‘‘Modrček mi je rešil življenje”

Ko sem se lani junija odpravljala na 6,5 kilometra dolg pohod, ne bi mogla biti bolj srečna. Čez poletje sem si namreč našla delo v manjšem hotelu v nemških Alpah, kjer me je cele dneve obdajala prečudovita pokrajina.

Tistega dne je bilo zelo slabo vreme, toda to me ni ustavilo, da se ne bi odpravila na pohod. Redno sem hodila na izlete v bližje hribe, ki obkrožjo mesto. Vedno sem imela rada naravo, saj sem odraščala v Coloradu, kjer sem delala kot pohodniška vodnica, tako da me ni bilo strah raziskovati. Vseeno pa sem poskrbela, da sem prijateljici povedala, kam se odpravljam.

Takrat nisem imela pojma, da ne bom našla poti nazaj. Med potjo sem v nekem trenutku zgrešila pravo smer, saj je bilo zaradi megle in dežja težko najti markacije. Žal svoje napake nisem opazila, dokler ni bilo že prepozno. Izgubila sem se. Na sebi sem imela le tanko majico z dolgimi rokavi in pohodniške hlače, toda postajalo je čedalje bolj mrzlo, ura pa čedalje bolj pozna. Vedela sem, da sem v težavah.

Na robu obupa sem hotela najti pot nazaj, zato sem stopila na previs, da bi bolje videla, kje sploh sem, toda tla so bila tako razmočena, da mi je spodrsnilo. Padla sem skoraj pet metrov globoko na pobočje pod seboj in se kotalila, dokler nisem treščila v skalo. Ne glede na to, da je udarec zelo zabolel, me je groza ob misli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi se še kar naprej kotalila navzdol ali pa celo padla in se udarila v vrat.

Usedla sem se in začutila obolelo telo, čeprav je strah vsaj začasno utopil najhujše bolečine. Na čelu sem imela veliko rano. Začela sem bruhati, kar je bila verjetno posledica pretresa možganov. Začela sem klicati na pomoč in kričala, dokler ni bil moj glas ves hripav.

Ko sem dojela, da me nihče ne more slišati, sem bila v takšnem šoku, da sem kar pozabila dihati. Objela sem kolena, da bi mi bilo bolj toplo, in glavo vtaknila pod majico. Bila sem preveč živčna, da bi lahko zaspala, zato sem poškodovana in premočena samo ležala in čakala na sonce.

Žarek upanja

Do jutra je bil moj gleženj tako otekel, da je bil videti kot žoga. S palico, ki mi je služila za berglo, sem odšepala po pobočju navzgor in se zatekla v votlino. Začela sem iskati vodo in nazadnje opazila majhno lužo. Voda sicer ni bila Evian, toda vseeno sem pokleknila in poskusila popiti tekočino na tleh.

Ker so bile moje obleke čisto premočene od dežja, sem se slekla, da se ne bi prehladila, in jih obesila na sonce. Ko sem tako popolnoma gola stala v jami, sem se zavedla, kako drastično se je v manj kot 24 urah spremenilo moje življenje. Včeraj ob istem času sem še preživljala najboljše možno poletje v svojem življenju, danes pa sem se borila za svoje življenje … in živela kot jamska ženska.

Ves dan sem čepela v svojem zasilnem domu in upala, da me bo kdo našel, toda nikogar ni bilo. Po nemirni noči sem se odločila, da bom odšepala do jase, kjer bi me lahko opazili reševalci. Poleg tega je bila tam tovorna žičnica, za katero sem vedela, da z njo dostavljajo hrano na vrh gore.

Nenadoma se je začela žičnica premikati in kot strela z jasnega sem dobila idejo. Če bi na žičnico kaj privezala, sem pomislila, bi tisti, ki bi to našel, vedel, da sem v bližini. Tako sem na žičnico privezala svoj beli športni modrček, ki mi je služil kot povoj za roko, in gledala za njim, dokler mi ni izginil izpred oči.

Lahko sem samo upala na najboljše, zato sem se odpravila nazaj proti jami in zaspala. Nekaj ur pozneje me je zbudilo hrumenje helikopterja, ki se je čedalje bolj približevalo. Hitro sem se privlekla iz jame, toda ko sem prišla do jase, je helikopter že izginil. Dobro uro sem čakala, da se bo vrnil, toda zaman. Kljub temu sem skušala ostati optimistična. Samo molila sem lahko, da bi me čim prej našli.

Nazaj v civilizacijo

Zbudila sem se pred zoro, v upanju, da se bo helikopter vrnil. Bila sem šibka, saj sem bila dehidrirana in poškodovana. Morala bi piti in umiti rane, zato sem se odpravila nazaj na jaso in do potoka, pri čemer sem si pomagala predvsem z zadnjico, saj je bila hoja prevelik in preveč boleč napor zame.

Spet sem se slekla in se umila s tisto malo vode, kolikor je je bilo v potoku. Takrat sem spet zaslišala helikopter. Hitro sem se oblekla in pohitela do jase. Niti slučajno nisem imela namena ponovno zamuditi priložnosti, da me rešijo. Tokrat me je pilot opazil in mi pomahal.

Začutila sem takšno olajšanje, da sem padla na tla. Reševalec se je spustil na tla in me privezal na svoje držalo. Reševalci so mi povedali, da so me našli zaradi mojega modrčka. Spomnim se, da sem pomislila, kakšno srečo imam, v naslednjem trenutku pa sem se onesvestila.

Ko sem prišla k sebi, sem bila v bolnišnici, za roko pa me je držala moja mama. Moj delodajalec je še isti dan, ko sem se izgubila, poklical moje starše, in bila sem zelo vesela, da sem jih lahko spet videla. Zdravniki so mi povedali, da sem si izpahnila ramo, zlomila nogo in štiri rebra ter si poškodovala glavo. Preden sem se seveda lahko vrnila domov, sem morala v bolnišnici ostati več kot dva tedna.

Ko zdaj pomislim, kar ne morem verjeti, kaj vse sem prestala. Zdaj vem, da se v težavni situaciji lahko zanesem nase.

V nujnih primerih ostani mirna

Upoštevaj spodnje nasvete, da boš ohranila mirno kri.

• 1. Upočasni dihanje

Strah v ljudeh po navadi sproža ali potrebo po borbi ali po begu. To je sicer ključnega pomena, če gre za požar, napad ali kakšne druge nevarne situacije, ko je boj oziroma pobeg najboljša rešitev, slaba stran strahu pa je, da preprečuje racionalno razmišljanje.

Po besedah dr. Martina Anthonyja, avtorja knjige The Anti-Anxiety Workbook, se to zgodi zato, ker strah spremeni zaloge ogljikovega dioksida v našem telesu in smo zato manj prisebni. Če boš trikrat zapored globoko vdihnila in izdihnila ter vsak izdih in vdih zadržala tri sekunde, ti bo to pomagalo, da ostaneš pri sebi.

• 2. Uporabi svoje čute

Če v ključnem trenutku v roke primeš ali se dotakneš nečesa, kar ti je znano, ima to lahko izredno pomirjajoč občutek. Če se znajdeš v nevarnosti in te zagrabi panika, vzemi v roke svojo ogrlico ali pa se dotakni blaga, na primer svoje bombažne majice. To te bo pomirilo in prizemljilo, da boš lažje razmislila, kako in kaj.

• 3. Ostani v trenutku

Če boš razmišljala o vseh možnih črnih scenarijih, ki se lahko zgodijo, te to lahko popolnoma paralizira in onemogoči, da bi karkoli naredila za to, da bi se rešila. Zato Anthony predlaga, da se raje osredotoči na to, kar moraš narediti tisti trenutek. Reci si: ‘’Okej, zdaj moram narediti to’’, in v to vloži čisto vso svojo energijo. Tako boš imela veliko večje možnosti, da rešiš oviro, pred katero si se znašla.

Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024