Živi svoje življenje: Ne prepusti se nadlegovanju kogarkoli

... na Katarino se je obesila zažiralka, ki ji ukrade vsak poslovni korak in obenem trdi, da Katarina kopira njo, Vanja je po prvem letniku prava ugotovila, da sledi le željam očeta, ki ga tudi desetice v indeksu niso osrečile, in se odločila za svojo pot, ki pa jo je iskala kar trnovih deset let, obremenjenih z odvisnostmi in iskanjem sebe, Nataša pa je v svoji 'sanjski' službi doživela mobing.

Ker so želele ostati anonimne, smo jim spremenili imena, vse drugo iz njihovih zgodb pa ostaja pristno. Za piko na i je svoje mnenje k vsaki zgodbi dodala še terapevtka mag. Dragica Marta Sternad iz svetovalnice Jerca v Ljubljani, da boš lažje svetovala prijateljici ali se znašla sama, če tudi tebi življenje kdaj nameni podobno izkušnjo.

Težava 1: Kradljivka idej

Krvosesna posnemovalka!

Katarina se z izdelovanjem nakita ukvarja že šest let. Ob svojem delu neskončno uživa, njen nakit so njene zgodbe. Ko se je pred štirimi leti zašla tudi na medijski sceni in na straneh modnih revij ter so se naročila med znanimi Slovenkami za njen nakit močno pomnožila, se je začela tudi temna plat njene zgodbe. Na Katarino je bil zelo ponosen tudi njen takratni fant, ki se je rad pohvalil z njenimi dosežki. A ko jo je predstavil dekletu svojega najboljšega prijatelja, ji je ta takoj očitala, da njen nakit ni nič posebnega, da je njen boljši. Osorno prvo srečanje Katarine takrat še ni prizadelo, bolj jo je osupnilo. A kmalu je Nina zasadila svoje kremplje globlje … Do Katarine se je ob vsakem srečanju obnašala grdo, z njo se o nakitu ni več pogovarjala, je pa začela širiti govorice, da jo Katarina posnema, čeprav sta že ob prvem srečanju izdelovali nakit obe. “Kvačkanega nakita nisem izumila ne jaz ne ona, veliko jih je, ki so to tehniko v Sloveniji uporabljali že pred nama; pomembna je ideja, to, kar daš v svoj nakit,” pravi Katarina. A zgodilo se je prav to, kar je Nina očitala Katarini – naenkrat je Katarina izvedela, da Nina kopira njene izdelke, njene ideje!

Čez en mesec jih bo že prodajala Nina

“Sama imam vse dokumentirano – kdaj sem kakšen izdelek naredila, kdo in kdaj je tiskal promocijski material, s katerimi izvajalci in kdaj sem sodelovala … Ninini izdelki se pojavijo kmalu za mojimi, niso sicer identični, tudi niso tako kakovostno in natančno izdelani kot moji, a oblika, barva, ideja, število posameznih detajlov na izdelku, vse to je skopirano. Na začetku mi je bilo res hudo, saj vsako leto pripravim nove kolekcije s tematskim sklopom, za kar porabim veliko časa in energije, vsak izdelek poimenujem, potem pa – hop – plagiat brez konteksta. In nato še govorice, da sem idejo ukradla jaz njej. Ko sem opazila, da jemlje ideje z moje spletne strani, sem nove izdelke nehala objavljati na spletni strani. Nato je Nina začela hoditi po 'navdih' v trgovine, kjer je bil razstavljen moj nakit, ter se je nemudoma znašel na njenih spletnih straneh. Najbolj nesmiselne pa se mi zdijo kopije izdelkov, ki so bili narejeni za prav posebne priložnosti, projekte ali osebe.”

Kopija priimka?

Kopijam izdelkov je sledila kopija vsake nove kolekcije, vsake inovacije, tudi logotipa, obeska za prepoznavanje blagovne znamke, osebne profilne slike, celo spletni strani sta zelo podobni.

“Naslednja stvar je bila spletna trgovina, ki mi jo je izdelalo podjetje, ki sem ga omenila v neki reviji. Dan po izidu revije je Nina že klicala omenjeno podjetje, naj jo izdelajo še njej.”

Nina je šla celo tako daleč, da je začela širiti govorice, da je Katarina spremenila priimek, da bi bil zelo podoben njenemu. “Prej sem se precej obremenjevala s tem, zakaj to počne, zakaj se ne potrudi in 'izumi' kaj svojega, saj je to vendar bistvo ustvarjanja. Zdaj se mi vse skupaj zdi samo še smešno in žalostno za njo, saj si ne predstavljam, da vsa ta leta uživa ob tem, da pri izdelovanju svojih 'unikatov' misli name!”

Soočenje?

Katarina se z Nino ne želi srečati: “Glede na njeno 'fanatično' sledenje vsakemu mojemu koraku se mi včasih zdi, da sem glavni junak v neki srhljivki. Mislim, da mora to rešiti ona – sama s sabo. Obenem mi je žal zanjo, je luštna punca, s popolnoma drugačnim slogom kot jaz in prepričana sem, da če bi našla svoj slog tudi v oblikovanju nakita, bi lahko izrazila sebe, kar bi jo osrečevalo. Zdaj mi je končno uspelo, da uživam v tem, kar delam, in se ne obremenjujem več s tem, kaj se bo zgodilo, ko bodo moji izdelki zagledali dan (ona pa njih). Priznam, ob vsakem novem plagiatu mi je še vedno hudo, a k sreči zdaj to hitro mine.”

Kaj pa zdaj?

Mnenje svetovalke

Koristoljubna kraja idej je resnično lahko zelo boleča in uničujoča. Smiselno bi bilo, da bi o vseh stvareh spregovorila z Nino, jo prosila za pojasnilo, zakaj to počne, ker si tega ne želiš, pa naj bo tvoja vizija še naprej izključno skrb zase, za svoje delo, ustvarjanje, nove ideje in za jasen cilj: nadaljevati zgodbo, ki si jo začela, in biti v njej še uspešnejša. Uspešne ljudi kaj hitro 'zavohajo' pijavke, ki želijo zažirati tudi njihovo kri, a tega si ne dovoli. V svojih izdelkih izražaj samo sebe, česar tvoja tekmica ne zmore, zato mora ideje krasti, da si na tvoj račun izbori nekaj pozornosti. Če verjameš vase, boš zmogla tudi čez te ovire in ob vsem tem je največja potrditev ta, da si ponosna nase in da te oboževalci in uporabniki tvojega nakita cenijo in spoštujejo.

Težava 2: Nikoli zadovoljni starši

Nikoli dovolj dobra

Vanja je v vseh pogledih zelo uspešna mlada ženska – tako jo vsaj vidita njena širša in ožja okolica, ne pa tudi njen oče. Tako kot mnogo deklet je imela prezaposlenega očeta, ki ni imel časa zanjo, zato je imela ves čas občutek, da se mu mora dokazovati, da jo bo opazil, sprejel, da ga bo začela zanimati.

Vanje starši (tako kot drug drugega) niso kaj dosti poslušali, kot bi vsak od njih živel v svojem svetu in se obenem trgal za svoj košček kruha nekje v družini. In prav v tem hlepenju po nečem, naj je bila to sreča, ljubezen, ugled družine, vrednote, je vedno, ko je Vanja hotela prisluhniti svojemu srcu, dobila nazaj porcijo psihičnega nasilja, ki se ga dolgo dolgo ni zavedala. “Fizičnega nasilja se enkrat zaveš in lahko rečeš – zdaj je pa dosti. Pri psihičnem je drugače. Velikokrat se ga ne zavedaš, vliva ti slabo vest, občutke krivde, težko se upreš in težko zadovoljiš nenehno nezadovoljnega človeka. Sama sem bila pridna punčka, trudila sem se po svojih najboljših močeh, a to ni prav nič pomagalo. Ko je prišla odločitev za študij, mi je dal jasno vedeti, da z mano ne bo zadovoljen, če bom študirala umetnost, ki me je vedno močno privlačila in v kateri sem bila zares uspešna, saj naj v njej ne bi bilo zagotovljene finančne prihodnosti. Bila sem skrajno nesamozavestna, nisem verjela vase, ker pa sem bila vedno odličnjakinja, sem tako pristala na pravu in mu ustregla z deseticami v indeksu. A te niso osrečile ne njega ne mene in morda sem z njimi dozorela, odločila sem se, da bom ta študij opustila in začela slediti sebi.”

Težka pot k sebi

Vanja se je odločila, da bo šla svojo pot, ugotovila je, da s tem, ko na vsak način hoče ustreči očetu (ki se mu ne da ustreči), dela veliko škodo sebi, a pot do sebe je bila dolga. Ko je pustila študij, je bíla bolje – s seboj in z domačimi. Ker je do takrat prevzemala vlogo pridne punčke, so starši doživeli njeno selitev na svoje kot napad nanje in ne kot korak proti sebi. Zaradi njene selitve so bili užaljeni, prizadeti, mislili so, da se jim maščuje. Težko je poslušala sebe, njim ni mogla ustreči in boriti se je začela z anoreksijo. Ko je imela 46 kilogamov, je oče ni stisnil k sebi, temveč je njeno izčrpano telo spet dojel kot napad na njegovo osebnost. “To, da samega sebe poškoduješ, je res velik krik na pomoč in da se iz vsega skupaj izvlečeš, minejo leta. Sama sem potrebovala kar 10 let, da sem se lahko pogledala v ogledalo in si povedala, da se imam rada takšno, kot sem, ne glede na to, kako me vidijo moji starši. Če bi bila še enkrat stara 19 let, bi se najbolj od vsega želela izogniti tem mojim bitkam, staršev pač ne moreš spremeniti.

Pred nedavnim sem se spet hotela s starši pogovoriti, a takoj sem dobila nazaj porcijo, kako sem jaz prizadela njih. Naši odnosi so zdaj površinski, za bežnega opazovalca čisto v redu, a med nami ni pravih vezi. A zdaj vse skupaj sprejemam drugače: starši nam vedno dajo nekaj, za kar smo jim lahko hvaležni – jaz se še vedno trudim pri vsem, česar se lotim, in tako uspem v stvareh, obenem pa težim z vsem bitjem k svojim ciljem, in to me napolnjuje. Če se mi kot otroku ne bi bilo treba toliko dokazovati, verjetno ne bi bila takšna.”

Kaj pa zdaj?

Mnenje svetovalke

Žal velikokrat ljudje, ki so nam najbližji, ne zmorejo stopiti koraka nazaj in nas videti kot povsem samostojne ljudi z lastnimi čustvi, ki so resnična in za nas pomembna. Ostre besede, izgovorjene v jezi, imajo lahko dolgotrajne posledice. Tako storjene rane se težko v celoti zacelijo. Svoja čustva si kompenzirala z zadovoljevanjem očetovih želja, s hrano, z begom v anoreksijo, in se naenkrat zaustavila. Ja, prav si se odločila, le da je bilo nujno še staršem jasno in glasno povedati, da je zdaj tega izsiljevanja in manipuliranja z njihove strani dovolj.

Kot je razbrati iz tvoje zgodbe, tudi tvoj oče v mladosti ni nikoli videl ali slišal, kako se izraža ljubezen do svojih otrok. Vanja, nisi poklicana za to, da bi spreminjala starše, jih prevzgajala, prepričevala ali prosila, da naj te poskušajo razumeti in pustiti svobodno, zato ob obiskih svojih staršev poskušaj za začetek razviti strategijo: za nekaj časa potlači svoja čustva, dokler se ne bodo pripravljeni o njih pogovoriti. Če čustva potlačiš, ni isto, kot če bi jih zatrla: s potlačitvijo se namreč odločiš, da boš globoko v sebi določena čustva obvladala, in četudi se počutiš neugodno, je to včasih edina pot. Ko bodo starši spremljali tvoje življenje, tvoja pričakovanja in odgovorne odločitve, bodo spoznali, da so delali narobe. Zamujenega ne moremo popraviti, lahko pa se iz negativnih izkušenj naučimo spet nekaj novega in jih spremenimo v pozitivne, saj boš tudi ti enkrat mama,  partnerica. Tudi tvoji starši morajo spoznati ter si želeti zdravih in pristnih odnosov, za katere je treba vedno znova vlagati in se truditi. Da bi lahko odrasli, se moramo odseliti od staršev, se naučiti preživljati sami sebe. Kljub temu pa smo še vedno del družine, potrebujemo stike, da bi bili lahko celovite osebnosti. Vsak človek mora imeti občutek varnosti, vrednote, potrebo po stikih z matično družino in pozitiven občutek, da je v njej vedno zaželen. Zato, Vanja, pozdravljam tvoje odločitve, škoda le, da si potrebovala celih deset let, da si se našla, in da si v tem času nisi poiskala pomoči v kakšni skupini za pomoč pri motnjah hranjenja ali terapevta, da bi lažje in prej prebrodila težko obdobje.

Težava 3: Mobing

Izživljanje na delovnem mestu

“Ko se spomnim, kaj se mi je dogajalo pred desetimi leti, ne morem verjeti,” je začela svojo zgodbo Nataša. “Pravkar sem diplomirala, imela sem že nekaj delovnih izkušenj in mislila sem, da sem dobila sanjsko službo.” Začelo se je tako, da nekaj tednov še ni dobila niti svojega računalnika, ki je bil njeno osnovno delovno orodje, čeprav se je delodajalcu močno mudilo, da čim prej pride v novo službo, in se je zato odrekla dopustu iz prejšnje službe. “Mlademu kolektivu sem se pridružila mesec ali dva pozneje, vsi sodelavci z enakimi nalogami, kot so bile moje, so bili v eni sobi, jaz v drugi, zato nisem bila deležna delovnega vzdušja, podeljevanja in ocenjevanja nalog, dela s strankami, kot oni, stranke so imeli že razdeljene, točno so vedeli, kaj in kako morajo početi – sama sem nekako padla tja notri (no, tja ven) in v novonastalem položaju se nisem takoj znašla.”

Nataši je bilo sicer težko, ker ni dobila osnovnih znanj o delu in tudi osnovni pogoji za njeno delo niso bili najboljši, a to je še nekako šlo. Ko pa je na enem od sestankov vprašala, kje bodo s sodelavci spali v času seminarja, na katerem so bili tudi njihovi poslovni partnerji, in ko jo je šef premeril s pogledom in jo vprašal, ali si res ni sposobna dobiti prenočišča za dve noči, je ostala odprtih ust. Naj bi se torej šla na seminar takole prodajati svojim strankam?! To jo je popolnoma potrlo, samozavest, s katero je pred nekaj meseci prišla v podjetje, pa je že padla pod ničlo in ostala je brez besed. Sledili so novi ukrepi: po vsakem sestanku s strankami je morala pisati natančno poročilo, kar ni bilo treba narediti nobenemu od sodelavcev, zagovarjati se je morala za vsako stvar, ki jo je ali je ni naredila, nobenega dela ni opravila dovolj dobro, in počutila se je že tako nemočna, da si ni zaupala niti toliko, da je sposobna dobiti drugo službo.

Gre za mobing?

“Takih podtalnih stvari je bilo nešteto, vsak dan. Danes se jih sploh ne spomnim več, morda sem jih potlačila nekam v podzavest, saj je bilo tisto obdobje res težko. Takrat še nisem vedela za mobing. Tudi če bi slišala zanj, si ne bi mislila, da se to dogaja meni, saj sem za vse (razen za prenočevanje med seminarjem, za to sem vedela, da je čisto nespodobno povabilo v postelje poslovnih partnerjev) krivila sebe. Dokončno sem se zavedala, da se do mene šef res obnaša nemogoče, ko je podjetje zapustila sodelavka. Po izobrazbi je bila psihologinja, tako kot on. In čeprav sta imela popolnoma korekten odnos, mi je rekla, da njegovega obnašanja do mene ne more več prenašati, da ne more delati s psihologom, ki maltretira ljudi. In je šla, kmalu za njo pa še jaz,” je svojo zgodbo strnila Nataša, ki se je kmalu po obupnih začetkih v karieri spet znašla v delu, ki ga obožuje, in med sodelavci, ki cenijo njeno delo in njo kot človeka.

Kaj pa zdaj?

Mnenje svetovalke

Naredili ste prvi korak in se opogumili oditi iz takšnega kolektiva oz. od vodje, ki vas je šikaniral ali izvajal takšne in drugačne pritiske, ki zagotovo niso bili pozitivna motivacija za kakovostno opravljanje dela, za katerega ste se usposobili in ob katerem ste želeli nabirati delovnih izkušenj in dodatnega znanja. Torej je bil vaš umik s tega prizorišča več kot na mestu. Ne vem pa, ali ste nadrejenemu ob svojem odhodu tudi povedali, kar mu gre? Ste mu utegnili povedati in se ne prepirati, mu razjasniti kaj, kar se ni kot menedžer naučil oz. bi moral vedeti? Predvidevam, da ste si želeli miru in obvarovali svoje zdravje ter se raje umaknili, izbrali drugo delovno okolje in dali priložnost novim sodelavcem, da vas doživijo in skupaj z vami soustvarjajo dobro vzdušje, ki je vsekakor pogoj tudi za dobre delovne rezultate. Napihnjenega šefa pa bodo nadaljnja ravnanja prizemljila, če bo zaradi svojega vedenja izgubljal kakovostne sodelavce. In spet bi lahko zaključila, da ste tudi vi iz negativnega pridobili nekaj, kar vam bo v pomoč pri dodatnem občutku lastne vrednosti, ki jo je treba spoštovati in vedno znova krepiti.

Petra Arula

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić