Priljubljeni newyorški komičarki Caroline Rothstein še pred nedavnim ni bilo niti malo smešno, ko je pomislila na hrano. Ker je bila z njo obsedena. Potem ji je kliknilo. Zdaj je, kar in kadar si želi, in se zaradi tega ne počuti slabo – ter ne sovraži svojega telesa. Se sliši nemogoče? Prešla je na intuitivno dieto.
8.30
V Manhattnu je sončna sobota. Pod tušem sem in svoj trebuh vprašam, kaj si želi. Ob 10.30 se dobim z eno prijateljico, popoldne z drugo. Nisem lačna – še. V torbo položim košarico z jagodami in odidem. Preden je prišla prijateljica, se je oglasila lakota. Pograbila sem jagode in jedla počasi, okušala vsako jagodo posebej in uživala v njihovi sladkobi.
"Temu pravim intuitivna lakota. Potešena jih nekaj odložim nazaj v torbo. Tako se zdaj prehranjujem – nutricionisti temu pravijo intuitivno hranjenje."
Jem tisto, po čemer zahrepenim, naj bo to tortica, solata ali krompirček. Končam, ko sem sita. Sama sebi sem poklonila brezpogojno dovoljenje za hranjenje, ki ga v svoji knjigi opisujeta dr. Elyse Reseh in dr. Evelyn Tribole.
Včasih svojega telesa nisem poznala tako dobro in mu zaupala. Desetletje sem se srečevala z nerednim in nepravilnim prehranjevanjem, hrano pa sem izrabljala med soočanjem s stresom. Ko sem bila kot najstnica spolno zlorabljena, moj brat pa je umrl v prometni nesreči, je postalo še huje, omejevala sem se s hrano ali pa se prenažirala in bruhala, da bi lažje utišala bolečino.
Terapevtka mi je predlagala, da preberem knjigo Geneen Roth: Ko je hrana ljubezen.
"Pokazala mi je, da hrane ni treba povezovati s čustvi."
Naučila sem se jesti brez prenažiranja ali stradanja, s poslušanjem in sledenjem resničnim potrebam svojega telesa.
"Ko sem ugotovila, da hrana ni moja sovražnica, sem začela v njej resnično uživati – spremenila sem svoje razmišljanje."
12.00
Šla sem na zgodnje kosilo, zaželela sem si nekaj toplega in slanega. Ko sem zavila proti restavraciji, sem zagledala tržnico z domačimi pridelki in kupila svoj najljubši čičerkin kruh. Nisem si ga zaželela prav zdaj, temveč sem ga nameravala imeti jutri za zajtrk.
Prej sem bila navajena pojesti vse, kar se je znašlo pred mano, še posebno, če so me preplavila čustva. Danes se ne spomnim, kdaj sem nazadnje jedla samo zato, ker je bila pred mano hrana.
"Pri tem ne gre za moč. Gre za to, da pozornost posvečamo svojim nagonskim čutenjem."
Resch in Tribole opisujeta intuitivno hranjenje kot: “biti zadovoljen ob osredotočanju na hrano, ob spremljanju nutricističnih dognanj, a brez obsojanja in s spoštovanjem do telesa, ne glede na to, kako se počutite glede njegove oblike.”
Tu ni dobre ali slabe hrane, je samo hrana, ki jo tvoje telo hoče ali noče, je samo hrana, ki jo tvoje telo hoče ali noče.
Ko sem začela pozornost posvečati svojemu telesu, sem opazila, da si želi sadja in zelenjave, ne le sladoleda in bonbonov – česar sem se na začetku močno bala.
Moj cilj ni več izguba teže. Pred tem je moja teža močno nihala zaradi nekaj zelo nezdravih odločitev. Zadnjih nekaj let svoji teži pravim moja naravna teža. Sprejela sem dejstvo, da nisem rojena za suhico. Sem bujna, zdrava in srečna.
12.45
Pojedla sem kosilo. Čez eno uro imam sestanek. Če bom šla v kavarno in naročila hrano, bo to preobremenilo moj želodec.
Ne jem, ker mi je dolgčas. V srednji šoli sem premore med učenjem preživela v kuhinji. Piškoti, gumijasti medvedki, bananin kruh – jedla sem, da bi zaposlila svoje misli.
Danes grem v Centralni park in berem.
15.30
Na kavi me je prijateljica vprašala, ali si želim deliti njeno hrano. Zahvalila sem se ji in ji povedala, da sem sita še od kosila. Ko je prišla njena hrana, mi je spet ponudila, in spet sem jo zavrnila.
Ko drugi jedo, zelo hitro pademo pod pritisk, da bi hrano, ki je na mizi, jedli tudi
sami.
Vendar intuitivno hranjenje pomeni: najprej poslušaj sebe.
“Začne se, ko zaznamo lakoto,” pravi dr. Andrea Hamilton, klinična psihologinja,
ki se je specializirala za motnje hranjenja.
“Gre za podobno kruljenje trebuha, vendar so tu še subtilni znaki: razdražljivost, nemir, izčrpanost, suha usta. Teh znakov ne zazna vsak.”
19.00
Danes zvečer se s prijateljico dobiva v japonski restavraciji. Naročim zelenjavno
tempuro z rižem. Jem hitro, ker je zelo okusno, lačna sem in zatopljena v pogovor.
Vzamem si premor, da preverim situacijo, in upočasnim. Čez nekaj ur odprem
e-pošto in najdem sporočilo svojega bivšega. Počutim se ujeto, žalostno, prizadeto.
Včasih bi se ob takšni priložnosti sklonila do zamrzovalnika, iz katerega bi vzela zamrznjeno pico ali piščančje krekerje, začrtane od ledu, karkoli, da bi se zapolnila s hrano.
Danes čustva zaženem drugače: pokličem prijateljico. Za to sem potrebovala
kar nekaj vaje. Tedne, mesece, leta.
Preberi še: 6 psiholoških trikov, s katerimi boš shujšala in To je lahko krivo, da se tvoj trebuh boči navzven, čeprav nisi noseča!
Priporočamo tudi: Se zaradi nenehnega obremenjevanja s hujšanjem redimo?!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}