To so punce, ki med službo ne gledajo več na uro

Vendar boš takrat, ko ne bo ravno tvoj dan, ali pa takrat, ko bo preprosto vsega preveč (to se dogaja tudi v 'sanjskih' službah), veliko bolj vesela in izpolnjena, če boš čutila, da delaš nekaj, kar te izpolnjuje in s čimer lahko osrečuješ tudi druge. Martina, Petra in Andreja so sledile svojemu srcu in med službo ne gledajo na uro, kdaj bo 'konec šihta', saj jih njihovo delo preveč navdihuje.

Andreja Cepuš: Izzivi spodbujajo njeno kreativnost

"Doštudirala sem komunikologijo, se zaposlila, delovala v marketingu in medijih, nato pa začutila, da na tem mestu ne rastem več, obenem nisem več videla doprinosa k boljšemu življenju. Linearnost pri delu se mi je zdela premalo, nisem se počutila ustvarjalno, kreativnost je pojemala.

Po skoku na svoje, odločitev je zorela kakšno leto, sem se lotila kreativnega področja komunikacije, vedno z namenom, da to navdihuje ljudi in odpira pro­stor za nova spoznanja in višji smisel življenja. Ni vedno lahko, je pa vredno, ko dobiš odziv ti­stih, ki so se jih zgodbe dotaknile. Samostojna pot se ves čas premika in stopa vsakič na nov nivo delovanja in na to moram biti vedno pripravljena.

Danes organiziram dogodke osebne rasti, vodim program za ženske, ki želijo delovati celostno in aktivirati svojo avtentično bit, in ustvarjam tekste za tisto, kar navdihuje, sem aktivna v več iniciativah v Sloveniji, ki uvajajo nove pristope k voditeljstvu, soustvarjanju in sodelovanju. Moje življenje je veliko bogatejše, in ko vidim, kako se lahko kakšna zgodba do­takne drugih in jih spodbudi h koraku naprej, čez svoj okvir, vem, da je vredno."

➔ SLEDI NJENEM PRIMERU

Če čutiš, da te služba ne izpopolnjuje več, da v njej vedno bolj postajaš robot, razmisli o tem, kje bi se spet lahko razcvetela tvoja ustvarjalnost. Najverjetneje bo še vedno povezana z znanjem, ki si ga prejela med izobraževanjem in tvojimi službami, vendar bo drugačna, ukrojena po tvoji meri. Tako kot Andrejina.

Martina Obid Mlakar: Prerasla je zlato delavnico

"Skoraj deset let sem delala v delavnici zlatarskega in srebrokovaškega mojstra. Skozi zanimive projekte in izzive sem rasla v svojem znanju in spretnostih in po končanem študiju sem bolj kot učenka postajala sodelavka in pomočnica. A čez čas je bilo v delavnici učitelja vedno manj izzivov, ki bi me zares nagovarjali.

In ker sta moje delo in ustvarjalnost neločljivo povezana z mojim življenjem in osebno rastjo, sem morala narediti naslednji korak. Želela sem si svoje poti, samostojnosti, da bi bila kar najbolj neposredno soočena z vsemi izzivi, ne le poslovnimi.

Seveda sem se spraševala, ali imam moč in pogum biti spet na začetku, se izpostaviti sama, poiskati ljudi, ki bodo delali z menoj, in tiste, ki bodo moji kupci. Zdaj sem na svojem štiri leta in še vedno me v mojem malem ateljeju vsak dan spremlja lep občutek svobode bivanja in ustvarjanja. In veselje, da lahko to počnem in da zmorem delati to, kar čutim.

Na samostojni poti se učenje nadaljuje še hitreje s soočanjem z vsakodnevnimi izzivi in spoznavanjem sebe. Tudi moj izraz se lušči in krista­lizira v iskanju lepote."

➔ SLEDI NJENEMU PRIMERU

Čeprav se morda počutiš na svojem delovnem mestu varna, ti ni treba skrbeti za to, kako bo šel posel, dobivaš redno plačo in delaš, kar te veseli, je čas, da preklopiš na svoje in začneš ustvarjati iz sebe in zase (oziroma za svoje stranke, čeprav jih še ne poznaš), ko v službo ne greš več radostno, ampak zato, ker moraš.

Ko ustvarjaš – a ne tega, kar čutiš, temveč to, kar moraš. Čeprav je Martina delala pri priznanem mojstru, je sledila svojemu srcu, ko je videla, da skozi svoje izdelke ni izražala sebe. Zdaj dela točno to, kar ji šepeta njena duša, in izpod njenih rok nastaja nakit, ki govori njeno zgodbo.

Petra Vengar: Volnena pravljica

"Študirala sem krajinsko arhitekturo in nekaj let delala v arhitekturnem biroju, ko pa se je na trgu pojavila kriza, sem izgubila službo. Znašla sem se na brezpotju, nisem vedela, kaj bi počela v življenju, kaj sploh znam, razen načrtovanja prostora – pa še v tem se nisem počutila dovolj močno.

Poprijela sem za vsako delo, ki je prišlo mimo: delo v knjižnici, v gorski koči, čiščenje apartmajev, javna dela ... Nato pa smo na neki delavnici na šoli, kamor hodi moja hčerka, naredili waldorfsko vilo s tehniko suhega polstenja. Ustvarjanje me je povsem začaralo in še isti dan sem šla po material in orodje ter takoj začela ustvarjati.

S svojim navdušenjem sem očarala še druge, dobila sem prva naročila in potem mi je nekega dne moja prijateljica umetnica rekla, naj pripravim svoje izdelke, da jih bo nesla v trgovino skupaj s svojimi. Izdelki so se dobro prodajali, nastajalo je vedno več vil, škratov ...

Nastale so petruške – volnena pravljična bitja, ki so preslikava lepote sveta, ki ga vidim in občutim okoli sebe. Z njimi sem začela obiskovati sejme, se spoznavati z novimi ljudmi, ki so mi odpirali nova vrata. Zdaj si petruške pogumno utirajo pot v svet. Sodelujem s krasnimi ljudmi in verjamem, da samo skupaj lahko naredimo več za lepši svet."

➔ SLEDI NJENEMU PRIMERU

Petra ni obupala, ko je ostala brez službe, in se tudi ni prepustila malodušju, ko je delala vse in povsod, dokler se ni našla v delu, ki jo veseli in s katerim lahko ustvarja lepši svet tudi drugim.

Še isti dan, ko jo je navdušila tehnika suhega polstenja, je šla v trgovino in začela ustvarjati. In nato prodajati. Njena pot gre le še navzgor, petruške in druga igriva bitja pa mavrično barvajo vedno več domov.

Besedilo: Petra Arula
Fotografije: Levi Brown, Maja Marko, Gustavo Allidi Bernasconi, osebni arhiv