Kaj imajo skupnega globalizacija, kapital in ženske? – Veliko. Čeprav smo v javnem govoru najpogosteje predstavljene kot zmagovalke globalizacije, je resničnost drugačna. Negativne posledice globaliziranega sveta namreč bolj kot v moške ciljajo v ženske tarče.
Globalizacija je proces, ki se je začel že davno v zgodovini človeka in je eden od najbolj opevanih in hkrati nejasno določenih pojmov v sedanjosti. V grobem naj bi pomenil vse večjo ekonomsko in politično povezanost ter medsebojno odvisnost posameznih delov sveta.
Naš planet je javno razglašen za globalno vas, v kateri lahko hitro in poceni kupite blago in artikle iz katerega koli konca sveta, ali na primer prek novih komunikacijskih medijev svobodno in kot strela bliskovito pletete nove osebne povezave, če se vam morda samim ne ljubi potovati.
V javnem mnenju je pojem globalizacija povezan s pretežno pozitivnimi občutki in pričakovanji, o na primer boljšem življenju, novih delovnih mestih, številnih priložnostih ... Globalizacijo nam tisti, ki si zanjo prizadevajo, slikajo kot zgodbo o uspehu in pri tem molčijo o njenih drugačnih obrazih. Globalizacija je namreč proces, ki se uresničuje na številne in protislovne načine: lahko je demokratična, a tudi avtoritarna; pravična in tudi krivična; nasilna namesto miroljubna.
Težavne definicije
V množici definicij pojma globalizacija ne obstaja enotna in splošno sprejeta. Vsekakor gre za kompleksen ekonomski, politični, kulturni, ideološki in tudi psihološki proces. Mobilnost kapitala, organizacij, idej in ljudi prevzema vse bolj transnacionalno, torej globalno obliko, in s tem na novo kroji človeške usode.
Medtem ko se ekonomska globalizacija dogaja kot vse globlja interakcija ekonomij skozi produkcijo, trgovino, finančne transakcije bank in multinacionalnih korporacij ob naraščajoči vlogi Svetovne banke,
Mednarodnega monetarnega sklada in Svetovne trgovinske organizacije, politologi fenomen globalizacije
zaznavajo kot multilateralni trend. Pri tem izpostavljajo ključno vlogo Združenih narodov in naraščajoč vpliv nacionalnih nevladnih organizacij, ki naj bi soustvarjale t. i. globalno civilno družbo. Nekateri globalizacijo prepoznavajo kot svetovni proces demokratizacije, pri čemer se sklicujejo na širjenje (domnevno superiornega) političnega sistema parlamentarne demokracije.
Kultorologi proučujejo kulturno globalizacijo kot svetovno razširjanje (zahodnih) kulturnih standardov, zato jo imenujejo tudi Cocakolonializacija in McDonalizacija, torej amerikanizacija.
Priča smo kulturnemu pluralizmu in mešanju različnih kultur; vse bolj intenzivni medkulturni stiki pa naj bi optimistično vodili k boljšemu razumevanju in sodelovanju ter nastajanju transnacionalnih skupnosti in mešanih identitet. Toda globalizacija istočasno proizvaja in utrjuje tudi svoja protislovja in nosilce njihovih identitet.
Primer so fundamentalistična gibanja, ki si prizadevajo za oživitev tradicionalističnih modelov, vključno s patriarhalnimi spolnimi razmerji in ki jih lahko razumemo tudi kot protireakcijo zahodnjaškim globalizacijskim trendom.
Planetarni učinki globalizacije
Posledica dominantne neoliberalne podobe ekonomske globalizacije je centralizacija finančne in ekonomske moči v rokah velikih multinacionalk, kot sta na primer Nike ali Coca Cola, znamk, ki jih prodajajo in kupujejo praktično na vsaki točki planeta. Zahvaljujoč učinkom ekonomske globalizacije multinacionalke koncentrirajo ogromno količino nekontrolirane moči in postajajo tako rekoč svetovni upravljalci.
Neoliberalni koncept globalizacije najeda socialno državo oz. državo blaginje in socialno zaščito ljudi v razvitih državah zahoda, državam v tranziciji postavlja kruta pravila strukturnega prilagajanja, nerazviti svet pa potiska v še večjo bedo. Na račun socialnih izdatkov se večajo vojni stroški; človekove pravice in univerzalni principi pravičnosti so sicer res prevzeli prvo mesto nad suverenostjo nacionalnih držav, vendar se globalizacija pravičnosti neredko izpolnjuje kot pravica močnejšega. Strah pred izgubo nacionalne suvernosti in kulturne identitete podžiga vzpon različnih retrogardnih teženj, od fundamentalizma do različnih vrst etičnih in religijskih sporov.
Globalizacija ima tudi svojo spolno dimenzijo: njeni učinki so bolj kot za moško boleči za žensko populacijo. Slednji se na eni strani povečuje možnost, da vse več žensk sodeluje na trgu dela, veča se število in vpliv t. i. globalnih ženskih mrež.
Na drugi strani pa se istočasno soočamo s pojavom vse večje feminizacije revščine, s porastom kriminala, korupcije, z zmanjševanjem državnih izdatkov za socialno dejavnost, izobraževanje in zdravstvo ter nenazadnje z oteženimi pogoji za uresničevanje svojih ekonomskih in socialnih pravic.
Nova – globalna ekonomska politika – veča svoj vpliv na posamezne nacionalne ekonomije, še posebej na področju regulacije trga dela, zaposlovanja, izobraževalne politike. Za pravovernega trenutno velja t. i. postfordistični produkcijski sistem, ki sloni na ekonomskih zapovedih kot edini možni poti h gospodarski rasti. Globalizacija ne povečuje zgolj konkurenčnosti trgov in liberalizira cene, temveč krči tudi javni sektor in vzpodbuja rast zasebnega, privatizira socialne službe, vzpodbuja tuja vlaganja in proizvodnjo itd.
Bogati in revne
Glavni nosilci in močan simbol globalizacije so velike korporacije, ki – če se tako odločijo – odpirajo svoje podružnice, prodajalne in tovarne na katerem koli delčku sveta. Od Bruslja, Londona, Mexico Cityja do Ria de Janeira so najboljše lokacije v mestnih centrih markirane z vedno istimi blagovnimi znamkami.
Po diktatu kapitala multinacionalke svoje proizvodne pogone locirajo tam, kjer je to najceneje, se pravi v nerazvite države, v katerih se jim poslovna poteza bogato obrestuje: ne pridobijo namreč le na račun nižjih cen delovne sile, ki veljajo v državah t. i. tretjega sveta, temveč tudi na nepredpisanih standardih dela in zaščite okolja, ki jih morajo na zahodu spoštovati.
Vlade nerazvitih vabijo multinacionalke k sebi, jim ponujajo poceni (žensko) delovno silo in nudijo prostor za ustanavljanje svobodnih trgovinskih con. Dobiček, ki ga na koncu poberejo, je primeren njihovemu statusu: kupi zastarele in na zahodu opuščene tehnologije in za približno 10 odstotkov višja delavska plača, kot bi jo delavci imeli pri domačih proizvajalcih. Na severu in jugu torej (tudi v času globalizacije) nič novega: medtem ko prvi globalno kopiči kapital, beda na že tako revnem jugu postaja še večja.
Po podatkih UNCTAD-a je bil leta 1965 povprečni prihodek na prebivalca v najbogatejših državah skupine G7 20-krat večji kot v sedmih najrevnejših državah na svetu; leta 1995 je bila razlika že 35-krat večja.
Vse večji prepad med bogatimi in revnimi sloji zeva tudi znotraj posameznih držav, še posebej dramatično v tretjem svetu, v katerem globalizacija za številne posameznike pomeni grožnjo za preživetje. Zgovorna je ocena, po kateri bogastvo 475 svetovnih milijarderjev ustreza dohodku, ki ga pridela kar polovica svetovnega prebivalstva.
Med najrevnejšimi je največ (70 odstotkov) žensk. Ženske, ki na svetu opravijo 70 odstotkov neplačanega dela, zaslužijo le 10 odstotkov od vseh prihodkov in so lastnice enega odstotka svetovnega premoženja. Njihovi mesečni zaslužki so tudi v tako razvitih državah, kot so skandinavske, v povprečju manjši od moških. Pogosto opravljajo enostavnejša dela ali so zaposlene v slabše plačanih dejavnostih, kot sta izobraževanje in zdravstvo.
Proletarizacija žensk/feminizacija dela
S širitvijo svetovnih trgov in z novimi zaposlitvenimi možnostmi za ženske je stekel proces, imenovan proletarizacija žensk. Z odprtjem svobodnih trgovinskih con so se za milijone mladih žensk, predvsem v južni Aziji in Srednji Ameriki, odprle zaposlitvene možnosti, z njimi pa upanje v finančno neodvisnost, četudi začasno.
Vedno več žensk je dobilo delo v nižje plačani tekstilni industriji in v tovarniških obratih velikih elektronskih in farmacevtskih družb. V t. i. izvozno-proizvodnih conah, ki so jih multinacionalne korporacije zaradi nižjih stroškov dela v sedemdesetih začele postavljati vzdolž ameriško-mehiški meji in na jugovzhodu Azije, so (bile) pretežno zaposlene ženske.
V zgodnjih osemdesetih je bilo že jasno, da je nova industrializacija v tretjem svetu padla predvsem na ramena poceni delavk.
Velik porast zaposlovanja žensk, predvsem v javnem sektorju in servisnih službah, je značilen tudi za razvite evropske države, posebno v obdobju med letoma 1983 in 1991; še nikoli prej ni bilo prisotnih toliko žensk v različnih upravnih poslih in dejavnih v različnih medijih in javnih servisih, bankah, poštah.
Medtem pa se je večina delavk, zaposlenih v gospodarstvu, znašla v nižje plačanih segmentih globalnega trga dela, v katerem nimajo prav velike izbire: delo v izvozno-proizvodnih conah ali pristajanje na neformalno zaposlitev – honorarno in deljeno delo, delo na domu in na daljavo na primer. Zaradi večjih prilagoditvenih sposobnosti, kot jih imajo moški, so v številnih družinah, v katerih je brezposelnost doletela oba partnerja, prej predstavljene gospodinje postale glavne ali celo edine hraniteljice.
Na področju storitvenih služb se manj usposobljene ženske lažje znajdejo kot moški. – Brez njihovih pleč tako tudi deregulacija delavnega trga ne bi vzdržala.
Mlade in marljive
Za transnacionalne koncerne predstavljajo mlade, zdrave, neporočene in neizobražene (nekvalificirane in polkvalificirane) ženske idealno delovno silo. Kot take namreč premalo vedo o svojih pravicah, zato so poslušne, poleg tega pa so sposobne trdo in enolično delo opravljati v skrajnih, skoraj nemogočih delovnih pogojih. Zanje ni treba plačevati porodniškega dopusta; ko zanosijo, so odpuščene.
Na svetu naj bi bilo v skupno okoli 850 industrijsko-proizvodnih conah, ki delujejo po približno enakem vzorcu, zaposlenih 27 milijonov delavcev, od katerih največji delež (v posameznih conah tudi do 90 odstotkov) predstavljajo ženske. Življenje znotraj cone jasno določa in vzdržuje pretežno vojaška uprava: 12-urni delovnik na Filipinih in v Indoneziji, do 16-urni na vzhodu Kitajske; delovanje sindikatov je strogo prepovedano; minimalni dohodek ni zajamčen; neplačano dodatno delo je pravilo; vrstijo se ponižujoči telesni pregledi; odhodi na stranišče so prepovedani; bogato plačilo za ženske ostaja iluzija.
Na globalizacijskem vrtiljaku
Svetovni trg delovne sile favorizira migracije ženske delovne sile iz svetovnega juga in vzhoda na sever in zahod. Poceni in prilagodljive ustrezajo globalno spremenjenim tržnim pogojem očitno bolje kot moški. Številne ženske iz Mehike, Srednje Amerike in Karibov so bile zaradi preživetja primorane migrirati v ZDA, da bi tam delale kot medicinske sestre, gospodinje, varuške; filipinske deklice čistijo kuhinje v Kuvajtu,
Poljakinje po dampingških cenah negujejo ostarele Nemce; šrilanške ženske so natakarice, strežnice, sestre, varuške in gospodinje v sosednjih državah ter na Srednjem vzhodu, številne Argentinke to počnejo v Italiji, veliko Maročank, Alžirk in Tunizijk v Franciji, Španiji in Italiji, kamor pridejo ponavadi same, brez svojih družin, vendar z namenom, da jih bodo z delom v tujini zmogle preživeti.
Medtem ko tekstilne delavke po Evropi in Severni Ameriki množično izgubljajo delovna mesta na račun poceni šivilj z vzhoda in juga in doživljajo hude osebne stiske, ker kot brezposelne ne vedo, kako preživeti svoje družine, niso zadnje prav nič na boljšem, ko v nečloveških pogojih garajo za ekstraprofit svetovnih multinacionalk. Ne enim ne drugim ni česa za zavidati.
Velikanska cena žensk v tranzicijskih državah
Po ocenah naj bi od 26 milijonov delovnih mest, ki so ugasnila v času tranzicije, kar 14 milijonov zasedale ženske
V Sloveniji je globalizacijski davek, ki ga plačujejo ženske, nekoliko nižji kot za Čehinje, Poljakinje, Makedonke, Hrvatice, Rusinje itd., saj je proces privatizacije in strukturne reorganizacije, skupaj s stečaji, najprej prizadel dejavnosti, v katerih so povečini zaposleni moški.
V zadnjem času je pri nas na udaru predvsem obutvena in tekstilna industrija: nedavno je zaradi pritiska poceni delovne sile z vzhoda in selitve proizvodnje v Romunijo in na Kitajsko zaprtje obratov v Colu in Gorenji vasi napovedala uprava Alpine. In to kljub dejstvu, da je podjetje s pretežno ženskim kolektivom lani poslovalo uspešno, to je z dobičkom v višini 300 milijonov tolarjev.
Vesna Fister
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc