"Zapomnite si, v Silicijevi dolini ste lahko najpametnejši, najsposobnejši, ampak če se ne boste znali izraziti tudi zunaj svojega dela, ne bo spoštovanja ne do vas ne do vašega dela."
In če to danes velja celo za dolino 'geekov', kako je šele drugod?
Pa vendar rezultati raziskav s področja skupinske dinamike kažejo, da se v našem svetu uveljavlja veliko preveč slabih idej, medtem ko je veliko preveč dobrih preprosto utišanih zgolj zato, ker danes s svojimi 'idejami' zmagujejo praviloma glasnejši in prepričljivejši ljudje.
Zmaga najglasnejšega
Živimo v svetu, kjer sta nastopanje in razgaljenje postali običajni, zaželeni in skorajdi nujni.
Sodobni ideal je ekstravertna osebnost, ki je vselej zgovorna, nadvse družabna in željna nastopanja, mreženja in samopromocije. Mnogi odrasli, ki si danes služijo vsakdanji kruh v podjetjih, so soočeni z zahtevami po skupinskem delu, v pisarnah brez sten in nadrejenimi, ki visoko cenijo predvsem 'timsko delo in komunkativnost'.
Za ekstrovertirane in posledično zgovorne danes tako velja, da so 'pametnejši, prijetnejšega videza, zanimivejši in bolj priljubljeni'. V skladu s prevladujočim idealom ekstrovertiranosti tudi ne šteje zgolj količina temveč celo hitrost govorjenja, zato tiste, ki naglo brbljajo, ocenjujemo kot 'bolj kompetentne in bolj simpatične od onih', ki govorijo počasneje, a zato morda bolj premišljeno. Še več. Stvari so šle že tako daleč, da je stigmatizirana celo beseda 'introvert'.
A kako to, da so se pod nekatere največje ideje, umetnine in izume podpisali prav tihi in premišljujoči ljudje?
Brez introvertov bi bil naš svet med drugim revnejši za gravitacijski zakon, teorijo relativnosti, Chopinove nokturne, Petra Pana, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, filme Schindlerjev seznam, E.T. - Vesoljček in Bližnja srečanja tretje vrste, Beethovnovih simfonij, Sikstinsko kapelo, Orwellovi deli 1984 in Živalska farma, Microsoft, Google in Harryja Potterja. Introvertni posamezniki stojijo tudi za nekaterimi največjimi dosežki v sicer poudarjeno ekstrovertiranih poklicih (na področju financ, politike ali aktivizma) - med njimi so Eleanor Roosevelt, Al Gore, Warren Buffett, Mahatma Gandhi in Rosa Parks.
Znanstvena novinarka Winifred Gallagher je ob priliki zapisala: "Veličastje nagnjenja, ki se raje premišljeno poglobi v dražljaje, namesto da bi se jim zlahka prepustilo, je v njegovi trajni povezavi z intelektualnimi in umetniškimi dosežki. Niti E=mc2 niti Izgubljeni raj nista rezultat hipnega vzgiba na kaki razposajeni zabavi."
Kako se je torej lahko zgodilo, da je introvertiranost postala tako odrinjena, podcenjena in omalovaževana, ekstrovertiranost pa nasprotno predstavljena kot edini zveličavni ideal?
Vzpon ekstraverta!
Sledove občudovanja ektravertnosti lahko opazujemo že pri starih Grkih, ki so govorništvo pojmovali kot vzvišeno veščino, in Rimljanih, za katere je bil najhujša možna kazen izgon iz mesta, ki je prekipevalo od družabnega življenja, a gre izvor sodobnega, skorajda globalnega vzpona kulture osebnosti nad kulturo značaja iskati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je v okoliščinah ameriškega industrijskega vzpona skupaj s spremljajočo kulturno revolucijo proslavil Dale Carnegie, pionir sodobnega trenda popularnih knjig samopomoči, ki danes velja za posel vreden kar 11 miljard dolarjev letno.
Carnegie je znal odgovoriti na zahteve novo porajajoče se ekonomije, ki je potrebovala novo vrsto človeka - trgovca, družabnega delavca in nekoga, ki se zna v vsakem trenutku dneva z nasmehom na obrazu mojstrsko rokovati. Potem ko je na YMCA odprl svojo prvo delavnico javnega nastopanja, je njegov tečaj javnega govorjenja čez noč postal prava senzacija. Kmalu zatem je ustanovil Inštitut Dala Carnegieja, kjer se je posvečal pomoči poslovnežem, njegova knjižna uspešnica Kako si pridobiš prijatelje pa do dandanes ostaja med najbolje prodajanimi priročniki na letaliških terminalih in poslovno knjigotrških lestvicah. Ideal ekstraverta je bil rojen.
Danes tako živimo družbi, ki nam dopoveduje, da je pomemben zgolj tisti, ki je najdrznejši, ter da so srečni le tisti, ki so družabni, pa čeprav po nekaterih raziskavah delež introvertiranih ni zanemarljiv. Med nami naj bi bilo introvertiranih kar ena tretjina do ena polovica - ali povedano drugače: introvertiran je praktično vsak drugi ali tretji človek, ki ga poznaš ali pa si ena od njih kaj lahko tudi ti. Če se ti zdi ta ocena pretirana in presenetljiva, je to verjetno zgolj zato, ker se veliko ljudi pretvarja, da so pravzaprav ekstraverti. Zaradi družbenega pritiska, ki čez vse čisla ekstrovertiranost, številni med njimi slepijo celo sami sebe.
"Introvertnost - skupaj s svojimi sestričnami občutljivostjo, resnostjo in zadržanostjo - je dandanes drugorazredna osebnostna lastnost, nekje med razočaranjem in patologijo. Introverti, ki živijo v svetu ekstravertnega ideala, so kakor ženske v moškem svetu, zapostavljeni so zaradi lastnosti, ki v temeljih določa njihovo osebnost. Ekstravertnost je neverjetno privlačen osebnostni slog, vendar smo ga spremenili v nasilen standard, ob katerem večina od nas čuti, da se mu je preprosto treba podrejati," piše v svoji knjigi o tihi in podcenjeni moči introvertiranosti Susan Cain, ameriška pisateljica in introvertka. Knjigo Tihi, ki je medtem postala svetovna uspešnica in so jo pred dnevi v slovenščini izdali tudi pri Mladinski knjigi, je spisala tekom sedmih let raziskovanja introvertiranosti, s svojim poglobljenim zagovorom introvertnosti pa posodila glas vsem, ki so obveljali za čudake, ker od tišine ne bežijo, ampak jo celo krvavo potrebujejo.
Tiha moč introverta
'Montgomery, Alabama. 1. december 1955. Zgodnji večer. Avtobus se ustavi, vstopi skromno oblečena ženska, stara kakih štirideset let. Pokončno stopa, čeprav se je ves božji dan sklanjala nad likalno desko v temačni kletni krojaški trgovinici pod veleblagovnico na Montogemeryjskem sejmu. Noge so ji otekle, hrbet jo boli. Na avtobusu se usede v prvo vrsto sedežev, namenjenih temnopolnim potnikom, in mirno čaka, da vstopijo še drugi ljudje. Dokler ne pristopi voznik avtobusa in od nje zahteva, naj odstopi sedež nekemu belcu.
Ženska tedaj izreče eno samo kratko besedo, ki je zanetila enega najpomembnejših civilnodružbenih protestov v zgodovini 20. stoletja - besedico, ki je Ameriki pomagal pri iskanju boljše plati njene duše.
Ta besedica je Ne.'
Ta ženska je bila Rosa Parks. In ko je leta 2005 umrla pri svojih dvaindetdesetih, jo je množica nekrologov opisovala kot tiho, ljubeznivo in majhno ženičko. Bila naj bi 'plašna in zadržana', pa vendar 'pogumna kot levinja'.
"Zgodba o Rosi Parks nam zgovorno priča, da že vso zgodovino med nami živijo tihi voditelji, ki se izogibajo pozornosti množic," piše Susan Cain, katere video posnetek njenega TED govora v zagovor introvertiranosti je med najbolj gledanih na njihovi platformi.
Rosa Parks morda ni bila izjemen govornik in karizmatik kot Martin Luther King ml., a vse to ob Kingovi podpori niti ni potrebovala biti. Rosa Parks je govorila skozi svoja dejanja in dokazala, da svet še kako potrebuje izjemno moč tihih.
Danes morda še bolj kot kdajkoli ...
- 'Neposredno po bančnem zlomu jeseni 2008 - finančni katastrofi, ki sta jo deloma povzročila nepremišljeno tveganje in slepota za nevarnosti - je postalo modno ugibanje, ali bi se nam nemara godilo kaj bolje, če bi bilo na Wall Streetu več žensk in manj moških, torej testosterona. Toda morda bi se morali resno vprašati, kaj bi se zgodilo, če bi bilo zakrmilom nekoliko več introvertov - in s tem mnogo manj dopamina.'
Premišljenost introvertov, ki se kaže kot navidezna počasnost in zavlačevanje, je v resnici njihova zavarovalna polica proti tveganju, prav tako pa kot edina v potencialu odpira pot do rešitev kompleksnejših problemov. A ne zato, ker bi bili toliko pametnejši od ekstravertov (testi IQ količnika kažejo, da sta oba tipa enako inteligentna), temveč zato, ker introverti stvari temeljiteje premislijo.
- 'Nisem pametnejši od drugih, jaz le več časa posvetim problemu.' - Albert Einstein
Priporočamo!
Tihi - Susan Cain
Več o tem si lahko prebereš v knjigi Tihi - kultni knjigi, ki introvertom tega sveta sporoča, da z njimi ni nič narobe, 'glasnejšim' pa bo pomagala, da bodo bolje razumeli, sprejeli in spodbujali samoopazovanje, v drugih in tudi v sebi.
Napisala: Nataša Zupanc, foto: profimedia, shuttersock, emka
Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024
