"To pa res sovražim!" (KOLUMNA Anamarije Lukovac)

Nekateri radi razmetavajo z besedo sovraštvo in sovražijo vse povprek. No ja, priznam, da sem tudi jaz besedo večkrat uporabila, namesto da bi bolj primerno resnici rekla samo, da mi gre nekaj grozno na živce. Da sovražim rasiste in umrle fašiste. Sovražim ignorantske turiste in folk, ki v klubih snifa kokain in pridiga o tem, kje si v življenju zgrešil ti.

Sovražim prenosna stranišča, neurejena smetišča, jezne šoferje, misel na pokojnino in tvoj spletni profil, če si na vsaki fotki ti. Pogosto rečem, da sovražim dež, a zares ne mislim niti malo tako.

V resnici ne sovražim. Videti je, da tega ne zmorem. In predvsem nočem. Še posebej ne sovražim ljudi. Seveda obstajajo takšni, ki jim raje nisem blizu, a nimam razloga za to, da bi jih sovražila. Kot pravi pisatelj Elie Wiesel, nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak ravnodušnost.

Morda za stvari, ki jih ne maram, torej nimam dovolj ljubezni, da bi jih lahko sovražila. Niti ne vem, kako se znajdeš na točki, kjer ljudi ločiš na prijatelje in sovražnike.

Razumem jezo, tekoče čustvo, ki pride in gre, ki poskrbi, da se tvoja duša in možgani izpraznijo in olajšajo. Razumem razočaranost, žalost in neodobravanje, čustva, ki so in grejo, ne razumem pa sovraštva, spomenika vsem slabim rečem, ki so se nam nekoč pripetile.

Zakaj bi si dovolili zastrupljati se s tako negativnim čustvom, ki je kot stoječa voda, v kateri se začnejo rediti komarji, mušice, smrad in bolezni? Sovraštvo se sliši kot neozdravljivo stanje, za katero smo se odločili sami in ga postavili na častno mesto med že tako popredalčkane ideje o ljudeh in stvareh.

Pogosto sovraštvo izvira iz bolečine, ki smo jo spremenili v zamero. Če zamer naberemo več, jih lahko uredimo v šopek in jim rečemo sovraštvo. Tudi zato zamerim nikoli ne.

Roko na srce, še nikoli nisem. Sploh ne znam. Ja, sem užaljena, prizadeta, razočarana in tudi zaupanje izgubim, ko se mi zgodi kaj slabega, a v zameri ne vidim smisla. Držanje zamer se sliši kot nekaj, kar neizogibno povzroči maligni tumor. Je tako, kot bi popil strup in čakal, da umre nekdo drug, pravijo.

Morda se zdi, da moraliziram, a zares ne verjamem, da ti dve čustvi v naravi sploh obstajata. Nisem še slišala za primer živali, ki bi sovražila ali držala zamero.

No, morda za kakšnega psa, ki se ne želi crkljati po tem, ko se lastnik vrne s tedenskega potovanja. In za živali, ki zaradi ljudi nimajo več zaupanja. Smo torej ljudje preveč razvita bitja za lastno dobro ali pa si čustva izmišljujemo sami in se tako trpinčimo. So sovraštvo in zamere simptom mazohistov?

Marsikdo bi rekel, da še nisem spoznala pravega razloga za zamero, a verjamem, da se nekje zamere tvorijo še pri slabših razlogih, kot jih poznam jaz.

Ni bistvo v velikosti bolečine, ampak v odločitvi, ali dovoliš, da se slabi občutki, ki vedno bodo, pretvorijo v sindikat slabih občutkov in se jih oklepaš, kot da so tvoj dokaz za to, da se smeš počutiti slabo in govoriti grdo, ter za propad lepote v svojih očeh kriviti druge. Vsak je svoje sreče kovač in dokler bodo na naših policah poleg prijateljev stali tudi sovražniki, je ne bomo skovali.

Odpuščanje je tista lepa beseda, ki včasih neupravičeno ščiti hudodelce pred kaznijo, a v resnici ščiti predvsem tebe in tvoj notranji mir. Ko odpustiš, ne pozabiš in ne odobravaš, le bolečini pustiš iti naprej.

Na tistega, ki ti jo je zadal, pa tvoja odločitev tako ne vpliva, tudi če mu jo še tako vztrajno in pretkano prek šifriranih citatov javno pošiljaš na svojih spletnih profilih.

Če nekoga dobro poznaš, ga ne moreš sovražiti, morda pa moraš nehati sovražiti, da bi lahko spoznal resnico o zadevi, ki jo sovražiš. Naj bo danes dan, ko se posloviš od duhov preteklosti, ker se ne izplača izgubiti niti enega dneva za slabo voljo in očitke več.

In če si tako kot jaz in ne sovražiš nikogar in ničesar čisto zares, razen tistega, ko se ti med lase prilepi žvečilka ali ko te zvečer prodajalka prihlinjeno popravi, da je prav dober večer in ne dober dan, ne misli, da se tudi tebi ni treba pobotati z drugimi. Pa ne tistimi, ki so te prizadeli, njim odpusti, pobotaj se s tistimi, ki so ti pomagali in dali več, kot si ti dala njim.

Piše: Anamarija Lukovac @Lunaticpoetry

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja