Si že kdaj dobila takšno 👇🏼 sporočilo? TO se v resnici zgodi, če se udeležiš SESTANKA

"Ja, lahko. Ja, imam službo. Ne, nisem zainteresirana za sodelovanje v piramidnem sistemu. Ja, vem, da ne verjameš, da si v piramidnem sistemu, ker niso legalni, ampak tudi korupcija, delo na črno in prehitra vožnja niso."

V mislih se podobe poigravajo tako slikovito, kot bi se pripetile včeraj. Razcepljene konice las so že ihtavo cepetale po snidenju s frizerskimi škarjami in po hektičnem tednu oddajanje revije v tiskarno jim ugodim. Predem od udobja, ko mi frizer masira lasišče in s čudežnimi gibi rok iz mene izsrka še poslednji atom tesnobe in izčrpanosti.

Iz zavidanja vredne nirvane me predrami rezek ton zvonjenja. Priznam, takrat nad neznanimi številkami v večernih urah še nisem suvereno zamahnila z roko, ampak sem se zaradi občutka do službene dolžnosti oglasila. Na drugi strani linije se veselo in v pogovorni dikciji predstavi brat sošolca iz osnovne šole, ki ga, roko na srce, nisem videla že debelo desetletje.

Pod pretvezo, da gre za start up podjetje na začetnih obratih, ki so ga složno ustvarili s skupino tovarišev iz študijskih klopi, mi navrže vabo, da naj bi bil projekt morda zanimiv za bralke našega medija. Željna novih poslovnih zmag umestim gostoljubno povabilo na skodelico kave v urnik za naslednji dan, pri tem pa niti ne pomislim, kaj me čaka.

Z beležnico pod pazduho se napotim poslovnemu zmenku naproti. Na dogovorjenem naslovu, kjer naj bi bil bar, ni bilo ne duha ne sluha o točilnem pultu ali barskih stolih. Obstanem pred vhodom gromozanske poslovne zgradbe, pred katero me s priliznjenim nasmeškom do ušes pričaka sogovornik.

Sumničavo ga premerim od glave do peta in zahtevam pojasnilo, nato pa (temu se čudim še danes) privolim, da grem v njegovo pisarno. V moje opravičilo: poleg je ponosno stala njegova mama, vidno očarana, v kakšno dekle je odrasla nekdanja sošolka njenega sina.

Preden mi uspe tleskniti s prsti, se zalotim v brezizhodnem položaju. Predavalnici. Mama me je bržkone posedla poleg sebe na prosti stolček v prvi vrsti in bodrila, naj prisostvujem velepomembni razpravi.

Na prvi pogled kariernih odskočnih desk lačna zbrana množica poleg mene je že čez nekaj trenutkov v deliriju požirala dodelane motivacijske posnetke z mednarodnih konferenc, grafične sheme, ki so podpirale teorije, pripovedovale pripovedke o bajnih športnih jeklenih konjičkih, ležalnikih na peščenih plažah rajskih otokov in hišah z bazenom.

Med se je cedil iz besed, ki naj bi postale resničnost že z rednimi udeležbami na tovrstnih srečanjih ter z vložkom pičlih nekaj stotakov. Ti naj bi se sčasoma na mojem bančnem računu razpasli kakor koronavirus in se manifestirali v milijone.

"Kdo si ne želi voziti rdečega ferrarija?" je bodoče podanike s suvereno retoriko novačil motivacijski govorec pred tablo. Jaz že ne. Če nič drugega, ker pri svojih letih zaradi strahu pred vožnjo še vedno nimam vozniškega izpita, sploh pa se vanj ne bi usedla z vedenjem, da ni bil upravičeno prislužen.

Moški srednjih let nam je s srdito vnemo želel vsiliti prepričanje, da nam bo odstrl zaveso in razvozlal najgloblje skrivnosti kariernega uspeha. Da magistrska naloga ali celo doktorat v žepu ne zagotavlja delovnega mesta in dostojnega življenjskega sloga, kaj šele bajnega mesečnega dohodka. Vrtoglave zneske se namreč da zaslužiti na hitro. Legalno. Brez suhoparnih ur za pisarniško mizo.

S pogledom ošvrknem predavalnico in osuplo spoznam, da trop sladkih oportunistov hiti prikimavati farsi na odru. Premočena od jeznega potu pobašem šila in kopita ter oddrvim iz predavalnice. Samoočitana naivnost, občutek oropanosti ponosa in to, da sem se nekomu 'pustila', so boleli bolj kot dejstvo, da so me poskušali povleči za nos.

Rečeno s kančkom satire, ranjen je bil moj požarni zid, ki vedno znova suvereno odbija grožnje, ki utegnejo zamajati notranje ravnovesje. Za piko na i je bilo na predavanju nekaj davno tega poznanih obrazov, še iz časa osnovne šole, ki so me gotovo ožigosali za lahkovernico svetovnega formata. Lisjak pa v rekrutiranje očitno ni vložil večjega truda od sprehoda po telefonskem imeniku.

Po izkušnji izpred dveh let sem – in to povem brez olepševanj – neusmiljen in nastrojen naslov za vse tovrstne prevarante. In teh, če posnetki zaslonov pogovorov na družbenih omrežjih veljajo za verodostojen dokaz, ni malo.

Med spomladansko karanteno so ponudniki idealističnih poslovnih priložnosti zrasli kakor gobe po dežju in nevede pristavili svojo kozico na štedilnik spletnih šal na račun piramidnih sistemov. V vrsto Instagram zlomov, odrazov današnje družbe, se je med drugim postavil tudi piramidozlom.

Brez izkušenj do bajnega zaslužka

Priznati jim moramo, vedno in brez izjeme najprej pozorno in vljudno izpostavijo skrb, da ne želijo tratiti tvojega časa, a že za naslednji vogal brezsramno nastavijo kost za glodanje – v osnovi gre običajno za delo prek interneta, ki ga lahko opravljaš iz vsakega kotička sveta, do koder seže WiFi. Obljubljajo delo, razgibano iz vseh možnih spektrov – od oglaševanja, promocije, trženja, rekrutiranja, prodaje in izobraževanja.

Skratka, konkurenčen pripadnik izbora bodočih uslužbencev postaneš, če si mojstrica za vse. Izkušnje niso potrebne. "Je pa res, da se na koncu sama odločiš, glede na to, koliko časa imaš, kakšen je interes in na katero področje bi se rada usmerila. Delovnik si lahko samostojno razporejaš, plačana pa si na podlagi produktivnosti vsak teden," mi je v zasebna sporočila zažvrgolela ena izmed pripadnic piramidne sekte.

In ker je Slovenija mikroskopsko majhna, vsak od nas pozna prijatelja iz fakultete, morda njegovega upokojenega soseda ali pa sosedovo taščo, ki so se ujeli v pajkovo mrežo. V lovu na posameznike z željo po hitrem in bajnem zaslužku je po osamosvojitvi države po nekaterih ocenah bilo na ta način osiromašenih že več kot 100.000 Slovencev.

Psihološki profil žrtev

Na tej točki se mi poraja vprašanje, po kakšnem ključu posamezniki zaslepljeno vlagajo v sheme, ki praviloma doživijo klavrne epiloge. Odkrijem, da obstajajo tri temeljne kategorije ljudi, ki prostovoljno postanejo člen piramidnih verig; pohlepneži, tisti, ki se zavedeno pridružijo lažnim investicijskim klubom, in tisti, ki resnično verjamejo, da so izdelki oziroma storitve stoodstotno legitimni.

Promotorji piramidnih sistemov pogosto ciljajo na zaprte, tesno povezane skupine – verske ali družbene organizacije, športne ekipe ali predvsem študente, ki s priložnostnim delom in brez štipendije težko pridejo do drobtinice kruha.

Piramidalna struktura

Za kaj pravzaprav gre? Piramidni sistem je površen, pomanjkljiv in netrajnostni poslovni model, pri katerem gre za utečen vzorec novačenja članov, ki nadrejenim članom oziroma tistim, ki so jih zaposlili, plačujejo po verigi navzgor. Poimenovane so na podlagi podobnosti z obliko piramide – ki se začne z eno samo točko na vrhu, ki se postopoma širi proti dnu.

Ko novi člani sistema na lastno pest zaposlujejo sebi podrejene člane, se določen odstotek poznejših prejetih honorarjev prav tako sproži po verigi navzgor. Promotorji piramidne sheme te poskušajo v svoje lovke pridobiti z zanesenjaškimi zgodbami o zaslužku, obljubami, da lahko brez skrbi prekineš trenutno delovno razmerje in s prodajo izdelkov podjetja spremeniš svoje življenje na bolje, podobno, kot je bilo obljubljeno meni. Operacije, označene za piramidne prevare, so v nekaterih državah celo ilegalne in predmet kazenskega pregona.

Začelo se je z depoziti neporočenih žensk

Ponzijeva shema. Glede na njeno razvpitost, si gotovo slišala zanjo. Pa vendar jo je pred akterjem, po katerem je dobila svoje ime, leta 1879 z ustanovitvijo Hranilnice za dame prvič izvedla znamenita bostonska sleparka Sarah Howe. Hranilnica je takrat sprejemala depozite izključno od neporočenih žensk. Ponzijeva shema je samosvoja podvrsta piramidnega sistema.

Natanko stoletje mineva od aretacije Charlesa Ponzija, njenega očeta, mojstra lažnih naložb in uglednega vzornika vseh današnjih sleparij. Tipične žrtve so, verjela ali ne, premožni ljudje, ki jih zavedejo z osebnim odnosom, polnim zaupanja, s strani vodij podjetja. Podjetja pa so, običajno zaradi megalomanske prepoznavnosti ter donosnih naložb, na videz popolnoma legitimna. Če nič drugega, je to veljalo tako za zvito Sarah kot za Charlesa – ujetniki sistema običajno pričajo, da pri opazovanju drugih z velikimi dobički iz naložb predvidevajo, da so te varne, čeprav za to ne obstajajo upravičeni razlogi.

In kaj natanko imajo z vso našteto farso skupnega čudoviti tulipani, ki vsako leto krasijo tvoj spomladanski šopek? Nizozemsko je v 17. stoletju namreč zajela prava tulipomanija. Cvetlice so postale nevzdržno privlačne do mere, da so čebulice mrzlično preplavile trg in kakor čebele na med v prodajno verigo privabile prebrisane goljufe, zaradi katerih so Nizozemci na kocko postavili celo svoje domove. Leta 1637 je trg nenadoma strmoglavil, cene so navpično padale in številni vlagatelji so ostali brez počenega groša.

Šovbiznis – kraj, kjer sekira štrbunkne naravnost v med

V tolažbo mojim občutkom krivde, da sem dovolila biti naplahtana, na dušo popiha amatersko raziskovalno delo. Na kratko: dogaja se celo najboljšim. Tistim, za katere bi lahko upravičeno trdili, da za lagoden življenjski slog do smrti ne potrebujejo niti penija več. Aktivistu in glasbeniku Stingu, oskarjevcu Robertu De Niru, celo igralcu Johnu Malkovichu, ki ga je ravno Ponzijeva shema po njegovih besedah finančno dotolkla.

Opehariti se je dovolil nekdanjemu borznemu posredniku Nasdaqu Bernardu Madoffu z Wall Streeta, ki je svoje vlagatelje v celoti prikrajšal za 50 milijard zelencev. Njegove žrtve so bili finančno pismeni posamezniki, od obrazov iz sveta šovbiznisa, finančnih ustanov do celo humanitarnih organizacij. Tudi ena največjih hollywoodskih zvezd, igralec Jack Nicholson, se je ujel v past investicijskega sklada priznanega trgovca z umetninami na Manhattnu, ki si je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril ugled s svetovanjem zvezdnikom, kako ustvariti lastno umetniško zbirko, jim obljubljal nakup del in nato razdelitev dobička.

Na tem mestu se naštevanje seznama estradnikov, ki so podlegli piramidnim sistemom, šele ogreva. Še zdaleč nismo za neegipčanske piramide imuni Slovenci – pred skoraj dvema letoma so na poročilih poročali o piramidni shemi, v katero se je po podatkih ujelo približno 15 tisoč državljanov, ki so naivno vlagali v virtualno bolgarsko valuto OneCoin, za katero se je naposled izkazalo, da ne obstaja. V verigo so vabili vplivneži z domačega teritorija in s prevaro ukanili tri milijone ljudi po vsem svetu.

V poduk

Opisana izkušnja bi lahko v najtemačnejšem scenariju osušila mojo denarnico, a se od nje na srečo ni izcimilo več od neljube prigode, ki sem jo za dnevno dozo krohota servirala bližnjim. Vendar se ne končajo vse zgodbe s srečnim koncem. Številni v dobri veri na lepo prihodnost na nit obesijo osebne prihranke in družinsko premoženje ter se zagozdijo v brezizhodni položaj.

Zgodba naj bo v poduk, da goljufi na nove podanike prežijo na vsakem koraku. Bodisi v obliki neznanca bodisi v obliki poznanega obraza, ki prevaro še močneje zavije v celofan in jo formira v zakonito investicijo.

Bodi previdna, v čigave roke položiš svoje bankovce. Naj piramidni sistemi ostanejo v varnem zavetju internih ter spletnih potegavščin, ki krepijo trebušne mišice ter žilico za sarkazem in samoironijo.

Besedilo: Neja Drozg,

Fotografije: Allie Holloway, Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc