Določena vprašanja se vtisnejo v človekovo zavest, še preden jih sploh zna ubesediti. Rastejo z njim. Zelo so tiha, vendar vztrajna, dokler ne prerastejo v močno potrebo po iskanju lastnih korenin. Nekaj podobnega je doživljal Steve Edsel, ki ga je biološka mati zapustila skoraj takoj po rojstvu.
Že od nekdaj je vedel, da je odraščal v tujem naročju. V domu družine, ki mu je nudila varnost in ljubezen, čeprav o njegovih pravih začetkih niso govorili. V spominu je imel le fragmente. Tihe govorice o deklici, ki ga je rodila in nato izginila. Skozi leta odraščanja so ti drobci in namigi prerasli v obsedenost, ki mu je kasneje popolnoma spremenila življenjsko pot.
Z iskanjem odgovorov je odprl vrata, ki so ostala namerno zapahnjena dolga leta. Za njimi niso bile skrite le podrobnosti o njegovi materi, ampak resnica, ki je zamajala vse njegovo dotedanje prepričanje o sebi, družini in ljubezni.
Skrivnostna preteklost
"Mati zapustila sina in zbežala iz bolnišnice," je bil naslov v časopisnem članku z dne 30. decembra 1973. Sam ne ve natančno zakaj, toda prav te besede so se mu vtisnile v spomin bolj kot karkoli drugega.
Steve se je zavedal svoje posvojitve, ni pa poznal identitete bioloških staršev. Iz starih časopisov je razbral, da je njegova komaj 14-letna mama nekega jutra prispela v bolnišnico v spremstvu svojih staršev. Vsi trije so osebju podali lažne podatke. Že do osme ure zvečer, le nekaj ur po dečkovem rojstvu, so vsi skupaj izginili: starši in deklica, ki ga je povila.
Na podlagi opisov medicinskih sester so ustvarili približen videz matere: okrogla očala, poševno postrižen frufru in rahlo povešene ustnice. To je bil edini podatek, ki ga je Steve imel, vse dokler ni desetletja kasneje naredil DNK testa.
Posvojitev in začetna vprašanja
Dečka je v rejo vzela družina Edsel in ga kasneje tudi uradno posvojila. Steve je odraščal ob zavedanju o posvojitvi, saj mu starši tega niso prikrivali. Vendar pa je o svoji biološki materi začel resneje razmišljati šele, ko je dopolnil 14 let. "Star sem 14 let," si je rekel takrat. "Točno toliko, kot jih je štela ona ob mojem rojstvu."
V svojih dvajsetih je Steve prvič zares poskusil poiskati mater, a brez uspeha. Pri svojih štiridesetih pa je ženi Michelle zaupal, da želi poskusiti znova. Pisalo se je leto 2013.
Ker je podjetje AncestryDNA leto prej dalo na trg domače DNK teste, si je en komplet naročil tudi Steve. Na začetku je odkril zgolj zelo daljne sorodnike. Ko je začel svojo zgodbo in prošnje deliti v Facebook skupinah, je prišel v stik s strokovnjakinjo za iskanje sorodnikov s pomočjo DNK ujemanj. Čeprav je metoda postala javno prepoznavna šele leta 2018, je bila takrat genetska genealogija še čisto na začetku. Ena njenih pionirk, Cece Moore, se je ponudila, da mu prostovoljno pomaga.
Šokantno odkritje: starša sta bila v krvnem sorodstvu
V roku nekaj tednov je Moore iskanje omejila na dve ženski, sorodnici istih let. Steve je na Facebooku opazil, da ima prva štiri otroke ter pogosto deli utrinke iz svojega družinskega življenja. "Delovali so premožno in njihovo življenje se je zdelo popolno, kot iz pravljice," se spominja Steve.
Druga ženska ni bila poročena, niti ni imela otrok. Na socialnem omrežju ni bila povezana z ožjo družino in je živela precej daleč od svojega rojstnega kraja. Neki sobotni večer je Moore Steva prosila za telefonski pogovor. Potrdila je njegova predvidevanja: njegova biološka mati je bila ta druga ženska. Zatem pa mu je razkrila še podrobnost glede njegovega očeta.
"Vse kaže, da sta bila vaša starša krvna sorodnika," mu je sporočila. Ta podatek ga je zadel kot strela z jasnega. Takoj je občutil naval čustev: od jeze in prizadetosti, do občutka manjvrednosti, gnusa, sramu in popolnega notranjega zloma.
Kdo je oče: stric ali dedek?
V času Stevovega rojstva, okoli leta 1975, so učbeniki za psihiatrijo navajali, da do incesta pride le v enem primeru na milijon. Danes vemo, da je bila ta ocena močno znižana. Zaradi dolgoletne stigme in tišine, ki spremljata incest – ta namreč pogosto zajema tudi spolno zlorabo otrok – je bilo raziskovanje te problematike zelo oteženo.
Že v osemdesetih so feministične raziskovalke opozarjale na to, da je incest mnogo bolj razširjen od uradnih priznanj, z razmahom DNK testov v zadnjem času pa se odkriva vse več otrok, ki so plod zvez med ožjimi sorodniki.
Stevovi rezultati DNK so nakazovali, da je njegov oče lahko stric ali pa dedek. Čeprav nikoli ni spoznal točnih okoliščin svojega spočetja, mu podoba 14-letnice, ki je zbežala iz bolnišnice, ni dala miru.
Neuspešen poskus navezovanja stika
Ker je Steve globoko veren, je molil, da bi mamo nekoč srečal. Sestavil ji je pismo, v katerem je opisal nekaj utrinkov iz svojega življenja, priložil fotografije in zapisal, da jo ima rad. Omenjanju očeta se je izognil. Pismo je nato poslal priporočeno. Odgovora ni nikoli dobil, je pa vedel, da je pošiljka prispela. Prejel je namreč povratnico z njenim podpisom, ki ga še danes skrbno hrani v svojem Svetem pismu.
Matere ni nikoli za nič krivil. Vseeno pa so ga dejstva o očetu pahnila v dvome, češ da je z njim že od nekdaj "nekaj narobe". Prve pol leta po tem odkritju je bilo zanj najtežje obdobje v življenju.
Ker se je rodil s šumom na srcu, je moral prestati več operacij. Prav tako z Michelle nikoli nista mogla spočeti otrok. V spletnih skupinah so tudi drugi uporabniki delili svoje zdravstvene težave, za katere so domnevali, da so posledica incesta.
Končna resnica glede očeta
Sčasoma mu je biološkega očeta le uspelo identificirati. Po dveh letih in pol od opravljenega DNK testa je dobil jasen odgovor: to je bil materin starejši brat. Steve mu je sicer poslal sporočilo, a je ostal brez odgovora, saj se oče ni nikoli več prijavil na svoj profil.
Jeza se je sčasoma polegla. Steve je tolažbo poiskal v stiku z materino sorodnico, ki jo je uspel spoznati. Zgradila sta pristen odnos, spoznal je njeno družino in prvič doživel občutek popolne sprejetosti.
Kljub temu da mu mama ni nikoli odpisala, ji Steve za rojstni dan redno čestita preko Facebooka. Ni ga sicer blokirala, vendar mu prav tako ni nikoli odpisala. Vseeno ohranja upanje, da bosta nekoč stala iz oči v oči. Njegova zgodba tako ostaja dokaz o težki travmi, a hkrati tudi o notranji moči, ki iz bolečine ustvari nov smisel ter voljo do pomoči drugim.
