Postanimo vulkan odličnih idej

Mogoče ste imele v šoli učiteljico, ki se je zmrdovala nad vašimi slikarskimi umetninami, in zato ste danes prepričane, da nimate niti enega ustvarjalnega gena v telesu. To je zelo žalostno, saj se v resnici ustvarjalnosti lahko vsak nauči.

Le domišljija ni dovolj

“V naši kulturi smo navajeni povezovati ustvarjalnost z občutkom za umetnost ali domišljijo, kot da bi bila to posebna vrsta nadarjenosti, ki jo imajo le redki. Čeprav je to značilnost, ki jo ima vsaka oseba,” pravi Hubert Jaoui, eden največjih strokovnjakov za ustvarjalnost na svetu. Če smo ustvarjalni, to ne pomeni, da nam ideje nenehno dežujejo in da je naša domišljija vedno v polnem zagonu. Ali bolje rečeno, to ne zadostuje.

“Kreativen proces ni dokončan, dokler se ideje ne udejanjijo v realnosti.” Ustvarjalnost nam lahko pomaga rešiti marsikatere težave, ki nas pestijo že dlje časa. In kako to storimo? “Najprej moramo negovati tri glavne sestavine ustvarjalnosti, to so radovednost, sanje in odločnost,” objasni Jaoui. To pomeni, da se neustrašno izpostavljamo novostim, vendar nato pridemo nazaj na tla. Na primer: šefinja nas prosi za predloge za določen projekt. Vzamemo list papirja in nanj napišemo vse, kar nam pade na pamet. Ne vprašamo se, ali je stvar izvedljiva ali ne, ampak se prepustimo domišljiji.

“Pogosto se najboljše rešitve rodijo iz idej, ki so osupljive, popolne in nemogoče. Le če se odlepimo od tal in poletimo, lahko presežemo rutino in banalnost,” trdi Jaoui. Preglejte torej svoj seznam predlogov in razmislite, katero od idej bi glede na težavo in dane okoliščine lahko preoblikovale v nekaj uresničljivega ali originalnega.

Katere priložnosti zamujate?

Druga značilnost, ki jo moramo razvijati, če želimo izboljšati svoje ustvarjalne sposobnosti, je prilagodljivost. To je sposobnost, da stvari vidimo z različnih zornih kotov in da opazimo tudi manj običajne vidike vsakega položaja. To je najtežje ravno v težavnih in sramotnih trenutkih. Zato Jaoui predlaga vajo z imenom “Kaj je v tem dobrega?”.

Poskusite si na primer predstavljati pozitivne posledice tega, da bi sedaj nenadoma izgubile službo. Katere nove priložnosti bi se vam odprle? Kako bi jih lahko oblikovale v prednosti? “Za razvijanje ustvarjalnosti je pomembno ne le, da razmišljamo o tistem, kar nas skrbi, ampak tudi o pozitivnih vidikih težave, na katerih lahko gradimo možne rešitve,” dodaja Jaoui.

Same sebi najhujše sovražnice

Nekateri ljudje vedno vidijo le na pol prazen kozarec in ne na pol polnega. Če tudi ve spadate med take ljudi, poskusite z vajo angelovega advokata. “To je metoda, ki nam omogoča, da uvidimo pozitivno plat zgodbe: poskušamo sodelovati in biti odprte do tistih, ki predlagajo ideje,” razloži Jaoui. Vendar jo lahko uporabimo tudi same s seboj pri predlogih, ki nam padejo na misel.

V prvi fazi idejo povzamemo z lastnimi besedami (začnemo na primer z: “Če sem prav razumela, je tvoja ideja ...”). V drugi fazi poiščemo nekaj, četudi zelo majhnega, kar cenimo pri ideji, ki so nam jo predlagali (“Pri tvoji ideji mi je všeč, da ...”). “Pomembno je, da pohvalimo le tisto, kar resnično cenimo, ker to ustvari pozitiven tok sodelovanja namesto nezaupanja,” poudarja Jaoui. V tretji fazi objektivno analiziramo vsebino ideje. Če najdemo kakšne šibke točke, jih ne poudarjamo, ampak jih omenimo z vprašanjem, na primer: “In kako si nameravala rešiti probleme glede ...?”

“Angelov advokat omogoča globlje razumevanje, s tem pa se ustvari tok empatije med osebami. Pri lastnih idejah nam je v pomoč to, da se ne cenzuriramo ali bojkotiramo,” nadaljuje Jaoui. Kolikokrat smo ravno same sebi najhujše sovražnice zaradi pomanjkanja zaupanja vase in samospoštovanja? In sabotiramo vsako najmanjšo priložnost, ki se nam pojavi ...

“Ustvarjalen pristop do življenja predpostavlja tudi odprt pogled na svet, ki ga ne omejuje naša predstava o svetu in o nas samih. To pomeni, da v svoji omejitvi ne vidimo ovire oziroma slabšega položaja, ampak vir, ki ga ne znamo uporabiti,” zaključi Jaoui. In, kot pravijo nekateri, če ti življenje daje same limone ... si naredi limonado.

Ustvarjalnost je v podjetjih zelo zaželena, saj lahko dela čudeže in bo zato imela vedno večji pomen. Edward de Bono je vodilna osebnost ustvarjalnega razmišljanja v svetu in avtor 62 knjig s tega področja (prevedenih v 37 jezikov). Ena od njegovih bolj znanih in zelo uspešnih ustvarjalnih tehnik reševanja težav je šest klobukov mišljenja. Tehnika je najbolj učinkovita na sestankih ali pri skupinskem delu, lahko pa jo uporabimo tudi same. Tehnika šestih klobukov omogoča usmerjeno razmišljanje oziroma osredotočanje na eno stvar naenkrat in ne na več stvari hkrati. Tako ne mešamo ‘jabolk’ in ‘hrušk’, kot to ponavadi počnemo, ko smo soočene s problemom, in skačemo s pozitivnih na negativne strani in nazaj na pozitivne, z razumske na čustveno plat in nato spet na pomankljivosti (zveni znano, kajne?).

Izvedba tehnike šestih klobukov je zelo preprosta, bistvo je v šestih klobukih različne barve, vsak ponazarja različen način razmišljanja. (Lahko si odahnete, ni vam treba nositi barvnih klobukov, če pa vam pomaga – zakaj ne?) Pravilo je, da vse udeleženke (ali me same pri reševanju določenega problema) istočasno razmišljajo le o eni stvari, v eni ‘barvi’ oziroma v eno smer. Bel klobuk predstavlja informacije – sestanek lahko na primer začnemo z belim klobukom (če je nujno, da vse razpolagamo z istimi informacijami), kar pomeni, da si vse udeleženke izmenjajo podatke (obstoječe, želene, potrebne ...).

V fazi belega klobuka informacij ne vrednotimo, o njih niti ne odločamo, ravno tako ne smemo govoriti o čustvih (na primer ‘S tem se pa ne strinjam’), ampak le strogo o informacijah. Rumeni klobuk predstavlja koristi in prednosti – v tej fazi uporabljamo stavke, kot so ‘To je koristno, ker ...’ Črni klobuk predstavlja previdnost, in ga obrazložimo tako, da rečemo “To ne ustreza, ker ...” Zeleni klobuk daje zeleno luč ustvarjalnosti. Pod zelenim klobukom vsaka udeleženka najprej sama razmisli o idejah, nato pa jih v skupini izmenjajo (vsi drugi klobuki so le ‘skupinski’). Rdeči klobuk je namenjen čustvom – to je edini primerni trenutek, da izrazimo (ne)zadovoljstvo, občutke, intuicijo ... Modri klobuk ponazarja usmerjanje in upravljanje mišljenja in vodi k odločitvi.

Pet minut je večinoma dovolj za posamezno fazo klobuka, ki lahko traja tudi manj. Zaporedje klobukov je odvisno od problema oziroma potrebe – ni nujno, da uporabimo vse, nekatere pa lahko tudi večkrat. Recimo, da imamo sestanek na temo Uvajanje in pospeševanje ustvarjalnosti v podjetju. Začnemo lahko z belim klobukom, zberemo torej vse informacije. Nato pod zelenim klobukom – najprej posamezno in nato v skupini – predlagamo ideje, izboljšave, novosti, tudi najbolj ‘nore’. Z modrim klobukom mišljenja izberemo dve do tri najboljše ideje, nato v rumeni fazi naštejemo njihove koristi in prednosti, v črni pa njihove slabosti in nevarnosti. Na tej stopnji je priporočljivo spet uporabiti zeleni klobuk, pod katerim predlagamo ideje, kako se lahko izognemo pravkar naštetim težavam. Zadnji je lahko spet modri klobuk – sprejmemo dokončno odločitev in načrt akcije. In problem je rešen. Za uspešno izvedbo je najbolj pomembno to, da pod določenim klobukom razmišljamo vsi le v določeni ‘barvi’. Tako se na primer pod zelenim klobukom (zbiranje idej) vzdržimo pripomb, zakaj je kakšna ideja slaba (to pride na vrsto šele pri črnem klobuku) oziroma dobra (rumeni klobuk).

Tanja Stanković

Novo na Metroplay: “To ni starost, to je zrelost” | LADEJA GODINA KOŠIR, ELLE ZELENO 2024