"Kdo pravi, da ničesar ne morem?"

Čeprav ji je nesreča vzela marsikaj, ji duha ni mogla streti. Živi polno življenje; je srečna, zaljubljena – in ima zlato olimpijsko kolajno. O njej je sanjala že od otroštva.

To izjemno dekle je julija praznovalo dvajseti rojstni dan. Njeni dnevi so zapolnjeni predvsem s treningi namiznega tenisa in z učenjem za izpite na Filozofski fakulteti. ‘Zlata maturantka’ se je lansko leto preselila v Ljubljano in začela uživati v prvih korakih popolne samostojnosti.

Nogomet in potolčena kolena

Mateja je bila zelo živahen otrok, pravi, da je nenehno nekaj počela. Namesto da bi se igrala s punčkami, je raje s fanti brcala žogo in čas preživljala na košarkarskem igrišču. “Joj, kolikokrat sem imela potolčena kolena in raztrgane hlače in kako je bila mami jezna zaradi tega,” se zasmeji.

“Šport je bil že od zgodnjega otroštva sestavni del mojega življenja, tudi oče se je veliko ukvarjal z njim. V osnovni šoli sem začela trenirati rokomet. Že odkar pomnim, pa sem sanjala o zlati olimpijski medalji, ta je bila vedno moj največji ideal; nekaj nedosegljivega in hkrati najlepšega, kar se ti sploh lahko zgodi. No, kasneje sem z namiznim tenisom dobila priložnost, da te sanje uresničim. Je sploh kaj lepšega od tega?”

Usodna nedelja

Potem je prišla puberteta. Končala je osnovno šolo in uživala zaslužene počitnice. Neke junijske nedelje (mesec dni pred njenim petnajstim rojstnim dnem; junija 2000) so se z družino odpravili na nedeljski izlet, na Lubnik, manjši hrib nad njihovo vasjo.

“To je bila naša priljubljena pohodniška točka, skoraj vsak vikend smo šli nanj. Na srednje veliki skali mi je malo spodrsnilo, nerodno sem padla in se verjetno s hrbtenico udarila v drugo skalo, nato sem se še približno sto metrov kotalila po hribu navzdol. Kratek čas sem bila v nezavesti, vem le, da so me naključni mimoidoči na nosilih odnesli do vrha, kamor so me prišli iskat reševalci in me s helikopterjem odpeljali v Klinični center. Tudi te ‘vožnje’ se ne spominjam dobro, niti tega ne, ali sem takrat še čutila noge.”

Tudi 5 minut je bilo preveč

V bolnišnici so ugotovili, da ima poškodovanih več vretenc, operirali so jo in ji v hrbtenico dali železno oporo; ker hrbtenica ni bila pretrgana, ampak ‘samo’ stisnjena, je obstajala (sicer zelo majhna) možnost, da bo spet lahko stopila na noge. “Ni bilo tako, da bi mi zdravniki rekli: ‘Nikoli več ne boš hodila,’ nisem čutila nog, vendar se je dolgo dopuščala možnost, da se bo to enkrat spremenilo.

Vendar moram priznati, da se sama s tem nisem preveč obremenjevala, mislim, da je veliko bolje, da se nisem,” resno pove. V bolnišnici si potem ostala kar nekaj časa,kajne? “Ja, en mesec. To je bil res težak in dolg mesec. Od operacije in nenehnega ležanja me je vse bolelo, neskončen trud je bil potreben, da sem se vsaj za kratek čas postavila pokonci.

Na začetku nisem mogla niti sedeti, že po petih minutah se mi je zvrtelo v glavi. Vendar nisem imela druge izbire, kot da sem potrpela in to premagala. Manj kot sem bila slabe volje in se razburjala ter mučila z vprašanji, zakaj se mi je to zgodilo, več energije mi je ostalo, da sem se pozdravila, okrepila in navadila na novo stanje. Tako pač je.”

Začetek je bil težak

Potem si izvedela, da boš do konca življenja na vozičku? “Zdravniki so se o diagnozi večinoma pogovarjali z mojimi starši. Nihče ni rekel, da bom na vozičku – bilo je jasno, da bom. Niso mi rekli, da je to samo začasno, niti da nikoli več ne bom hodila. Vsak dan sem pač sprejela takšen, kot je bil, in se na novo ‘stanje’ privajala. Seveda so bili tudi težki trenutki,” iskreno priznava, “vsega sem imela dovolj, bilo mi je hudo.

Predvsem malo kasneje, ko sem videla, da npr. moji prijatelji nekam gredo, jaz pa ne morem, ali pa ko sem naletela na kakšne ovire. Seveda je moje življenje postalo drugačno. Začetek je bil težak, nisem vedela, kaj vse bom sploh še lahko počela. Vendar se je, potem ko sem s petmesečne rehabilitacije v Soči prišla domov, zame začelo popolnoma drugačno življenje.

Spoznala sem, da le ni toliko omejitev, kot sem sprva mislila, ter da je mogoče početi marsikaj. Seveda ne vsega, vendar obstaja toliko možnosti, da ni imelo smisla premišljevati o tem, kaj zamujam. Tudi za moje starše je bil neznanski šok, ko je postalo jasno, da bom paraplegik. Oba je to močno prizadelo, še posebno mami je bila strta. Ni vedela, kako bom to sprejela, kako se bom privadila in potem živela. A ko je videla, da se znajdem, da mi ni hudo in da sem še vedno srečna, je tudi njej postalo malo lažje.”

Nikoli ne odneham

Iz Kliničnega centra je Mateja odšla za pet mesecev na rehabilitacijo v Sočo; z namenom, da se privadi na voziček in postane čim bolj samostojna. “Morala sem se naučiti presesti s postelje na voziček, oblačenja, umivanja, vstajanja. Počela sem natanko tisto, kar so mi pokazali, o ničemer drugem nisem razmišljala. Vedela sem, da moram te ‘veščine’ čim hitreje osvojiti, da brez tega ne bom mogla.

Imela sem jasno zastavljencilj; čim prej sem se želela osamosvojiti, čim več stvari početi sama in ne biti odvisna od pomoči drugih.” Od kod ta odločenost, ta neverjeten pogum? “Po naravi sem zelo vztrajna, ne odneham zlepa. Tudi če mi na začetku morda nekaj ne uspeva najbolje, me to ne ustavi.”

Na rehabilitaciji se je tudi prvič ‘srečala’ z namiznim tenisom. Takrat je bila Andreja Dolinar (zdaj moja soigralka, skupaj sva osvojili naslov evropskih prvakinj) četrta na paraolimpijskih igrah v Sydneyju. Vedela sem, da se bom temu športu resno posvetila, vendar šele čez eno leto, najprej sem hotela nadoknaditi zamujeni čas v šoli.”

Človek se navadi

V šoli je vedno blestela, odločena je bila, da nesreča tega ne bo spremenila. Septembra bi morala postati gimnazijka, vendar je bila še v Soči, tam se je učila in potem med konci tednov, ko je prišla domov, pisala teste. “Od decembra naprej pa sem začela redno hoditi k pouku, tako da sem prvi letnik opravila brez zamud.”

Prehod v srednjo šolo je že tako velikanska sprememba, ti pa si prišla na Škofjeloško gimnazijo dva meseca kasneje, med poln razred neznanih obrazov, še vedno si se privajala na voziček. Kako si zmogla vse to?

“Ah, človek se navadi,” se nasmehne, “s sošolci sem se lepo ujela, vedno so mi bilipripravljeni priskočiti na pomoč, če je bilo to potrebno. Prihajajoče leto si torej zavestno namenila ‘privajanju’? Ja. Prav je bilo tako. Zamudila sem kar nekaj pouka, morala sem se navaditi na novo življenje nasploh, to se mi je zdelo najbolj pametno.

Hočem več

In takoj ko so se začele počitnice, si poklicala Andrejo? “Ja, takoj! Septembra sem že začela redno trenirati.” Resno trenirati, kajne? “Ah, kakšna druga možnost pri meni niti ne obstaja. No, začela sem igrati s ciljem, da bom tekmovala, če bom dovolj dobra. Če že nekaj treniram, mi je v veselje videti, kako dobro mi gre, hoditi na tekme, potovati (čeprav ne hodimo gledat turističnih znamenitosti, ampak vseeno), spoznavati nove ljudi.”

To je v skladu s tvojim življenjskim vodilom: Zakaj bi bila zadovoljna z manj, če lahko dosežem več. “Ja. Sicer pa pri nas doma mami ni bila nikoli privrženka profesionalnega športa, pogosto mi je rekla, naj se ne ženem tako in naj ne bom žalostna, če slučajno ne bom med najboljšimi. Vendar zdaj vidi, da v tem neskončno uživam, da sem se našla v nečem, kar mi vsesplošno koristi. Je izjemno vesela zame ter navdušena nad mojimi rezultati.”

Najhujša tekma v karieri

“Kmalu sem torej začela tekmovati in prvega turnirja ne bom nikoli pozabila. Pa ne zato, ker je bilo tako lepo,” resno pri-pomni. “Bilo je maja, leta 2002, šli smo v Italijo, v Bibione. Moja nasprotnica je bila evropska in olimpijska prvakinja, drugouvrščena igralka na svetovni lestvici. Vodila me je dva seta (za zmago potrebuješ tri), nakar sem jaz dobila enega.

Rekla mi je, da narobe serviram, poklicala sodnike, prekinili so tekmo. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja, v tekmovalnem svetu sem bila še popolnoma ‘sveža’, strlo me je. Ko sva lahko naprej igrali, sem seveda gladko izgubila. Po koncu so mi celo prinesli zeliščni čaj za pomiritev, tako sem bila živčna. To je bila najhujša tekma v moji karieri, hkrati pa izjemna prelomnica.

Takrat sem se odločila, da se mi kaj takega nikoli več ne bo zgodilo, da me nihče več ne bo spravil iz tira! Naslednji dan je bila prav ona spet moja nasprotnica. Trener mi je rekel, da lahko predam tekmo, če nisem psihično pripravljena na ponovno soočenje, a jaz sem samo čakala, da se spet ‘srečava’. Seveda sem imela veliko tremo, ponoči nisem mogla spati, a zjutraj sem na tekmi zmagala, cela dvorana je navijala zame!”

Vstopnica mojih sanj

“Tekme so se začele vrstiti, moji rezultati pa so postajali vse boljši. Začela sem ‘loviti’ normo za paraolimpijado v Atenah, sicer sem mislila, da mi ne bo uspelo, a tre ner je bil vseskozi prepričan v moj uspeh. Ko sva z Andrejo zmagali na evropskem prvenstvu in sem hkrati dobila vstopnico za Atene, sem bila presrečna.

Teh občutkov ni mogoče opisati! Česar si na začetku sezone sploh nisem upala zamišljati, je zdaj postalo resnično. Prihajajočo sezono sem zato posvetila pripravam na ‘najpomembnejše tekmovanje’.” In to celo tako intenzivno, da si naslov zlate maturantke pozabila proslaviti. “Tako nekako. Tega uspeha sem bila seveda zelo vesela, a mi je pomenil predvsem ‘prosto pot’ za vpis na želeno fakulteto. Športnih uspehov se veliko bolj veselim, vem pa, da od njih ne morem živeti in potrebujem primerno izobrazbo.”

Veličastno praznovanje

In potem so prišle Atene. “Ja, in čeprav nisem bila pod pritiskom – na glas nihče ni upal napovedati takega uspeha, trenirala sem šele kratek čas, to je bila moja prva olimpijada – sem čutila veliko odgovornost. Najtežja, najdaljša in najbolj stresna je bila polfinalna tekma. Bila je borba pravih preopreobratov. Najlepše je bilo, da je na tribunah sedelo ogromno mojih prijateljev in seveda moj fant, tudi starši so prišli v Atene.

In potem sem dobila še zlato medaljo in zagotovo sem bila najsrečnejše bitje na svetu!” Za to zmago si se pa primerno poveselila? “Ah, ogromno smo proslavljali. Najprej v Atenah, potem pa še doma. Že na letališču me je pričakalo veliko ljudi, nek avto so polepili z mojimi slikami, vsepovsod so bili plakati, igrala je živa glasba. V moji vasi, v Selcah, me je pozdravilo 200 ljudi, postavili so mi mlaje ... Nato so sledili intervjuji, povabila na prireditve ...”

Enkrat bom mamica

Si želiš kmalu ustvariti družino? “Želim, a se mi še ne mudi. Ko bom končala študij in imela zaposlitev, pa zagotovo. Sicer pa se s trenerjem še pogajava, koliko olimpijad mora biti pred tem. Pravi, da najmanj dve, potem pa imam ‘lahko’ otročička,” se smeji Mateja.

Pa bi se preselila v Nemčijo? “Prijatelji od tam so mi že rekli, da bom v Pekingu (naslednje OI) igrala za njih, a se je fant uprl. V Sloveniji mu je tako zelo všeč, da si želi živeti tukaj, najbolj pa je navdušen nad našo hrano.”

Kdaj pomisliš, kako bi bilo, če se nesreča ne bi zgodila? “Ne pogosto. Študirala bi, bila bi športnica. Nesreča mi je prinesla ogromno dobrih stvari; namizni tenis, fanta ...”

Te kdaj zmotijo pogledi na cesti, pogovori o tvoji invalidnosti? “Ne. Moti me le, če mi kdo reče, kako sem uboga, pa kako ničesar ne morem, da sem premlada za kaj takega. Moti me pomilovanje, miselnost, da nimam ničesar od življenja, če sem na invalidskem vozičku. Radovednost in zanimanje pa ne, pa tudi prijazne pomoči se ne branim. Čeprav nekatere stvari najhitreje opravim sama; npr. zložim voziček v avto. Sem izjemno srečna, živim polno življenje – in za nič na svetu ga ne bi zamenjala. Nikoli!”

Je tekmovanje po medalji še izziv ?

“Seveda. Rada igram in hodim na turnirje. Naslednje leto je svetovno prvenstvo; na nobenem še nisem bila, to bo nekaj čisto novega zame. Po drugi strani pa je pritisk zdaj malo manjši, vem, da sem nekaj že dosegla in me morebiten poraz ne bo spravil toliko iz tira.”

Neskončno zaljubljena

Leto 2004 ji bo za vedno ostalo v spominu; osvojila je medaljo, se preselila v Ljubljano in spoznala fanta.

“Pravzaprav sva se spoznala že malo prej, toda nekaj časa je trajalo, da sva potem lansko leto maja resno začela. Srečala sva se na nekem turnirju, tudi on trenira namizni tenis, in si po dolgem pogovoru izmenjala telefonski številki. Sicer pa on živi v Nemčiji, v Kölnu, star je 25 let in študira psihologijo, poleg treningov pa se ukvarja še z igranjem trobente.

Andreas ni na invalidskem vozičku, od rojstva naprej ima poškodovano desno roko.” Kako pa na to razmerje gledajo tvoji starši? “Oči ni nič komentiral, mami pa je bila kar malo šokirana.” Zakaj? Pred tem nisi bila zaljubljena? “Sem bila, ustrašila se je, ker je on iz Nemčije, najbrž je mislila, da bom kar ‘pobegnila’ z njim.

No, potem ko je prvič prišel k nam na počitnice in ga je dodobra spoznala, se je pomirila. Zdaj se odlično razumemo.” Kaj te je na njem najbolj očaralo? “Prav vse. On. Odlično se dopolnjujeva, osebnostno skladava, pozitivno je, da imava skupno strast do namiznega tenisa.”

Savina A. Ritter

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi