolj sproščena? Menim, da sem se tudi zaradi profesionalnega vodenja regresije lahko dovolj sprostila.

Po začetni sprostitvi in vizualizaciji svetlobe, ki potuje po telesu od glave navzdol, se je zame pričelo potovanje, ki ga nisem pričakovala.”

Natašina regresija je bila povezana z očimovo zlorabo in nasilnim vedenjem, kar je močno zaznamovalo njeno sprejemanje lastne ženskosti in seksualnosti. Ker se je od malega počutila dolžna zaščititi sebe in mlajšo sestro, je potisnila svoja čustva in ženska občutja in prevzela veliko bolj moško, zaščitniško vlogo. Da ne bi čutila prevelike bolečine, je čustva zakopala globoko v svojo notranjost, tako pa se je navadila živeti tudi, ko je odrasla.

Vse to je prišlo na dan tudi med terapijo.

Nataša se ni vrnila v katero od prejšnjih življenj; očitno je bilo zanjo pomembneje, da razčisti odnose z očimom in mamo iz tega življenja. Po začetnem stanju, ko ni čutila ničesar razen popolnega miru v sebi, in jo je obdajala le močna in prijetna sončna svetloba, je šele po kasnejših terapevtskih navodilih ‘dovolila’ svojim čustvom, da pridejo na dan in se izrazijo v obliki besa, sovraštva, zamer, ki jih je čutila do očima in do matere. Pomembno je bilo namreč, da se sooči z obema, jima pove vse, kar jima vsa ta leta ni mogla povedati v obraz, in jima odpusti za vsa dejanja, ki so tako močno vplivala nanjo.

“Prepričana sem, da sem končno povedala, kaj čutim in mislim o obeh. Kakšno olajšanje!!! Če že v resnici nisem nikdar povedala, kaj si mislim, sem vsaj zdaj lahko. In počutila sem se veliko lažje, svobodneje,” pravi Nataša.

Pomembno je bilo tudi, da Nataša spet stopi v stik s svojo žensko naravo, ki se v vseh teh letih ni mogla izraziti, in spozna, da je tudi sama ustvarjena za kakovosten partnerski odnos in družino. Pri tem ni naključje, da ji je v regresiji prišla nasproti prav njena mlajša, že poročena sestra, s katero imata zelo zaupen odnos.

“Vsa nasmejana in srečna mi pove, da me je čakala in da bi mi rada nekaj pokazala. Odpelje me na jaso, ki jo obkrožajo lesene hišice. Tudi moja je med njimi, enako preprosta. Na tleh sedi punčka in se igra. Skozi vhodna vrata vstopim v prostor, v katerem je velika miza s štirimi stoli. Potem nekdo potrka na vrata in ko jih odprem, zagledam visokega, temnega moškega z modrimi očmi. Pravi mi, da sem ga poklicala, da sem želela, da pride. Čutim, da spadava skupaj. Občutila sem neskončno srečo. Ko sem se v regresiji odpravljala ven, sem oblekla dolgo, modro krilo in malo svetlejši top. V resničnem življenju sem namreč vedno v hlačah!”

Na ta način je Nataša dobila vpogled v svojo ženskost in v življenje, ki si ga sama težko prizna: srečno življenje s partnerjem (moški, ki potrka na vrata in ji pove, da ga je klicala) in hčerko (punčka, ki se igra v hiši). Končno si je dovolila, da se tudi obleče v ženstveno garderobo.

Sanja v moškem telesu

“Vidiš svojo dušo, kako se dviga, leti in nato pristane. hkrati se še vedno zavedaš, da letiš v sobi in kaj se resnično dogaja. vendar vidiš in občutiš tudi dogajanja znotraj sebe.”

Pomembno je vedeti, da ljudje na regresoterapiji vedno podoživijo oziroma vidijo tisto, kar je v tistem trenutku za njih najbolj pomembno oziroma kar bo imelo še najbolj terapevtski učinek. za sanjo je bilo tako pomembno, da spozna, od kod izhaja njena zelo negotova, čustvena in ranljiva narava, zaradi katere je imela v preteklosti tudi psihične težave.

Sanja je brez posebnih težav ‘padla’ v eno od prejšnjih življenj in se znašla v moškem telesu, kar jo je presenetilo. “Na to, da sem moški, sem se sprva kar težko privadila. Nisem se mogla vživeti in sem z negotovostjo spremljala dogajanje. Kasneje, ko sem bolj zaupala, sem lahko

videla tudi več podrobnosti.”

Tako se je Sanja najprej spominjala življenja, ki ga je živela kot samski moški v odmaknjenem kraju na podeželju, čigar življenje je bilo po Sanjinih besedah odsotno in čustveno otopelo. Ko je podoživljala čas svoje tedanje smrti, je njena duša brez težav odšla iz telesa in se kmalu zatem znašla v novem življenju.

Tudi v tem je bila moški, Sanjo pa je spet zmotila čustvena otopelost in nezanimanje. Za razliko od prejšnjega življenja si je v tem ustvaril družino in je imel dva sinova.

V tretjem življenju se je rodila kot fantek v zelo srečno družino, žal pa je kasneje v najstniških letih to srečo porušila vojna. Če je Sanja v prejš njih dveh življenjih živela apatično življenje, je bila zdaj v telesu mladega fanta veliko bolj čustveno in tudi družbeno angažirana. Umrl je med demonstracijami, ko ga je nekdo zabodel v trebuh.

V četrtem in zadnjem življenju pred tem, ki ga živi zdaj, se je rodila v telesu ženske, ki se je srečno poročila in imela štiri otroke.

Sanja je po terapiji ugotovila, da so bili njeni strahovi odveč, obenem pa je prišla tudi do določenih odgovorov o sami sebi in svoji naravi. Po seriji življenj, ki jih je preživela čustveno zatrto in brez posebnega cilja v življenju, se je njena duša v tem življenju očitno odločila izkusiti izrazito čustveno plat bivanja. Ni naključje, da je Sanja v prejšnjih življenjih zaznala tudi zanimanje za družbeno-politične razmere, ki so prišle do izraza predvsem v življenju, ki ga je živela v času prve svetovne vojne. Tudi zdaj namreč čuti zelo močno željo po tem, da bi se v prihodnosti angažirala na družbeno-političnem področju.

Po terapiji

Neposredno po terapiji ponavadi sledi utrujenost in rahla omotičnost, obenem pa v sebi ljudje občutijo olajšanje in razbremenjenost.

Tudi naši trije kandidati so imeli podobne izkušnje. Iztok je v sebi začutil močno olajšanje in pomirjenost, Sandra se je po terapiji počutila odlično in polno optimizma, Natašo pa je spremljala utrujenost, ki jo je kasneje nadomestil glavobol, zato si je privoščila krepčilni popoldanski spanec.

Zelo pomembno je, da si vsak, ki doživi tako močno izkušnjo, vzame čas zase, da dobro premisli o tem, kar je doživel, kakšne informacije je s tem dobil o samem sebi in na kakšen način si lahko pomaga z njimi na svoji nadaljnji življenjski poti. Vsak ki se odloči za tako pomemben korak, se namreč tako odloči zato, ker v življenju potrebuje spremembo in je nanjo tudi pripravljen.

Da pa bi se terapevtski proces uspešno končal in pokazal dolgoročne pozitivne rezultate, je pomembno tudi nadaljnje, nemalokrat trdo in garaško delo na sebi. In šele potem se doživetje regresije pokaže kot darilo, ki ga podarimo samemu sebi.

Kaj jim je prinesla terapija?

Naši kandidati so s svojimi besedami opisali, na kakšen način jim je pomagala regresija.

“Počutim se bolje, kot sem se prej, torej je videti, da mi je terapija pomagala izravnati mojo energijo in zdaj jo moram izravnavati naprej. Pomembno je predvsem to, da sem začel sebe bolj spoštovati, torej sem spremenil predvsem odnos do sebe, kar je zame velik napredek.” – Iztok

“Po terapiji sem se počutila odlično in bila sem polna optimizma. Znotraj sebe sem bila bolj mirna kot prej. Nobenega dvoma ni, da je ta izkušnja spremenila moje življenje. Zdaj lahko na primer sama hodim po hiši tudi v temi, česar si prej nikakor nisem upala. Čutim, da je bila to še dodatna pomoč in spodbuda za pogum.” – Sanja

“Dobro je, da sem šla na regresijo! Nujno sem potrebovala besedo in mišljenje še nekoga. Osebe, ki mi je lahko povsem nepristransko povedala svoje mnenje in mi nakazala, da še zdaleč ni vse izgubljeno in zamujeno. Dobila sem nov zalet, voljo, da naredim kaj dobrega tudi zase in na sebi. Predvsem pa, da poiščem žensko, za katero vem, da se skriva v meni. Zdaj je skrajni čas, da začnem na novo, da si končno uredim življenje in postavim nove temelje.” - Nataša

Janka Menart

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc