V zadnji epizodi podkasta, ki ga vodi ustvarjalec vsebin David Milosavljević, je gostovala Katja Pančur. Medijsko pozornost je pritegnila predvsem z avtobiografsko knjigo Varna hiša groze, v kateri odkrito spregovori o travmatičnem otroštvu, spolnih zlorabah in življenju v manipulativnem okolju.
Pančur je danes v slovenskem prostoru ena glasnejših oseb, ki ozaveščajo o spolnem nasilju in pomenu tega, da žrtve spregovorijo. Pogosto poudarja, da je ključnega pomena, da ženska najde nekoga, ki jo posluša in sliši ter ji pomaga izstopiti iz nasilnega okolja.
Ravno zato je del podkasta z njo, ki je v zadnjih dneh zaokrožil po družbenih omrežjih, pri mnogih vzbudil precej nelagodja.
Morda vas zanima tudi:
- "Moj sin mi je priznal, da ima čudne občutke v zvezi s svojo sestro – od takrat se doma ne počutim več normalno!" (pretresljiva izpoved Slovenke)
- "Minila sta že dva dneva in ne morem ga pogledati v oči, počutim se ogabno" (izpoved razočarane ženske)
"Upoštevala bom samo moža!"
V podkastu je Katja Pančur spregovorila tudi o svojem partnerskem odnosu. Med drugim je dejala, da imata z možem jasno razdeljene vloge: ona skrbi za dom in družino, on pa je tisti, ki finančno skrbi za družino – torej t. i. "provider", kot temu radi pravijo čez lužo.
"Zdelo bi se mi čudno, da hodim vsak dan urejena v službo in tam poslušam šefa, ki mi govori, kdaj moram priti v službo, kdaj iti domov in kaj delati ... jaz bom upoštevala samo svojega moža in čisto nobenega drugega," je med drugim dejala. In povedala še, da so po njenem mnenju menjava plenic, zbujanje ponoči, hranjenje otroka, čiščenje tal, obešanje perila in ostala gospodinjska dela "ženska opravila" ter da mora ženska tudi po porodih skrbeti, da ostaja urejena za moža.
"Moj mož sploh ne zna zagnati stroja, ampak mu tudi ni treba. Ker je meni pač logično, da možu teh stvari ni treba početi."
Sicer je ob tem poudarila, da se zaveda, da je tak pogled lahko kontroverzen in da gre za njeno osebno izbiro. Na prvi pogled gre torej za legitimno odločitev dveh odraslih ljudi. Razdelitev vlog v odnosih ni nova, prav tako ne želja po bolj tradicionalni dinamiki.
Vendar problem nastane, ko takšna izjava vstopi v širši družbeni kontekst. In čeprav so se nad izjavo številni zgrozili in opomnili na izborjene zgodovinske bitke, na katere se očitno pozablja, po drugi strani nekateri odzivi na posnetek ("Pridna, ubogaš moža", "To je prava, prvinska ženska", "Tako bi moralo biti", "To so naravno razdeljene vloge" ...) kažejo, da je ta problem večji, kot si morda mislimo.
Živimo namreč v času, ko se povsod po svetu krepi konservativni diskurz – od Trumpove retorike do vse večjega števila mladih, ki se tudi pri nas nagibajo k tradicionalnim vrednotam. V ZDA se že nekaj let krepi ideal žene oziroma punce, ki ostaja doma. Takšne izjave zato ne obstajajo v vakuumu, pač pa postanejo del širšega narativa o tem, kakšna naj bi bila "prava" ženska in "pravi" moški.
Neenako razmerje moči, poligon za zlorabe
Poleg tega obstaja še ena težava. Pančurjeva ozavešča o zlorabah, a je v številnih primerih prav finančna odvisnost od partnerja, ki je izjemno pogosta v "tradicionalnih" zakonih, eden ključnih dejavnikov, ki žrtvam otežujejo odhod iz nasilnega odnosa.
Seveda vsaka razdelitev vlog še ni zloraba, toda okolja, kjer obstaja močna asimetrija moči, so statistično gledano tudi tista, kjer do zlorab najlažje pride.
To pomeni, da je tak model – kadar ga predstavljamo kot ideal ali celo kot nekaj "naravnega" – lahko nevaren, če ga nekritično posnemamo. In ko oseba, ki ima zaradi svoje zgodbe moralno avtoriteto na področju zlorab, govori o partnerskih odnosih, njene besede nosijo večjo težo.
Seveda je svojo izjavo jasno označila kot osebno izbiro in v tem smislu ji je težko oporekati. Toda način, kako je bila izjava sprejeta: brez resnega premisleka, konteksta ali opozorila, da tak model lahko deluje samo pod določenimi, zelo težko dosegljivimi pogoji – odpira širše vprašanje.
View this post on Instagram
Vprašanje torej ni, ali ima ženska pravico izbrati tak odnos, ampak kako govorimo o teh izbirah v javnem prostoru. Jih predstavljamo kot eno od možnosti ali kot nekaj, kar je bolj pravilno, naravno oziroma zaželeno? In ali se zavedamo, da lahko isti modeli, ki nekaterim prinašajo občutek varnosti, drugim predstavljajo past, iz katere je zelo težko izstopiti?
V času, ko se razprave o vlogah spolov ponovno zaostrujejo, takšne izjave ne glede na to, kako subjektivno se plasirajo, niso več samo osebne, temveč postanejo politične. In prav zato jih ne smemo jemati tako zlahka.
