Ko je ameriša kantavtorica Meghan Trainor leta 2014 izdala pesem All About That Bass, ni bila samo še ena pop pevka s skladbo z nalezljivim refrenom. Postala je simbol nečesa, kar je bilo v tistem trenutku skoraj revolucionarno: glasnega, samozavestnega slavljenja ženskih teles, ki niso ustrezala ultravitkemu idealu.
Pela je o oblinah, o tem, da "imajo fantje radi malo več riti, h kateri se lahko ponoči stisnejo" in dala milijonom deklet občutek, da so lahko videne, zaželene in dovolj takšne, kot so. Njeno sporočilo se je vklopilo v širše body-positivity gibanje, ki nam je dalo v tistem času občutek, da se kruti lepotni ideali vendarle spreminjajo na boljše.
Osebna izdaja?
Pa so se res? Deset let pozneje so od oblinaste Meghan ostale – skoraj dobesedno – le še kosti. Glasbenica je namreč dramatično shujšala in je zdaj "suha kot trska", ravno to, čemur je nasprotovala (del besedila All About that Bass se glasi "veš, da ne bom suha kot trska, silikonska Barbika"). In njeni oboževalci to dojemajo skoraj kot osebno izdajo.
Številni so namigovali, da je pri hujšanju uporabljala Ozempic oziroma podobna zdravila za izgubo telesne teže. In res: pevka je pozneje priznala, da se je po rojstvu drugega otroka odločila za uporabo zdravila Mounjaro, ki je zelo podobno Ozempicu, da bi postala "najbolj zdrava, najmočnejša različica sebe".
@meghantrainor do it like @DariusHickman ✨ #shimmer 💖 dc: @charmladonna ♬ Shimmer - Meghan Trainor
Zakaj so odzivi tako čustveni? Za veliko žensk – predvsem milenijk in starejših pripadnic generacije Z – Meghan Trainor ni predstavljala le pop zvezdnice, ampak nekakšno popkulturno potrditev, da vitkost ni edina oblika ženskosti. Za marsikoga je postala eden od obrazov 'body positivity' gibanja, četudi sama morda nikoli ni želela nositi tega bremena.
Ko jo danes vidimo skoraj neprepoznavno vitko, del oboževalcev tega ne vidi kot osebne odločitve o zdravju ali videzu, ampak kot razpad simbolike, ki so jo povezovali z njo.
Ozempic kultura v strmem vzponu
Pri tem ne gre samo za Meghan Trainor. Zdravilo Ozempic in njemu podobni so v zadnjih dveh letih poskrbeli za vrnitev ekstremne vitkosti kot statusnega simbola v Hollywoodu. Zvezdniki so se praktično čez noč razpolovili, splet pa je dobil občutek, da se vračamo v obdobje 'heroin chic' estetike iz devetdesetih let.
Zato ljudje na tovrstna hujšanja projicirajo širši strah: da je era slavljenja različnih tipov teles končana in da se kultura znova premika proti idealu, ki ga večina fizično ne more doseči. Razočarani so nad družbo, ki ženskam vedno znova sporoča, da je vitkost še vedno valuta vrednosti.
Morda vas zanima tudi:
- Drzna modna poteza Severine, ki je ni mogoče spregledati (vsi govorijo o njej)
- "Princ popa je nazaj!": Justin Bieber na Coachelli sprožil val mešanih odzivov
Celotna situacija odpira tudi precej neprijetno vprašanje: ali ljudje res verjamejo v telesno svobodo, če postanejo jezni, ko nekdo izgubi težo? Marsikdo Meghan Trainor očita, da je "prodala" svoje sporočilo. Nekoč je bila obraz "debelih punc, ki so dovolj", zdaj pa je dokaz, da tudi največje zagovornice samozavesti na koncu podležejo hollywoodskemu pritisku vitkosti.
Drugi opozarjajo, da je ravno to problem 'body positivity' gibanja – da ženskam pogosto dovoljuje svobodo samo v eno smer. Če se zrediš in sprejmeš svoje telo, si opolnomočena. Če želiš shujšati, si izdajalka.
To seveda ne pomeni, da kritike nimajo podlage. Nekateri oboževalci upravičeno poudarjajo, da je Meghan svojo kariero gradila na specifični estetiki in identiteti, od katere zdaj odstopa. V pop kulturi je avtentičnost valuta – in ko se zvezdniki drastično spremenijo, občinstvo pogosto reagira, kot da je bilo prevarano.
A morda pa ljudje sploh niso jezni zato, ker je zvezdnica shujšala ... temveč ker jih je spomnila, kako krhka in začasna so v resnici vsa popkulturna gibanja o sprejemanju telesa.
