Kako jim obrusiti rožičke

Nespametno je pričakovati, da med ljudmi, ki delajo skupaj, ni konfliktov. To veste same in to učijo vsi priročniki o medsebojnih odnosih. Če je vaš nadrejeni nesposoben nakladač ali nagnjen k teroriziranju okolice, je logično, da se mu skušate izogniti, opraviti svoje delo čim hitreje in čim bolj neopazno, saj nimate prav nobenega upanja, da se bo položaj izboljšal.

Toda takšno vedenje ne prinese učinkov, le zmanjšuje vašo samozavest, predvsem pa profesionalni ugled. Da bi dosegle službena nebesa, je treba torej znati ravnati s peklenščkom v podobi šefa ali šefinje. Tule je nekaj nasvetov, kako shajati z nekaterimi od njih in kako jim o(d)brusiti rožičke. V nekaterih primerih ima glavno vlogo moški, v drugih ženska, vsi pa seveda veljajo za oba spola.

Nadzornica

Bolj kot na šefinjo spominja na šolsko ravnateljico (iz filmskih grozljivk!). Biti hoče na tekočem z vsem, kar se dogaja – prebere prav vse dopise, preden jih pošljete strankam, in porabi dolge ure za preoblikovanje vašega poročila, tako da ga potem sploh ne prepoznate.

Njen najljubši (in tudi najpogostejši) stavek je: “Edini človek, ki mu lahko neomajno zaupam, sem jaz sama!” Zato želi vse vedeti in pogosto vse tudi sama opraviti. Takšen tip šefa je obseden z močjo, saj nadzoruje vse in vsakogar v svoji okolici, pravijo psihologi. Šefinji nadzornici se morate približati tako, da posnemate njeno vedenje, pobožate njen ego, in takoj bo bolj sprejemljiva za vaše predloge.

Predlagamo, da jo prosite, naj svoje izkušnje deli z vami in vam pomaga pri zahtevni nalogi. Tako bo še naprej živela v oblačku svoje nenadomestljivosti, vsestranskosti in učinkovitosti. Pika, 29-letna organizatorka izobraževanja v eni od slovenskih izobraževalnih ustanov, takole opisuje svojo izkušnjo: “Šefinja nima popolnoma nobenega občutka za ljudi, zato je z njo zelo težko delati.

Nikoli ne prizna, da je kaj naredila narobe, in tudi to, kar reče, nikoli ne drži. Kar je danes črno, je jutri belo, in to človeka seveda popolnoma zmede. Nikoli se ne drži dogovorov, je pozabljiva in površinska, zato tudi nima pregleda nad dogajanjem, ki bi ga kot direktorica vsekakor morala imeti. Zato nam tudi v težkih situacijah ne zna pomagati in svetovati, ampak le kot noj zakoplje glavo v pesek in se moramo same znajti.

In popolnoma nič se ne izobražuje, ampak le opravi najnujnejše in odhiti domov. Sama sem morala ugotoviti, kaj lahko storim, da se ognem težavam. Na začetku je vsak moj predlog takoj odločno in zviška zavrgla. Takrat sem energično reagirala, nato pa sem ugotovila, da s konfrontiranjem naredim le sama sebi več škode. Zato ji zdaj predlagam stvari manj očitno, predstavim dobre argumente, počakam, da to ‘prežveči’ in čez dan ali dva ponovno omenim in počasi, počasi tako včasih kaj le dosežem, se pravi z vztrajnostjo in s postopnim ogrevanjem.”

Lenuhinja

Šefovska funkcija ima številne prednosti: odmori za kosilo so daljši, plače višje, plača ima kakšno ničlo več in, seveda, šef se lahko vedno zanese, da bo namesto njega kdo drug opravil umazana dela. Toda nadrejeni, ki se okorišča s tujim delom, se kolektivu zlahka zameri. Sanja, 25-letna tajnica, ima izkušnje s tako šefinjo: “Darja je vsak dan na kosilu najmanj dve uri, vsaj enkrat na teden pa se sploh ne vrne v pisarno, čeprav imamo velikodela in nas roki neusmiljeno priganjajo.

Prejšnji mesec sem bila v pisarni tudi do devetih zvečer, da bi pripravila polletno poročilo, ki so ga zahtevali tuji partnerji. Šefinje projekt očitno ni zanimal – do kolegija. Tisto jutro pa je priplesala v sejno sobo, predstavila poročilo in požela pohvale za vse grafe in tabele, ki sem jih pripravila jaz. Seveda ni niti pomislila, da bi se mi vsaj zahvalila za ves trud.”

Tak tip šefa vam namerno pušča vso moč, saj se zaveda, da ga lahko razkrinkate in bi njegove napake kaj hitro prišle na dan. Vendar pazite: nadrejenemu nikar ne očitajte pomanjkanja profesionalizma ali – bog ne daj – česa drugega. Bodite diplomatske, opravljajte svoje delo in hkrati poskrbite, da bodo sodelavci vedeli, koliko in kaj delate. Prepričajte vse druge, da vlagate v projekte, ki so pravzaprav naloga nadrejenega, ogromno truda.

Pošiljajte jim obvestila in povzetke tekočih dogajanj, po e-pošti jih obveščajte, kaj je novega, povprašajte jih za mnenje, prosite jih za pomoč, nato pa skupaj proslavite uspeš- no končano delo. Vse to bo učinkovalo dvojno. Prvič, pokazalo se bo, da ima vaš nadrejeni oziroma nadrejena uživaško službo, in drugič, sodelavci bodo spoznali, da ste zelo sposobna delavka in poleg tega prav v redu punca.

Priganjalka sužnjev

Agresivna, nekompromisna, z zastarelo etiko in vedno v prav tako zastarelem kostimu – priganjalka sužnjev je prepričana, da največ in najboljše rezultate doseže z ustrahovanjem. Prva je v službi, odhaja pozno zvečer – in enako pričakuje tudi od podrejenih. Triintridesetletna računovodkinja Marija pravi, da so se s kolegicami iz pisarne že od pol štirih na skrivaj spogledovale in spodbujale, katera bo šla po končanem delavniku prva domov.

Njihova šefinja je namreč cele popoldneve preživljala v službi, tudi ves prosti čas je žrtvovala za delo. In vedno je našla kakšno dodatno zaposlitev tudi za dekleta v pisarni. Njenim zaposlenim pa se je tako ravnanje zdelo popolnoma zgrešeno, še posebej, kadar ni bilo toliko dela in so se morale celo pretvarjati, da počnejo kaj pomembnega. Ker si je Marija začela ustvarjati družino, si je kmalu poiskala novo službo.

Tudi tu ima veliko dela, vendar ostane v službi pozno popoldne le takrat, kadar je res treba. Ljudje smo različni, zato se tudi dela lotevamo različno. Pravzaprav je pomembno le, da ga dobro opravite. Priganjalka sužnjev ne zna razlikovati med ustvarjalnim strahom, ki motivira, in teroriziranjem, ki paralizira.

Če delate s takim človekom, mu čim prej razložite, da imate radi svoje delo, vendar ga bolje opravljate v drugačnih okoliščinah. Predvsem pa v drugačnem ozračju. Bodite formalne in stvarne, ne čustvene. Tudi če bo nadrejeni kričal na vas, ohranite mirno kri – držite se zravnano, da boste dajale videz popolne umirjenosti (čeprav komaj požirate solze ali bi od besa najraje vrgle ob tla pepelnik). Toda vztrajajte pri svojem. Najbolje je, da se dogovorita za poskusni rok, v katerem vi opravljate svoje delo, kot ga znate, on pa vas bo pustil pri miru in preveril rezultate šele na koncu.

Seksist(ka)

Ali vašemu šefu kdaj uide roka v prepovedani položaj? Se morda navdušuje nad seksističnimi šalami? Ali pa zahteva, da v službo prihajate v seksi oblekicah? Besed in dejanj, s katerimi ljudje kažejo svojo spolno “sproščenost”, je veliko in seksistične šefe je mogoče najti povsod.

Zavedajte se, da je tako vedenje nesprejemljivo! Zaradi sebe in vseh žensk morate ukrepati, če se do vas sodelavci (in tudi sodelavke, saj ženske pri tem, žal, niso izvzete, kot kaže resnični primer mlade Slovenke v okvirčku na levi strani, ki jo je spolno nadlegovala šefinja) vedejo nespoštljivo. Že ob prvi taki priložnosti odločno povejte, da takega ravnanja ne boste dopuščale.

Če se stvar ponovi, povejte šefu, kaj se dogaja. Če vas obtoži, da ste histerična babnica, mu pod nos potisnite dokaze – zabeležene pripombe z datumi in s pričami ali kopije neumestnih elektronskih sporočil. Neposredno soočenje je najbolj mučno, zato vam predlagamo, da se dobro pripravite, preden ukrepate. Še prej se zaupajte zanesljivemu in nevtralnemu kolegu ali sodelavki, da ju boste lahko navedli tudi kot priči. Ali pa komu na višjem položaju pokažite konkretne dokaze o nadlegovanju.

Potuhnjenka

Tehnike ustrahovanja je izpopolnila do perfekcije, s prefinjenim občutkom dan za dnem z nedolžnimi, na videz trivialnimi pripombami minira vašo samozavest. Opazke, pripombe, prikrite žaljivke in tudi dejanja se nabirajo in kopičijo. Če se to dogaja dalj časa, lahko imajo uničujoč učinek – seveda za vas. Ker se na zunaj kaže kot prijazna in ustrežljiva in ker običajno poskrbi, da njenih pripomb ne sliši nihče drug razen vas, se začnete spraševati: ali te stvari res počne ali pa se vam mogoče že meša.

Dvaintridesetletna Patricija, vodja prodajnega oddelka, pravi, da je potrebovala kar nekaj časa, da je ugotovila, kakšne zahrbtne namene ima šefinja: “Lepega dne je pripomnila nekaj čez moj avto, potem ji ni bil všeč moj kostim, naslednji dan je ’opazila’, da sem prišla v službo dve minuti prepozno (!), tretji dan je našla nekaj drugega.

Začela sem razmišljati, kaj ji je, potem pa so se začele dogajati še druge stvari: kolegije je začela sklicevati v času, ko sem običajno na malici; brez pojasnil mi je odvzela pomembno stranko in jo dala kolegu … Ignorirala me je, vendar tako, da drugi tega sploh niso opazili. Sploh nisem razumela, kaj se dogaja, in tudi ukrepati nisem znala!” Za zastraševanjem se skriva osebnost z zelo nizko stopnjo samozavesti.

Če bi se morala z vami soočiti neposredno, ne bi bila prav nič potuhnjena, saj se najbolj boji tega, da bi razglasili naokrog, kaj počne. Ko se bo naslednjič obregnila ob vas, ji vljudno, a odločno povejte, da ste se o teh pritožbah pripravljene pogovarjati, vendar pred disciplinsko komisijo. Seveda morate imeti tudi kak dokaz o njenem “podtalnem” delovanju.

Zaupajte se kateremu od sodelavcev, ki naj pozorneje spremlja vajina “bližnja srečanja”. Če ne gre drugače, hodite naokrog z vključenim magnetofonom (pazite, da vas ne bodo obtožili vohunjenja) in njene pripombe posnemite.

Zmedenka

Ste zafrustrirane, nezadovoljne preobremenjene in podcenjene? Potem ste zagotovo zaposlene v podjetju, v katerem vlada kaos in se pogosto ne ve, kdo kaj dela in predvsem – zakaj. Ker je šef neorganiziran in neodločen in se mu vedno mudi, ve opravite vse njegovo delo – seveda vse to počnete za tretjino njegove plače, o napredovanju pa lahko še lep čas samo sanjate.

“Ko sem se zaposlila, sem pričakovala, da se bom največ naučila od šefa,” pravi Katja, 23-letna zavarovalniška zastopnica. “Izkazalo se je, da so me dali v program uvajanja z najvišjo možno stopnjo hitrosti. Večino časa sem porabila za popravljanje napak, ki so nastale, še preden sem prišla v službo. Ker ni bilo nikjer nikogar, sem sprejemala stranke, čeprav sem se še sama komaj znašla. Med odmorom za malico sem na novo zaposlene zastopnike uvajala v delo, kar bi pravzaprav morala početi moja šefinja.”

Svetujemo vam, da se nikoli glasno ne pritožujete nad takim šefom. O, seveda vas bo mikalo, in to neštetokrat, toda nepripravljene lahko izpadete prav otročje. Boljši je neposreden pristop: šefinji recite, da se želite z njo pogovoriti o svoji karieri. V pogovoru naštejte vse dolžnosti, naloge in opravila, ki ste si jih doslej opravili. Pazljivo izbirajte besede. Ne navajajte neposrednih primerov, kdaj vse ste ji rešile kožo.

Nikar je ne obtožujte, ampak ji kritiko le nakažite. Poskrbite, da bo pri vajinem pogovoru navzoč kdo od sodelavcev, tako da bo skrbno zabeleženo, kako odlična delavka ste. Nekaj dni po sestanku ji pošljite e-pošto, sporočite ji, da ste zadovoljne, ker sta se pogovorili, in da se veselite vajinih skupnih projektov. Potem naštejte podrobnosti vašega dogovora o delu in navedite vse, kar je še treba storiti. Take vneme za delo pač ne bo mogla kar spregledati.

Nataša, 32-letna uslužbenka v državni upravi, je bila na delovnem mestu izpostavljena psihičnemu nasilju in se je takole spopadla z nemogočo šefinjo: “Šefinja je izredno problematična, vendar je to zelo težko opisati, če tega ne doživiš. Nenehno ti na primer očita osebnostne lastnosti, kot jih vidi ona, ali obtožuje za nekaj, kar sploh ni res. Reče ti na primer ’Kaj pa danes tako grdo gledate?’ in iz tega naredi celo dramo.

Ali včasih, kadar se zelo mudi, reče, da moraš vse narediti v petih minutah in nato nekajkrat zavrne izdelek, ker ima po njenem napake in ni takšen, kot je pričakovala. Vendar ne zna povedati, kaj sploh pričakuje od tebe. Poleg tega je tudi sodelavke zarotila drugo proti drugi – obračala besede in pravila vsaki, kaj baje druge govorijo o njej. Vsako napako je očitala še mesece ob vsaki priložnosti.

Nekaj časa sem bila prav na dnu, mislila sem, da slabo opravljam svoje delo. Na začetku sem vse potrpela, poskušala sem biti potrpežljiva, narediti zahtevano brez pripomb, vendar ni bilo nič bolje. Začela sem razglabljati, kaj vendar delam narobe, ali je vredno, da si tako uničujem življenje. Nato sem zaradi vsega hudega tudi zbolela. Zaradi stresa, je rekla zdravnica. Dobila sem dolgo bolniško, in ko sem prišla nazaj, je bilo bolje. Zaradi tega, ker sem se jaz spremenila in se nehala živcirati. Ugotovila sem tudi, da ni problem v meni, ampak v njej.

S sodelavkami smo glavnemu šefu povedale, da bomo dale kolektivno odpoved. Rekel je, da se bodo stvari uredile, toda nič se ni spremenilo. Sedaj je šefinja sama dala odpoved, zaradi konfliktov z drugimi sodelavci.” Spoznale smo torej, da se da še tako nemogoč položaj izboljšati, zato nikar ne padajte v depresije zaradi zoprnij na delovnem mestu.

Zavedajte se, da vam slabi odnosi z nadrejenimi lahko zelo hitro uničijo kariero, da tega, s kakšno muko začenjate vsak nov delovni dan, niti ne omenjamo. Ni vredno izgubljati živcev in celo zdravja – in tudi vaši domači bodo veseli, če boste domov prihajale boljše volje.

A vendar: brez muje se še čevelj ne obuje in za dobre odnose morate kaj storiti tudi same. Bodite čim bolj aktivne, ne čakajte, da vam drugi narekujejo vsak korak. Iščite informacije. Pomagajte, kjer vidite, da je vaša pomoč potrebna. Sprašujte, bodite dejavne.

Potrpeti, se pritožiti ali oditi?

Tudi nekatere Slovenke imajo s šefinjami precej nenavadne izkušnje. Spodnja zgodba je še posebno zanimiva.

“Ob začetku pripravništva sem se z mentorico odlično razumela. Veliko mi je pomagala z nasveti, mi posojala potrebno literaturo in mi pomagala, včasih sva šle tudi skupaj na kavo ... Nekega dne pa mi je izročila pismo, v katerem mi je razložila, da je vame zaljubljena.

Bila sem popolnoma presenečena, saj tega seveda nisem pričakovala, poleg tega je poročena in ima otroke. Ko sem ji povedala, da ji čustev ne morem vračati, se je začela nočna mora. Odvzeli so mi naloge, odgovornosti in pisarno, prestajati sem morala tudi izbruhe in očitke mentorice, da zavračam njeno ljubezen.

Lahko bi vložila tožbo na sodišče, vendar v tem nisem videla smisla, ker bi trajalo nekaj let, mentorica pa se s tem ne bi spremenila. Delovno okolje bi bilo še vedno nevzdržno. Zaradi nesporazumov z drugimi sodelavci je mentorica nato odšla na dvomesečno bolniško in lažje sem zadihala.

Do takrat, ko je prišla nazaj, sem že našla drugo službo. Pripravništva sicer nisem končala, sem pa šefinji povedala, naj naslednje pripravnice ne zaupa tej mentorici.” Tjaša, 27 let, zaposlena v javnem zavodu

Anita Žmahar in Tanja Stanković

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić