Na pot med službenim časom: službe, povezane s potovanji

Čeprav psihologi pravijo, da potovanja in selitve pri ljudeh povzročajo obilico stresa in negotovosti, bi se tudi po daljšem premisleku le težko spomnila prijateljice ali znanke, ki bi zavrnila možnost nenehnih službenih potovanj ali celo začasno selitev v tujino.

V primerjavi z vsakodnevnim sedenjem v pisarni, kjer nas vedno znova ob živce spravljajo šef, vedno iste delovne naloge in pomanjkanje izzivov, se služba v eni od evropskih prestolnic zdi kot oddaljene sanje, ki doletijo le najbolj izbrane srečnice. A pot do tujine na srečo ni več tako dolga in težka kot včasih, za izpolnitev sanj pa je treba, kot zagotavljajo naše tri sogovornice, le poznati cilj, ki ga želimo doseči, zraven pa moramo biti trdno odločeni, da ga bomo uresničili.

Službe Aleše Sovinc, Polone Šenk in Ernestine Planinc so vsaka na svoj način povezane s potovanji in z delom v tujini, vse tri uspešne poslovne ženske pa druži ljubezen do potovanj, znanje in dobršna mera ambicioznosti, ki so jim pomagali pri uresničevanju zastavljenih ciljev.

Politologinja Aleša

v diplomatske vode nikakor ni zaplula po naključju. Pravi, da je služba v diplomaciji zanjo idealna, saj so jo že od nekdaj zanimali politika, odnosi med državami in potovanja. Prag ministrstva za zunanje zadeve, kjer je zaposlena sedem let, je prvič prestopila že med študijem na FDV-ju in bila nad delom tako navdušena, da se je takoj po diplomi prijavila na razpis. Po treh letih službe se je pojavila priložnost za odhod v Lizbono, ki jo je po krajšem premisleku zgrabila z obema rokama in se za štiri leta kot diplomatka preselila v portugalsko prestolnico.

Pravnica Polona

se je leta 1998 najprej zaposlila kot svetovalka pri Komisiji za evropske zadeve v Državnem zboru, z vstopanjem Slovenije v EU pa se je tako kot številni drugi mladi razveselila novih možnosti za delo v mednarodnem okolju. Delo v tujini in sodelovanje z ljudmi z vsega sveta je bila namreč njena želja že v času študija, zato se je takoj pozanimala o možnih službah v evropskih institucijah. Prijavila se je na razpis in odšla na razgovor, po nekaj mesecih, ko je mislila, da so nanjo že pozabili, pa je zazvonil telefon. Ponudbo za delo v Bruslju je sprejela brez pomislekov.

Organizatorka dela Ernestina

je prepričana, da si človek že v otroštvu postavi temelje, na katerih bo gradil svoje življenje. Po njenem mnenju pridnega in za delo pripravljenega človeka dobre službe same najdejo, njo pa je do zaposlitve v podjetju Oracle Software d. o. o. in z njo povezanih potovanj pripeljalo mladostno navdušenje nad računalniki in spoznavanjem novih dežel. Z informatiko in managementom, njenima najljubšima področjema, je povezan tudi magistrski študij na Ekonomski fakulteti, svojo željo po potovanjih pa uresničuje še s članstvom v Evropskem združenju študentov (AEGEE).

Aleša Sovinc, diplomatka

“Ljudje mislijo, da diplomati le hodimo na sprejeme in se ves čas zabavamo, a diplomacija je veliko več kot samo to,” razlaga simpatična tridesetletnica. Vseeno meni, da se diplomatskega dela lahko priučimo: “Biti moraš fleksibilen, ne preveč birokratski, pa uživati moraš v tem, kar počneš.”

O odločitvah:

Je človek, ki se vsega precej hitro naveliča, zato ji delo na ministrstvu zaradi svoje raznolikosti in številnih izzivov zelo ustreza. Med delom v sektorju za zahodno Evropo, kjer je pokrivala bilateralne odnose s Portugalsko, je izkoristila priložnost in se prijavila za službo na slovenskem veleposlaništvu v Lizboni. “Pri odločitvi me je podpiral tudi fant, brez katerega ne bi odšla na drug konec Evrope. Zaradi takšnih selitev namreč razpade veliko zvez, za naju pa je bila to čudovita izkušnja in zagotovo bova odšla še kam,” pravi že dolgo srečno zaljubljena Aleša.

O Lizboni:

Na začetku se je bilo treba navaditi na naporen delavnik: “V pisarni smo delali od devetih do šestih, zvečer pa so bili na vrsti diplomatski sprejemi, ki so zelo pomembni za pridobivanje informacij. V neformalnem okolju ljudi lahko vprašaš stvari, ki jih drugače ne moreš,” pojasnjuje. Zaradi majhnosti slovenskega veleposlaništva je bilo dela veliko, na njeno veselje pa se je ukvarjala z zelo različnimi stvarmi.

Na začetku je pogrešala povsem običajne ‘slovenske’ stvari, kot so sirovi štruklji, ob odkrivanju novih krajev in spoznavanju novih ljudi pa je domotožje kar nekako zbledelo: “V prostem času sva veliko raziskovala deželo, zdaj pa najbolj pogrešam portugalsko podnebje, ki je po mojem mnenju najboljše v Evropi.”

O prihodnosti: Pol leta po vrnitvi že s polno paro sodeluje pri pripravah na slovensko predsedovanje skupini OVSE leta 2005, v okviru katerih je v zadnjih mesecih službeno obiskala Kazahstan, Azerbajdžan in Armenijo. Pa načrti za prihodnost? “V Sloveniji bom ostala do konca slovenskega predsedovanja OVSE, nato pa bo počasi prišel čas za ponoven odhod v tujino.”

Na pot nikoli brez ...

Aleša na potovanje vedno vzame: dobro vlažilno kremo za obraz, sončna očala, vodič po državi, v katero gre, fotoaparat.

Cosmo svetuje: Lancôme Impactive je krema, ki deluje varovalno, proti znakom staranja in zunanjim vplivom.

Polona Šenk, pravnica

“Tako kot drugim mladim Evropejcem tudi meni služba v Bruslju predstavlja velik izziv, saj te postavi v osrčje oblikovanja Evrope,” razmišlja drobna, a odločna 31-letnica, ki je na Svetu EU kot pravnica-jezikoslovka zaposlena že več kot leto dni.

O delu v EU:

“Moje delo je pregledovanje sekundarne zakonodaje EU, ki jo mora Slovenija prevesti do maja 2004. V Sloveniji opravijo prevod, strokovno in pravno redakcijo, mi na Svetu in v Komisiji pa opravimo še zadnji pregled in primerjavo slovenske različice z različico v enem od uradnih jezikov EU,” pojasnjuje. Na njenem oddelku so trenutno zaposleni večinoma mladi ljudje iz držav pristopnic, ob prihodu pa se zaradi gromozanskega obsega dela sploh ni imela časa privajati na drugačen delovni ritem. Uradno namreč delovni dan v Bruslju traja od devetih do petih, zaradi obilice dela pa le redkokdaj odide domov pred sedmo uro.

O razlikah:

S spoznavanjem novih prijateljev ni imela težav, saj so ljudje odprti in pripravljeni na komunikacijo, belgijska prestolnica pa je po njenem mnenju mesto, ki zadovolji potrebe tudi najbolj zahtevnih. “Zelo všeč mi je kozmopolitski utrip mesta in pestra kulturna ponudba, sicer pa je druženje s prijatelji ponavadi povezano tudi z večerjo v eni od mnogih restavracij,” o družabnem življenju pravi Polona. Kljub temu priznava, da njeno mesto ostaja Ljubljana: “Pogrešam majhne, a meni drage stvari, kot so posedanje s prijatelji v Čajnici, nedeljsko kosilo z družino in tek v Mostecu. V Belgiji me najbolj moti, da človek zaradi gneče ne more uživati narave v samoti, resnici na ljubo pa dežela niti ne slovi po svojih naravnih lepotah,” se smeji.

O prihodnosti:

V Bruslju je trenutno zaposlena še pogodbeno (izbori za redne zaposlitve ravnokar potekajo), na vprašanje o prihodnosti pa namesto odgovora le skomigne z rameni. “Čeprav sem nagnjena k načrtovanju in bi si večkrat želela pogledati v svojo prihodnost, se bom tu morala pustiti presenetiti.”

Na pot nikoli brez ...

Polona na potovanje vedno vzame: Barcaffe Espresso, cedevito, žajbljev čaj (uporablja ga namesto tonika) – v Bruslju ga nimajo.

Cosmo svetuje: pomaga tudi priročna ‘kofeinska energija’ v obliki pločevinke. V mleku Sisley najdemo izleček žajbla, ki čisti in pomirja kožo.

Ernestina Planinc, organizatorka dela

“V Oraclu so me že na začetku najbolj navdušile neskončne možnosti izobraževanja in povezave s tujino,” pravi 28-letna Ernestina. V svetovalnem oddelku opravlja funkcijo Consulting Operations, kot svetovalka dela s strankami, razvija internetne aplikacije, ukvarja pa se tudi s finančnim delom svetovanja.

O potovanjih:

“Pri svojem delu uživam predvsem zato, ker združuje več različnih področij, še posebno velik izziv pa mi pomenijo službena potovanja.” Njeni obiski tujine so predvsem izobraževalne narave, znanje, ki ga pridobi na teh srečanjih, pa nato posreduje tako zaposlenim v Oraclu kot tudi strankam. Že kot študentka je obiskala vso jadransko regijo, sedaj pa se vsake tri mesece udeleži srečanja predstavnikov Consulting Operations funkcije iz vzhodne Evrope, zimskega in letnega šolanja za vse zaposlene v Oraclovih podjetjih ter drugih izobraževanj.

Nedavno se je udeležila izobraževanja za projekt iLearning (internetno učenje) na Dunaju, v okviru katerega se ji sedaj obeta vodenje podobnega projekta, ki povezuje mariborsko, graško, tržaško in reško univerzo.

O AEGEE:

Kot aktivna članica AEGEE pogosto obiskuje seminarje in poletne univerze – lansko leto je bila na tečaju italijanščine v Toskani, letos pa na potovalni poletni univerzi po jugozahodni Nemčiji: “Na teh srečanjih spoznam ogromno ljudi, tako da včasih za nekaj dni podaljšam službena potovanja in jih izkoristim za srečanje s prijatelji,” razlaga z velikim navdušenjem.

O prihodnosti:

Za nekatere ljudi so potovanja zelo stresen dogodek, Ernestino pa vedno znova napolnijo z energijo. Danes si sploh ne more predstavljati, da bi delala kje drugje kot v mednarodni korporaciji, kjer so ji vrata v tujino na široko odprta. Njen najpomembnejši cilj v tem trenutku je končanje magistrskega študija, nato pa bo začela razmišljati, kako bo stopila prihodnosti naproti v mednarodnem okolju.

Na pot nikoli brez ...

Ernestina na potovanje vedno vzame: prenosni računalnik, nahrbtnik/kovček – vanj pospravi računalnik, pisalo in beležko (piše dnevnik, svoje misli in misli drugih, naslove); fotoaparat.

Cosmo svetuje: za sprostitev po vsakodnevnih naporih priporočamo Biodrogino aromatično olje.

Urša Dolinšek