Najbolj šokantne zgodbe … in kako so se iztekle

Jajcee Lee Dugard je bila 18 let ujetnica Phillipa Garride. Natascho Kampusch je imel Wolfgang Priklopil zaprto osem let. Elisabeth Fritzl je 24 let posiljeval njen oče Josef Fritzl.

Avgusta 2006 je Avstrijka Natascha Kam­pusch, ki je danes stara 22 let, končno pobeg­nila moškemu, ki jo je imel osem let zaprto v kleti. Dve leti za tem, aprila 2008, je bila po 24 letih v peklenskem ujetništvu lastnega očeta, ki jo je posiljeval, končno osvobojena tudi Elisabeth Fritzl. Ob osvoboditvi je bila stara 42 let. V času, ko je bila očetova ujetnica, mu je rodila sedem otrok in tri od njih vzgojila v ječi, v kateri je bila prisiljena živeti. Pred dobrim letom je bila rešena tudi Jaycee iz Kalifornije, ki je bila pogrešana celih 18 let. Njeno pravo identiteto so odkrili po slučaju, ko je prišlo na dan, da je ta zelo mlada ženska mamica 12 in 15 let starih deklet, ki sta 58-letnega Phillipa Garrido, njenega ugrabitelja, klicali ‘očka’. Vsa ta leta, ko je bila pod njegovim nadzorom, jo je posiljeval. Tako Jaycee kot Natascha sta bili ugrabljeni na poti v šolo. Natascha je imela takrat komaj 10 let, Jaycee Lee Dugard pa 11.

Pot k okrevanju

Čeprav javnosti ni bilo nikoli razkrito, kako je potekala terapija za zdravljenje Jaycee in njenih dveh hčera, so po dobrem letu kazalniki, da se učijo živeti normalno, obetavni. Kmalu po njeni osvoboditvi je Jaycee spet prišla v stik s svojo materjo Terry Probyn, ki svoje pogrešane hčere ni nikoli nehala iskati.

Jaycee zdaj skupaj s svojima hčerama, najstnicama Angel in Starlite, živi s svojo materjo in z nekaterimi drugimi člani širše družine ter gradi odnose, ki so bili tako grobo prekinjeni za skoraj dve desetletji. Svoj čas naj bi posvečala pisanju v dnevnik, skrbi za domače živali, ki so jih zaplenili Garridu, končno pa je lahko naredila tudi izpit za avto, česar ji moški, ki jo je imel toliko let za svojo talko, ni dovolil. Jaycee piše tudi svojo avtobiografijo, ki bo kmalu objavljena. Družina, ki je ponovno združena, zdaj hodi kampirat, jahat konje, končno pa lahko skupaj počnejo tudi čisto vsakdanje stvari, kot je nakupovanje.

Okrevanje je počasen in drag proces. Država Kalifornija je v poravnavi Jaycee plačala 20 milijonov dolarjev odškodnine, saj je družina državo tožila, ker ni ustrezno nadzirala Garrida, ki je bil ves ta čas zaradi posilstva na pogojni prostosti. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo porabljenih sedem milijonov za doživljenjsko terapijo Jaycee in njenih hčera, ki so preživele hud duševni pretres.

Življenje po tem

Odkar se je Natascha osvobodila svojega ugrabitelja Wolfganga Priklopila, ki si je po njenem pobegu sodil sam, je lastno usodo prijela trdno v svoje roke. Po vodenju pogovorne oddaje z naslovom Natascha Kampusch sreča …, v kateri je na avstrijski televiziji enkrat na mesec gostila javne osebnosti, in postavitvi spletne strani, prek katere je javnost obveščala o svojem napredku od osvoboditve dalje, je v knjigi z naslovom 3096 dni objavila tudi lastno izpoved o času, ki ga je preživela v ujetništvu.

Pri vsem tem je bilo javnosti najtežje doumeti, zakaj se je Natascha Priklopilovo hišo, v kateri je bila zaprta toliko let, odločila kupiti. Natascha, ki trenutno živi sama v stanovanju na Dunaju, pravi, da je s tem hotela preprečiti, da bi hiša postala mračna turistična atrakcija.

Natascha, ki se sicer svojega statusa slavne osebe popolnoma zaveda, je dejala:

“Tako je, kot bi imela na čelu napisano, da sem žrtev nasilja. Ožigosana sem za vse življenje.” Natascha danes svoj čas posveča branju, gojenju kaktusov in ukvarjanju s fotografijo.

Za vedno ožigosana

Elisabeth Fritzl, ki ima zdaj 44 let, živi mirno življenje v majhni avstrijski vasici, le nekaj kilometrov stran od tako imenovane hiše groze. Dom, ki si ga deli s tremi od svojih šestih otrok – en deček je zaradi dihalnih težav umrl kmalu po rojstvu, ko je bila še v ujetništvu –, je opremljen z videonadzornimi sistemi, ki turistom in medijem preprečujejo, da bi družino nadlegovali.

Po intenzivni terapiji, ki je sledila njeni osvoboditvi, naj bi bila Elisabeth danes v razmerju s 23 let mlajšim Thomasom Wagnerjem, varnostnikom, ki je varoval družino.

Ena izmed sorodnic je le spregovorila o Elisabethinem okrevanju:

“Elisabeth gre zelo rada po nakupih. Rada ima kavbojke z bleščicami na žepih, vozniški izpit pa je naredila brez težav. Zdaj kupuje avto. Otroci hodijo v šolo in dajejo vse od sebe.”

Elisabeth in njeni ‘otroci iz kleti’ Kerstin, Stefan in Felix, počasi gradijo odnose z ‘zgornjimi’ otroki, Liso, Moniko in Alexandrom, ki so živeli z Josefom Fritzlom in njegovo ženo Rosemarie. Otroke, ki jih je Fritzl pripeljal v stanovanje, naj bi našel pred svojim pragom, pripeljal pa je le tiste, ki so bili v življenjski nevarnosti.

Neverjetno je, da Elisabeth zdaj gradi tudi odnos s svojo materjo, saj ji verjame, da vsa ta leta ni vedela ničesar o mukah, ki jih je njena hči preživljala v kleti. Ko je Elisabeth izginila, je mama to prijavila policiji, a ji je mož kmalu izročil pismo, v katerem je Elisabeth pod njegovo prisilo napisala, da je družino zapustila, ker ne želi več živeti z njimi, in tudi noče, da jo iščejo. Fritzl je svojo ženo prepričeval, da se je Elisabeth zagotovo pridružila kakšni verski sekti.

Vsekakor gre za grozljive in skrajne primere, v kakršnih žrtve izgubijo vsakršno zaupanje v ljudi. Kadar je zaupanje tako izničeno, je žrtvam včasih skoraj nemogoče povrniti kakršnokoli vero v ljudi. Možnost za okrevanje obstaja le ob pravi podpori, dolgoročni profesionalni pomoči in, kar je najbolj pomembno, če si žrtve okrevanja želijo. V takšnih primerih gre namreč za zdravljenje posttravmatske stresne motnje, ki se lahko pojavi kot posledica izjemno hudega dogodka, ko je oseba doživela občutke nemoči ali je bila v šoku. Napredek, ki so ga očitno dosegle te ženske, je nekaj izjemnega, toda le čas bo pokazal, kakšne čustvene brazgotine ostanejo žen­skam, kot so Jaycee, Natascha in Elisabeth, ki so prestale tako strašne preizkušnje.

Besedilo Živa Lečnik, fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc