Pikantnosti ne sodijo v službo

Bil je res slab teden. Mama si je poškodovala nogo in pristala v bolnišnici. Odvodna cev v kuhinji se je zamašila in, kot kaže, bo treba poklicati vodovodarja. Telefonski račun je krepko presegel vsoto, ki si jo lahko privoščite. Partner je ves živčen in še pomisli ne, da bi vas v teh težkih trenutkih nekoliko razvajal in potolažil. In ker nesreča nikoli ne počiva, so vam prav zdaj v službi naložili projekt, zaradi katerega boste morale delati dolge nadure.

Poznate situacijo? Veste, kako težko je takrat ohraniti mirno kri in se izogniti čustvenim izbruhom? Ti nas žal zajamejo pogosto ravno takrat, ko je najmanj potrebno. V redu – prijateljice jih razumejo. Kaj pa sodelavci?

Kako reagirati, ko se nam v teh mračnih dneh približa sodelavka, ki je opazila, da je z nami nekaj narobe, in nas z milim pogledom prijazno povpraša, kako kaj. Naj se ji zaupamo ali le skomignemo z rameni in izdahnemo obrabljeno frazo: “Nič posebnega ni. Saj veš, še eden tistih dni.” Ohranjanje zasebnosti na delovnem mestu utegne biti nadvse zapletena zadeva.

Če se v službi preveč razgalite, vas lahko to v nadaljnji karieri ovira. Če ste tiho, lahko izpadete vzvišene in nedostopne, takih ljudi pa nihče ne mara. Določiti morate torej meje zasebnosti, ki jih ne želite prestopiti, in teme, o katerih boste svobodno govorile tudi s sodelavci. Zavedati se je namreč treba, da ohranjanje zasebnosti ne pomeni skrivanja podatkov o sebi. Gre za pravico do samostojnosti in integritete – za pravico, da nas drugi pustijo pri miru, če tako želimo. Kaj torej storiti?

Odkrijte pravila, ki veljajo pri delodajalcu

Najprej se malo razglejte po delovnem okolju in poskusite odkriti, kakšno je tamkajšnje ozračje. Je povsem poslovno ali morda bolj sproščeno? Kakor koli že, na delovnem mestu zagotovo obstajajo določena nenapisana pravila. “Večina mojih sodelavcev se o zasebnih, neformalnih temah pogovarja med odmorom za kosilo ali po končanem delavniku,” pravi Blanka, 28-letna prodajalka oglasnega prostora. “Med delom se pogovarjamo izključno o poslu. Tega se vsi strogo držijo.”

Če še vedno niste prepričane, kako ravnati, opazujte sodelavce. Bodite pozorne, kako daleč v svojo zasebnost se spustijo v pogovorih in ali jih vaše življenje v resnici zanima, ali o njem sprašujejo le zaradi vljudnosti. Če ugotovite, da se v vašem podjetju o intimnih podrobnostih ne govori, si zlepite ustnice in sledite toku. Ne bo vedno lahko, saj je za ženske znano, da se s kolegicami najraje pogovarjamo prav o osebnih temah.

In tako se kaj kmalu zgodi, da sodelavki zaupamo preveč podrobnosti, zaradi katerih si ta ustvari popačeno podobo o nas. V njenih očeh smo zato morda videti nespodobne ali neprofesionalne, čeprav je to daleč od resnice. Moški so drugačni – v pogovorih se držijo veliko bolj varnih vsebin, kot so na primer njihove ambicije in nagrade, ki so jih v življenju dobili.

O čem je torej dovoljeno govoriti? “Če mora vaša mama v bolnišnico in potrebujete dopust, da jo spremite, to povejte nadrejenemu naravnost, brez ovinkarjenja ali dramatiziranja dogodka,” poudarjajo psihologi. “Vaš šef zagotovo noče poslušati podrobnosti o velikosti ledvičnih kamnov, ki ji jih je treba odstraniti. Razložite mu dejstva.”

Ljudje zelo pogosto napihujejo pripovedi o svojih težavah, saj menijo, da bodo tako od sodelavcev deležni večjega sočutja, da jim bodo zato spregledali napake ali da bodo lažje dobili dopust. A to početje se jim bo prej ali slej povrnilo v negativni obliki. Sodelavci jim ne bodo več verjeli, izgubili bodo verodostojnost.

Med sodelavci si izberite zaupnike

Ali ostanemo tiho ali se izpovemo, je odvisno tudi od tega, s kom govorimo. Na delovnem mestu preživimo večino svojega življenja in zagotovo si oblikujemo krog sodelavcev, ki so nam bolj pri srcu in ki jim bolj zaupamo. Ko imate težave, se zatecite k njim, ne razglašajte pa jih po vsem nadstropju. To je prvo pravilo, ki se ga je pametno držati na delovnem mestu.

Triindvajsetletna Simona, komercialistka, se je lekcije naučila že v svoji prvi službi: “Sodelavki sem zaupala svoje navdušenje nad novim fantom in najinim prvim zmenkom. Naslednji dan je cel oddelek šušljal o sočnih podrobnostih iz najinega razmerja.” Ozračje v njenem podjetju je bilo sproščeno in v njem, tako dokazujejo raziskave, se govorice širijo dvakrat hitreje kot v bolj formalnem.

“Od takrat sem v službi veliko bolj diskretna. Niti na kraj pameti mi ne pride, da bi s sodelavci govorila o svojem ljubezenskem življenju.” Z njo se strinja tudi Lea, 26-letna pomočnica urednice: “Čeprav prijateljujem s sodelavci, jim svoje zasebnosti ne razkrivam kaj dosti.

Nikoli namreč ne veš, kdaj se stvari obrnejo in kdaj postane sodelavec, s katerim si se do tedaj odlično razumela, tvoj nasprotnik. Takrat se lahko vesti o mojih intimnostih kaj hitro razširijo in postanejo trač vsebina vseh pogovorov v podjetju. Tako se raje izogibam tabu temam, kot so spolnost, nadaljnji načrti v karieri in razmišljanje o menjavi službe.”

Poiščite pravo ravnovesje

Kaj storiti, če se k vam zateče sodelavka in začne sama pripovedovati pikantnosti iz svojega zasebnega življenja? In od vas pričakuje, da ji boste zaupali svoje? Vrta, vrta ... in ne odneha. Vi pa bi raje molčali. “Če nekdo začne razpredati o samem sebi, še ne pomeni, da se morate obnašati enako,” poudarjajo psihologi.

“Osebo lahko razumete in jo potolažite, ni pa vam treba razgaljati svoje življenjske zgodbe.” Pogovor raje preusmerite na manj zasebne teme – morda na kakšen zanimiv recept ali načrt za izlet za konec tedna. Tako ne boste izpadle zaprte in nedostopne, sebe pa tudi ne boste izdale. “Vedno ko dobite preveč osebno vprašanje, pomislite, zakaj bi oseba to informacijo rada izvedela. Nikar ne podlezite pričakovanjem, da morate nujno odgovoriti. Ni vam treba, če si tega ne želite,” opozarjajo psihologi.

Previdne pa morate biti tudi takrat, ko se poskušate izmuzniti pripovedovanju o svojem zasebnem življenju. Zaradi tega lahko dobite negativno oznako – da ste hladna oseba in da se delu ne posvečate dovolj. Sodelavci se vas bodo izogibali, saj si bodo predstavljali, da se ne znate sprostiti. S tako osebo pa se, roko na srce, ni najlepše družiti. “V podjetju nimam družabnih stikov, saj želim ločiti zasebno življenje od službenega,” poudarja Barbara, računalniška programerka. Opazila je, da so jo zato sodelavke zelo hitro izločile iz svojega kroga. “Celo šef je postal sumničav zaradi mojega zadržanega vedenja.”

Kako popraviti napako

Zgodilo se je – imele ste predolg jezik in sodelavki ste povedale preveč o sebi. Ta ni diskretna in informacijo širi po podjetju, in to tik pred letnim nagrajevanjem. Res neprimeren čas. Kaj narediti? “Napaka je že storjena.

Zdaj se nikar ne ponižujte in opravičujte za svoja dejanja. Če boste poskušale zabrisati svoje početje ali ga podrobneje pojasnjevati, boste nase pritegnile le več pozornosti, zaradi česar vam bo še bolj nelagodno,” poudarjajo psihologi. Zato se v prihodnjih pogovorih dosledno držite meja zasebnosti, ki ste si jih izbrali.

Ljudje bodo sicer vedno vrtali za podrobnostmi iz vašega življenja, vendar imate vi vsekakor pravico, da jim poveste, o čem se želite pogovarjati in o čem ne. “Drugič pa dvakrat premislite, preden kaj zinete, saj lahko nekateri podatki dodobra omajejo vašo verodostojnost v službi.”

Z dolgim jezikom škodimo sebi in drugim

Ljudje lahko naše zasebne informacije zlorabijo ali jih ne razumejo

Potreba po nadzoru nad svojim zasebnim življenjem je univerzalna. Prav tako močna pa je tudi želja, da delimo svoje življenjske izkušnje, spomine in čustva z drugimi ljudmi. Vendar smo pri tem včasih nerazsodne.

Sogovornika slabo izberemo in mu zaupamo informacije, ki so za nas zelo pomembne, njemu pa so le še ena od zelo priročnih tem za obrekovanje.

Ko spregovorimo o svoji zasebnosti, se moramo vedno zavedati:

• da lahko ljudje zlorabijo ali napačno uporabijo podatek,
• da vsi informacije ne bodo razumeli pravilno in da vam bo zato ta lahko povzročila težave,
• da z informacijo lahko prizadenete tudi druge osebe, ki so z njo povezane.

Linda Volk

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc