Katja Brvar, avtorica knjige Ujetnica pragozda, je popotnica, ki si ne izbira utečenih poti. Svet raziskuje po občutku, brez načrtovanja, kar jo vodi do nepozabnih, norih, magičnih in celo paranormalnih izkušenj.
Izvodu knjige Ujetnica pragozda je Katja priložila listek s posvetilom, da mi želi prijetno potovanje … in potovanje med vrsticami njene knjige ni bilo zgolj prijetno, ampak izvrstno. Eno tistih, ki ga podeliš med vse svoje znance, saj želiš, da njena zgodba doseže čim več duš, željnih avanture. Predvsem pa si po zadnji prebrani strani želiš, da bi s Katjo poklepetal še o vseh nepopisanih dogodivščin, ki jih je v vsem tem času nabrala v svoji popotniški malhi. Na srečo Katja, poleg tega, da rada potuje, o tem tudi z veseljem pripoveduje ...
V svoji knjigi Ujetnica pragozda se predstaviš kot svetovna popotnica. Nam zaupaš, kdaj si začela raziskovati svet in kako se spominjaš svojega prvega potovanja?
Svet sem začela raziskovati že precej zgodaj. Mislim, da sem imela 14 ali 15 let, ko sem se prvič sama podala v svet. Odšla sem na angleško podeželje, in sicer pod pretvezo, da se grem tja učit angleško. Če bi staršema dejala, da grem tja iz preproste želje po raziskovanju sveta, tega ne bi razumela.
Ker pa jima izobrazba veliko pomeni, sem svojo željo po raziskovanju sveta preimenovala v željo po učenju tujega jezika in tako mi je bila pot v tujino odobrena. Nekaj denarja sem zaslužila s kitaro na ulici, kaj dosti več pa nisem potrebovala, saj me je pod okrilje vzela mlada angleška družina.
Razlogi za potovanja so različni. Kaj je tisto, kar tebe vleče na pot, k raziskovanju tujih dežel?
Glavno gonilo je bilo predvsem spoznavanje drugih kultur in s tem različnih načinov življenja. Že od nekdaj so me namreč privlačili drugačni modeli razmišljanja in delovanja in ker sem slutila, da je življenje mnogo več, kot nam to narekuje naša družba, naša kultura, me je kot magnet vleklo v svet.
Katero od potovanj ti bo za vedno najbolj ostalo v spominu?
Uf, vsaka pot, vsaka destinacija na svoj način kraljuje v mojem srcu. Včasih je pokrajina tista, ki se za vedno usidra v spomin, drugič kulinarika, tretjič ljudje, ki jih srečaš na poti. A če moram izpostaviti le eno destinacijo, je to amazonski pragozd. Tam so se mi namreč dogajale najbolj pretresljivo bizarne zgodbe, zgodbe, ki jih ne bom nikoli pozabila, zato je tudi nastala knjiga Ujetnica pragozda.
Katera je tista destinacija, jed ali izkušnja, ki bi jo po tvojem mnenju moral vsak okusiti vsaj enkrat v življenju?
Hm, težko vprašanje. Toliko kot je ljudi, toliko je okusov, potreb in želja. Kar je privlačno meni, je morda odbijajoče za drugega, in obratno. Osebno me vedno vleče k vodi, k morju, k oceanu ali pa v pragozdove. Zame je neokrnjena narava raj na Zemlji, za drugega meni nič kaj privlačni Las Vegas. Katero destinacijo, jed ali izkušnjo izberemo, pravzaprav sploh ni pomembno.
Pomembno je, da izberemo. In da se vsaj enkrat v življenju nekam podamo sami, pa čeprav zgolj v sosednji kraj.
S tem bolje razumemo svet okoli sebe, hkrati pa tudi in predvsem samega sebe.
Imaš nasvet za bralke, ki jih je mogoče strah solo potovanj, pa si jih vseeno želijo?
Strah je povsem normalno čustvo, kadar nas sila vleče izven cone udobja, izven cone poznanega. Sprejmi ga z ljubeznijo, le ne dovoli mu, da te paralizira in hromi. Ko strah sprejmeš s pokončno držo, se ta razoroži. Njegova edina moč je, da nam poskuša preprečiti, da se soočimo z njim.
Potovanja so včasih razumljena kot pobeg – pobeg od vsakdanjika, službe … in hkrati tudi kot način iskanja, sestavljanja samega sebe (npr. po izgubi nečesa ali nekoga). Se ti zdi, da so potovanja dober način celjenja takšnih in drugačnih ran, iskanja sebe?
Morda potovanja lahko razumemo kot pobeg, a slej ko prej spoznamo, da sebe vedno nosimo s seboj. Naša bolečina z zamenjavo kraja ne izpuhti. Lahko jo premostimo, a pred njo ne moremo ubežati. Slej ko prej potrka na naša vrata in trka, trka ... vse dokler ji ne odpremo vrat. Doma ali v tujini, vseeno je, kje smo.
Zame osebno so bila potovanja bolj iskanje kot beg pred sabo.
Iskanje v smislu, kdo v resnici sem - kdo sem zunaj pričakovanj družbe, v kateri sem odraščala, in kje je pravzaprav moje mesto na tej Zemlji. Bolj ko sem se srečevala z raznolikostjo, ki jo svet ponuja, lažje sem razumela, kaj je tisto, kar me v življenju resnično veseli, in kaj je tisto, kar me ne. Brez dvoma lahko rečem, da je potovanje odličen način za raziskovanje sebe in sveta, ni pa potovanje za to nujno potrebno. To je bila le moja pot, moja izbira, verjamem pa, da ima vsak svojo.
Katera je tista lekcija ali spoznanje, ki se ti je najbolj vtisnilo v podzavest na enem od potovanj in bi ga podelila z bralkami?
Toliko kot je bilo avantur, toliko je bilo lekcij ali spoznanj. O nekaterih pišem v knjigi Ujetnica pragozda, med njimi tudi o tisti, ki mi je odprla globoko spoštovanje do Indijancev Kogi. Gre za pleme, ki povsem odrezano od civilizacije zahodnega sveta živi v kolumbijskem gorovju.
Njihova modrost in način življenja me je preprosto presunila. Živijo v popolnem sožitju z naravo in njenimi zakoni – depresija, tesnoba, ljubosumje, tekmovalnost, osamljenost, izgorelost ... vse to je njim popolnoma tuje.
Togovska republika
Opazovanje njihovega umirjenega in povsem naravnega načina življenja me je močno ganilo. V hipu mi je postalo jasno, zakaj je naša zahodna civilizacija tako nora in bolehna. Ko človek izgubi stik z naravo, preprosto izgubili stik s samim s seboj. Spoznanje, da na Zemlji še vedno živijo ljudje, ki tega stika nikoli niso izgubili, me je preprosto navdušilo. Od takrat dalje me je kot magnet vleklo nazaj k modrosti staroselcev.
V svoji knjigi opisuješ potovanja k staroselcem in izkušnje z različnimi zdravilnimi rastlinami. Nasploh se tvoja potovanja berejo precej drugače kot tista, ki jih organizirajo razne turistične agencije. Kako si prišla do krajev, ljudi in zdravilnih rastlin? Si to iskala ali se je zgodilo spontano?
Res je. Imela sem izjemno srečo, da so se mi vrata domorodcev oziroma plemena Indijancev odprla, saj nekatera plemena medse ne sprejemajo nikogar. Ne vem, ali je bila tiha želja po srečanju s staroselci tista, ki mi je odprla pot do njih, ali pa sem se zgolj ob pravem času znašla na pravem mestu. In ravno to je čar spontanih potovanj - lahko ti odprejo pot, ki je ne more odpreti niti skrbno dodelan načrt.
In še zadnje vprašanje, na podlagi česa se odločiš, kateri košček sveta si boš ogledala, kako sama načrtuješ novo avanturo?
Na podlagi intuicije. Kamor me 'pokliče', tja grem. Brez planiranja, brez načrtovanja. Pogosto sem rezervirala le polet, nato pa dovolila, da je pot sama narekovala smer.
Pripravila: Nina Vidrih,
Fotografije: Shutterstock, Osebni Arhiv, Promocijsko Gradivo
