Ali sploh obstaja kakšno ‘zdravilo’ za tresoča kolena, roke, boleč trebuh in izdajalsko rdečico – tipične ‘simptome’, ki nas spremljajo ob javnem nastopanju?
Po ameriški raziskavi javnega mnenja je strah pred javnim nastopanjem oziroma izpostavitvijo na ‘lestvici’ vseh mogočih strahov in fobij najvišje, celo strah pred smrtjo je za njim. Dokaj presenetljiv podatek, se vam ne zdi? Tudi pri nas ni nič drugače.
Vsako govorjenje v novem okolju, pred neznanimi ljudmi, kar 90 odstotkom ljudem povzroča različne težave in neprijetnosti. Bolj kot je izpostavitev pomembna, več jih je. Vendar se takšnim ali drugačnim izpostavitvam ni mogoče izogniti, saj jih ‘zahtevajo’ prav vsi poklici, fakultete, šole ... Samozavesten in odločen nastop je pomemben tako pri razgovoru za službo, zagovoru izpita, kot pri spoznavanju novih ljudi.
Ana Aleksandra Zupančič, ravnateljica Šole retorike, ki uspešno deluje že deset let, pravi, da je strah treba sprejeti kot izziv in se z njim soočiti. Zaupala nam je tudi, kako premagati neprijetne občutke pri nastopih in kako se je mogoče naučiti ‘umetnosti govora’.
Strah je treba sprejeti
“Na sestankih v našem podjetju sem največkrat tiho, ali pa se strinjam s predlaganimi rešitvami le zato, da mi ni treba predstaviti svojih. Problem ni v tem, da ne bi imela idej, teh imam ogromno, vendar si jih ne upam povedati.” Alenka, ekonomistka
Strah je prirojeno naravno čustvo, je naša obramba, v neki meri nas ohranja pri življenju. Največkrat nas je strah novih situacij, novih prostorov in ljudi. Edini način, da se strahu znebimo, je, da se z njim ne ukvarjamo, ga ne poveličujemo. Namesto da mu dajemo moč, ga raje izkoristimo kot izziv. Tremo pred nastopom ima prav vsak govorec, dober ali slab. Dober jo zna le pravilno izkoristiti sebi v prid!
Velika ovira je tudi strah pred popolnostjo, ki je posledica prevelike samokritičnosti. Vendar je popolnoma nepotreben. Pri govorjenju se ljudem približamo ravno tako, da smo jim enaki. Morebitne napakice niso nič groznega ali zastrašujočega. Nespametno je računati na to, da se nam ne bodo zgodile. Vsi dobri govorci delajo napake, pomembno je le to, kako govor nadaljujemo. Pogosto po uspešno rešenem ‘zapletu’ celo pridobimo ugled.
Najpomembnejše ‘pravilo’ javnega nastopanja je: boriti se je treba do konca! Voditi nas mora namen, da povemo do konca, kar smo se namenili, ne glede na to, kako močan je strah na začetku. Ta slej kot prej mine, namesto njega pa začutimo moč.
Nastop – nočna mora
“Vedno sem veljala za samozavestno in komunikativno dekle, nikoli nisem imela težav z vzpostavljanjem novih prijateljstev, nastopanjem pred sošolci. Zdaj, na fakulteti, pa se je stvar popolnoma spremenila. Študiram sociologijo, velik poudarek je na individualnem delu, seminarskih in raziskovalnih nalogah, ki pa jih moram predstaviti tudi ostalim študentom. Te predstavitve so zame najhujša nočna mora!
Trese se mi glas, jecljam, komaj stojim na nogah, lica imam rdeča, v trebuhu me zvija ... Stvar je šla celo tako daleč, da sem se nazadnje opravičila pred razredom in predčasno končala z nastopom.” Martina, študentka
Z neprijetnimi spremljevalci treme se spopademo na podoben način kot s strahom. Bolj kot jih poskušamo prikriti, bolj so opazni, večje težave imamo. Zakaj bi jih bilo sploh treba prikrivati? Največkrat govorci sami pokažemo na svoje napake, poslušalci jih ne bi niti opazili, če jih ne bi mi izpostavljali. Veliko bolj pomembno, kot to, da se nam tresejo roke, je to, kar povemo, vsebina torej. Osredotočiti se moramo nanjo, neprijetnostim pa ‘dopustiti’’, da se dogajajo, in takrat bodo minile same od sebe.
Velikokrat se nam pri govorjenju začne zatikati, ali pa začnemo uporabljati mašila, ker nas je strah za trenutek pomolčati. Molk je zlato! S krajšim premorom poudarimo povedano in dopustimo poslušalcu, da nove podatke shrani. Vendar je molk upravičen samo, če imamo stik s poslušalci; ne pa, da gledamo v zrak in molčimo.
Vsakdo je lahko dober govorec!
“Večkrat sem že poskušala posnemati nastop kakšne svoje kolegice, pa se mi zdi, da sem izpadla še bolj ‘žalostno’ kot ponavadi. Očitno zame ni pomoči!” Katarina, tajnica
Splošnega recepta za dobrega govorca ni. Veščin govorništva se je mogoče naučiti, a vsak mora najti svoj izviren, pristen govorni slog, svoj način izražanja. Posnemanje gest ali načinov govora lahko izpade umetno, zaigrano. In poslušalci to hitro opazijo. S tem dokončno izgubimo njihovo zaupanje in pozornost. Kretnje naj bodo naravne, ne naučene.
Če smo popolnoma sproščeni (pred nastopom naredimo sprostitvene vaje), se bo telo gibalo pravilno. Učinkovit govorec je tisti, ki je telesno in duševno sproščen. V nasprotnem primeru nas začne telo izdajati, saj išče sproščen položaj. Nastajajo krči, motnje dihanja, tresejo se roke in glas ... Obleka naj bo tudi udobna, ne le lepa.
Vsak dan je treba vaditi
“Pred razgovori za službo včasih vadim doma, pred ogledalom. Vendar se mi ta tehnika ne zdi učinkovita. Na razgovorih se ponavadi moj namen, da bi se predstavila v najboljši luči in poudarila svoje pozitivne lastnosti, ne uresniči, moja pravilna slovenščina pa hitro izgine ...” Polona, absolventka računalništva
Vsak dan govorimo in smo izpostavljeni različnim govornim situacijam – imamo veliko možnosti za govorno vadbo. Pomembno je, da ozavestimo svoje govorjenje, da opazimo mašila, govorni slog, izgovorjavo ... Vedno vadimo v ‘nenevarnih’ situacijah, torej med pogovorom s prijateljicami, partnerjem, starši. Če le dvakrat dnevno ob različnih priložnostih ozavestimo svoje govorjenje, bomo deležni občutne izboljšave.
Npr. drugače naročimo kosilo v restavraciji, doma povemo, da nismo naredile izpita ... Ter enkrat dnevno ubesedimo svoje mnenje; npr. povemo svoje stališče o filmu, televizijski nadaljevanki, poročilih ... Pazimo na mašila, jasnost. Pri javnem nastopanju nas velikokrat obremenjuje občutek, da se moramo pravilno izražati, tvoriti drugačne stavke, govoriti knjižno slovenščino. Govorjenje nam je dano po naravi, je v nas, malo ga moramo le ‘izpiliti’.
Najbolje je, da se ‘vržemo v vodo’ in čim več govorimo. (No, dober govornik je tudi dober poslušalec.) Vsaka izpostavitev je cepivo za naslednji govorni nastop. Pametno je poiskati takšne govorne izkušnje, da se lahko vsak dan malo kalimo.
Stik s poslušalci
“Groza me je gledati ‘občinstvu’ v oči. Pozabim svoje besedilo, zmedem se ... Ponavadi se osredotočim na neko točko v dvorani in potem ‘odrecitiram’ svoje. Vendar s takim nastopom nisem zadovoljna, najbrž tudi poslušalci ne.” Jerneja, pesnica
Ko se soočimo s poslušalci, jim velikokrat ‘pozabimo’ gledati v oči, vzpostaviti stik z njimi. Vendar govorimo njim in zaradi njih! Vsaka izpostavitev zahteva, da je govorec v središču pozornosti, zato se nenehno borimo za pozornost poslušalcev. Tako se redko zgodi, da nas ne poslušajo. Povezava se vzpostavi s soočenjem.
Poslušalec preverja našo učinkovitost. Že prve, uvodne besede govora, so izredno pomembne. Izgovorimo jih razločno, glasno (ne pa preglasno), s tem pridobimo tudi samozavest. Neizkušeni govorci se bojijo gledati v oči, vendar za to ni razloga. Vedno stojimo za tistim, kar govorimo. Tudi če se motimo, je takšno naše mnenje. Na poslušalce se je treba odzivati do prave mere, ne preveč, ne premalo, če so zaspani in zehajo, ni nujno, da to počnejo zaradi nas, lahko imajo opravičljive razloge.
Vsi smo enaki
“Z direktorjem se nikakor ne morem sporazumeti za povišnico, vedno me odslovi s ‘prepričljivim’ razlogom. Ne znam se postaviti zase!” Sonja, arhitektka
Če se izenačimo z ljudmi na enakovredno raven, nam tega nihče ne bo zameril. To ne pomeni, da postanemo naduti, da kričimo ali kaj podobnega, le samozavestno predstavimo svoje mnenje, v nobenem primeru se ne smemo pustiti zmesti.
Ne glede na to, da smo npr. študent, zagovarjamo svoje mnenje. Tudi direktor in čistilka sta v pogovoru enakovredna, saj se pogovarjata o stvareh, ki so obema skupne. Morda celo čistilka bolje obvlada zadeve, o katerih se pogovarjata. Tudi ko se pogajamo za boljšo plačo, je tako.
“Profesorica nas ponavadi sredi predavanj vpraša za mnenje. Ko ta ‘sreča’ doleti mene, ponavadi samo zajecljam in se osmešim pred celim razredom. Zadnje čase me sprašuje še bolj pogosto, kot da uživa v moji zadregi.” Klara, študentka antropologije
Preden spregovorimo, si lahko vedno vzamemo čas za razmislek. Lahko rečemo tudi, da nimamo mnenja, važen je način, kako to povemo. V odnosih, npr. s taščo ali z nadrejenim (profesorico), se ne borimo. Če ni dveh za boj, potem boja ni. Največje orožje je, da argumente dobro poslušamo, v miru premislimo in potem ‘napademo’. Težje je, da so v situacijo vpletena čustva. Lastnost dobrega govorca je, da se obvladuje, čustva pa vzbuja pri drugih. Lahko pa nas čustva tudi približajo poslušalcem.
Pomanjkanje motivacije za nastop
“Že več let učim zgodovino in priznam, da ne predavam več z istim navdušenjem kot nekoč. Ne vem, kako naj se motiviram.” Barbara, profesorica
Govorjenje je ustvarjalno početje, če govorimo, je dobro, da govorimo z navdušenjem. Včasih se moramo umetno motivirati. Delo si olajšamo, če vsakič vsebino poskusimo povedati nekoliko drugače. Za poslušalce smo ‘dolžni’ nastop opraviti po svojih najboljših močeh. Nikoli jih ne obremenjujemo s svojimi težavami, če se npr. ne počutimo dobro, nastop odpovejmo, drugače ga korektno izpeljimo.
Boštjan Romih o retoriki
Že skoraj eno leto tudi sami poučujete retoriko, kdo pa je učil vas?
Retorike so me učili prav vsi ljudje v mojem življenju. Govorno ustvarjanje je vendar del vsakdana. No, kot bistvene postaje na svoji poti pa lahko izpostavim šolo za napovedovalce na javnem radiu, igralski studio bratov Vajevec, dramski krožek v Rusiji ter obširno izobraževanje na šoli, v kateri zdaj poučujem.
Kako je bilo na snemanju prvih oddaj Milijonarja, nekaj treme je zagotovo bilo?
Globoko v sebi sem čutil vročico, kar mi je dalo vedeti, da je z mano vse v redu. Če napetosti ne bi bilo, potem bi me močno zaskrbelo. Odkar jo znam uporabiti v svojo korist, je trema moja nadvse koristna zaveznica. Je energija, ki človeku pomaga, da lahko hitreje misli in bolje dela.
Imate pred snemanji kakšen poseben sprostitveni ‘obred’?
Ja, izvajam vaje za povezovanje obeh možganskih polovic, pišem npr. z obema rokama hkrati … Največkrat se niti ne skušam na silo miriti – srce že ve, zakaj hitreje bije.
Ali se dobrega govorništva lahko naučimo, kakšne lastnosti mora imeti dober retorik?
Govorništva se zagotovo lahko naučimo, korenine takega učenja pa so v raziskovanju samega sebe. Dober govornik se mora spoznati in se vzljubiti. Biti mora v stiku s sabo.
Kako pomemben je dober stik s publiko, kako prej sprostite tekmovalce?
Dober stik s publiko je odločilnega pomena. Odnos do občinstva je naslednji: Vesel sem, da sem tukaj. Vesel sem, da ste tukaj. Glede sproščanja tekmovalcev pa: zelo hitro mi je postalo jasno, da je tekmovalca na vročem stolu veliko večji izziv sprostiti, kot pa zmesti.
Kaj svetujete našim bralkam, ki se bojujejo s strahom pred javnim nastopanjem?
Tremo občutimo tako rekoč vsi. Ko se pred nastopom naše telo odzove s hitrejšim dihanjem in povišanim srčnim utripom, mu moramo biti pravzaprav hvaležni. Želi nam pomagati! Sprejmite tremo kot pomoč, kot naravno reakcijo telesa, ki nas v dani situaciji ne želi pustiti na cedilu.
Za sproščen nastop:
Pred nastopom nekajkrat globoko vdihnite in izdihnite, počasi pokrčite vse mišice telesa in jih nato sprostite.
- Vaja 1: Postavite se pred ogledalo in glasno govorite: i/e/a/o/u. Trajanje: dve minuti.
- Vaja 2: Nato najprej izgovarjajte glas m. Potem izgovarjajte glas m šepetaje. Trajanje: dve minuti.
- Vaja 3: Sledi glas r. Trajanje: dve minuti.
- Vaja 4: Pri različnih besedah pretirano izgovarjajte glas r, npr.: omara, vrata, govoriti. Trajanje: dve minuti.
Savina A. Ritter
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc