Rdeč alarm: Znaki, da si deloholik

Ura je pol desetih zvečer. Vračam se domov, od koder sem odšla pred 12-imi urami. Zjutraj sem bila v službi, popoldne na faksu, zvečer sem imela intervju s plesno skupino za osebni projekt. Ko pridem domov, me čaka še nekaj uric grafičnega oblikovanja.

Na avtobusu sedi le nekaj ljudi. Opazujem luči mesta, ki bežijo mimo, in poslušam glasbo, ki prihaja iz tujih telefonskih slušalk. Ne razmišljam o ničemer, ker ne morem. Naenkrat nekaj zadane moje lice in spolzi navzdol do kotička komaj razprtih ustnic. Z roko nemudoma planem proti obrazu, da bi pred tistimi nekaj ljudmi zakrila nepričakovane solze, ki se mi ulijejo iz oči. Nisem žalostna, nisem srečna, nič me ne boli. Kaj se mi dogaja?

Deloholičarka. Včasih sem mislila, da si je ta izraz nekdo izmislil, ker se mu je zdelo smešno, da bi nekdo užival v delu. Danes mi je jasno, da izraz ni le smešna izmišljotina, ampak blagoslov, ki lahko hitro postane pravo prekletstvo.

Deloholik postaneš, ko najdeš službo, delo, študij ali aktivnosti, v kateri uživaš. Naenkrat ne veš več, kaj počneš v prostem času, ker je to, kar si nekoč imel za hobi, zdaj postalo tvoje delo. Čudovit dar ta deloholičnost. Odvratno lep.

Sedmi dan je celo Bog počival. Za deloholike ta dan nikoli ne napoči. Vikend je zame čas, ko imam na razpolago največ ur za delo. Ni obvezne prisotnosti na faksu, ki mi po nepotrebnem trati čas, vrata podjetja so zaprta. Sobota in nedelja sta dneva, ki mi rešujeta rit, vsaj tako mislim, saj vanju lahko spravim vse, česar mi ni uspelo opraviti čez teden. Vsak pisk na mojem telefonu mora nemudoma dobiti odgovor, med televizijskimi reklamami (saj ne da imam čas za gledanje televizije) tečem za računalnik, čas, ko se moj prijatelj odpravi na stranišče, pa izkoristim za urejanje svojega nabito polnega koledarja.

Moderni človek je vajen opravljati več opravil hkrati. Sama ne znam mirno sedeti in ne delati ničesar. V svetu, ki slavi delavno etiko, velike dosežke in denarni uspeh, ljudi, obsedene z delom, drugi vidijo kot pametne, ambiciozne in podjetniške. Sistem je skoraj zgrajen za spodbujanje deloholikov, saj jih nagrajuje z novimi odmerki njihove droge.

Težava nastane, ko izgubiš ravnotežje. Prezaposlenost z delom je tisto, kar leži v samem jedru deloholičnosti. Takšni ljudje se bolje počutimo, ko smo zaposleni, in se ne znajdemo v brezdelju. Vsake počitnice se hitro prevesijo v delo iz tujine, odmor pa je nezaželen, ker bi nam lahko uničil življenje. Težko se je umiriti, biti sam s sabo, se odpovedati mikavni ponudbi, ki zahteva preveč našega časa. Odgnati misli, ki bežijo od ene točke do druge, in enkrat za spremembo dati prednost sebi na povsem nesebičen način.

Nase sem včasih gledala kot na majceno osebo znotraj velikega aparata. Svoje telo sem obravnavala kot orodje, kot zunanji mehanizem, s katerim ni treba ravnati preveč previdno. Lahko se malo pokvari, uniči, najpomembneje je, da ne umre, ker če telo umre, ne morem več delati. Če bom preobremenila svoj softver in hardver, ne da bi ga krepila, se lahko poslovim od tega, da bi še kdaj tako brezhibno delovala. Kot druge oblike odvisnosti se tudi deloholičnost odraža v zdravstvenih težavah. Stres, preobremenjenost, jeza, depresija, anksioznost in psihosomatske bolezni so dobri znanci zasvojencev z delom.

Solze brez čustvene in fizične podlage, nenadno tresenje celega telesa in nenehen nemir, ko delam nekaj, kar ni nujno potrebno, so me opozorili, da sem šla predaleč. Da so moji dobri nameni zgrešili cilj. Nismo roboti, pa čeprav svet od nas pogosto zahteva, da bi bili. Včasih se tega spomnimo, ko je že skoraj prepozno. Včasih nas mora opomniti kdo drug. Ura bo kmalu ena zjutraj. Te kolumne je konec. Cena je namreč previsoka.

Piše: Anamarija Lukovac

Preveri še, kakšne so v resnici navade super uspešnih žensk?