Kako potolažiti prijateljico

V življenju se srečujemo z različnimi težavami, ki nas vsake toliko časa povsem pogoltnejo. V splošnem do stiske pride takrat, kadar je stresna situacija, ki jo oseba doživlja, prevelika, da bi ji bil/-a lahko kos. Med takšne položaje spadajo izguba službe, prekinitev ljubezenskega odnosa, smrt bližnje osebe in podobno. V takšnih izrednih in čustveno napornih razmerah naše vsakdanje strategije, s katerimi se postavimo po robu vsakdanjim težavam, ne delujejo. Še huje pa je, da ne moremo niti odpraviti vzroka za našo stisko, žalost, frustracijo ali depresijo.

Sredi stiske

Ljudje se na takšne in drugačne krize odzovemo različno. Nekateri se umaknejo in se počutijo nemočni, nekateri so jezni ali objokani, spet drugi želijo pobegniti od svojih občutij in težav z alkoholom in drugimi opojnimi sredstvi. Zato je v teh najbolj kritičnih trenutkih vedno dobro imeti ob sebi prijatelja, nekoga, ki je pripravljen biti z nami, prisluhniti in pomagati.

“Tolažba ne rešuje težave, ne prekine žalosti, ne spreminja položaja, v katerem se je nekdo znašel, izraža pa naklonjenost in bližino, hrabri, omogoča izpoved in daje vedeti, da v stiski nismo sami,” pravi psihologinja Zvezdana Majhen.

Tolažba je tako kot vsaka oblika komunikacije vzajemen proces. Naša psihologinja pravi: “Učinek tolažbe na psihično stanje posameznika je odvisen od ‘sprejemnika’ oziroma osebnosti, ki žalost, tesnobo, frustracijo doživlja, in od ‘oddajnika’ oziroma sposobnosti vživljanja, strokovne širine, izkušenj in predvsem modrosti tistega, ki tolažbo daje.”

Posledica tega je seveda tudi ta, da se tolažnik največkrat znajde popolnoma nepripravljen v popolnoma novem položaju, ki od njega zahteva določene ukrepe. Ker oseba, ki doživlja stisko, največkrat izgubi sposobnost, da bi na organiziran in realen način reševala svojo krizo, potrebuje še dodatno podporo in razbremenitev, ta naloga pa ponavadi pade prav na pleča prijateljev in prijateljic.

Prisluhni in še enkrat prisluhni

“Pred petimi leti sem morala pomagati prijateljici, ki ji je v prometni nesreči umrla mama. Bila sem tako pretresena, da nisem vedela, kaj naj naredim. Naj jo pokličem? Naj ji napišem e-pismo? Naj se popolnoma umaknem in počakam dva meseca, ko bo najhujše mimo? Bilo me je strah, saj nisem vedela, kaj lahko pričakujem in kaj naj ji rečem. Zdelo se mi je, kot da sem postavljena pred zid in da se od mene zahteva nemogoče. Kaj sploh lahko rečeš prijateljici, ki ji je pravkar umrla mama?” pripoveduje 27-letna Pika. Najlažje bi bilo seveda izbrati popoln umik, toda Pika se je vseeno odločila, da bo pomagala.

“Najprej sem šla v knjižnico, da bi se pozanimala, ali obstaja kakšna knjiga s takšno tematiko. Pod roke mi je prišla majhna knjižica z naslovom Žalovanje avtorja Harolda Baumana. Šele ko sem jo prebrala, sem doumela, kako malo ljudje vemo o žalovanju in o tem, kako pomagati nekomu, ki žaluje,” pravi Pika, ki je tako opogumljena poklicala prijateljico po telefonu.

“Preprosto sem ji povedala, da sem tukaj zanjo in da sem ji vedno na voljo, kadarkoli si bo zaželela pogovor. Bauman namreč v svoji knjigi piše, da je v prvi fazi žalovanja, ko je človek še v šoku, največ vredno, da ima žalujoči ob sebi nekoga, ki ga posluša. In tako sva se tiste prve dni veliko pogovarjali.”

Piki se je zdelo pomembno, da se s prijateljico redno dobiva in da njuni pogovori potekajo v živo. Na pomen pogovora na štiri oči opozarja tudi psihologinja Majhen:

“Stik z očmi je zelo pomemben. Prijateljev nikoli ne pomirjajmo po telefonu. Kadar prijateljici rečemo, da nas lahko pokliče kadarkoli, naj bi to pomenilo, da bomo prišli do nje in se ji posvetili.”

Ko se boš znašla v vlogi poslušalke, se pripravi na dolge in čustveno zelo intenzivne pogovore. Ne bodi presenečena, če boš morala vedno znova poslušati isto zgodbo. Pogovor je namreč eden najpomembnejših delov procesa žalovanja oziroma reševanja stiske, največkrat pa bolj kot na pravi pogovor spominja na monolog žalujočega, ki potrebuje nekoga, komur bo lahko zaupal vse. Kot poslušalka boš morala biti zato potrpežljiva. Ko te bo med pogovorom imelo, da bi spremenila temo, se boš morala zadržati in sprejeti dejstvo, da se s svojo žalostjo in čustvi, ki spremljajo krizo, vsakdo pomiri na svoj način in ob svojem času.

Bodi pripravljena na zavrnitev

Psihologinja Zvezdana Majhen opozarja: “Prvo načelo, ki se ga moraš kot ponudnica tolažbe zavedati, je, da tolažbo ponudiš šele takrat, ko nekdo izrazi potrebo po njej, saj je včasih jokajočega bolje pustiti, da se v miru izjoče.”

Takšno izkušnjo ima za seboj tudi 24-letna Marjetka. “Prijateljico je zapustil fant. Namesto da bi se zatekla k prijateljicam, kot bi se na primer jaz, se je ona popolnoma zaprla vase. To se mi je zdelo popolnoma neumestno, zato sem jo ves čas klicarila po telefonu. Ni mi odgovorila, temveč mi je samo poslala SMS, da se trenutno ni sposobna pogovarjati z nikomer in da si želi imeti samo mir. To me je zelo razjezilo in razžalostilo, saj sem imela občutek, da me nima za svojo prijateljico,” pravi Marjetka.

“Čez kakšna dva meseca me je poklicala sama od sebe in me vprašala, ali grem z njo na sprehod. Šele takrat sem doumela, da se njen proces žalovanja razlikuje od mojega in da sem vse skupaj vzela preveč osebno.”

Proces žalovanja je torej drugačen za vsakega človeka posebej in nekateri svoje stiske raje preživljajo sami. Kakršna koli kriza je že doletela tvojo prijateljico, zavedaj se, da ne boš vedno sposobna predvideti njenih dejanj ali besed. Občutja, ki jih goji danes, se bodo čez teden ali mesec dni gotovo spremenila, zato ji ne zameri preveč, če ne bo sprejela tvoje pomoči ali pa te za nekaj časa iz takšnih ali drugačnih razlogov dala ‘na hladno’.

Kako NE tolažimo

Kot smo že poudarili, je v občutljivih trenutkih najbolj pomembno, da žalujoči prijateljici prisluhnemo. Obenem moraš sprejeti tudi to, da so stvari, ki ti jih bo zaupala, zaupne narave, in da jih ne boš povedala niti vajini skupni prijateljici.

“Vsak človek se sam odloči, kdaj in kaj bo komu zaupal, zato vsebine, ki nam je bila zaupana, ne prenašamo naprej,” pravi psihologinja Majhen. To je včasih zelo težko, saj se nas lahko besede prijateljice v stiski močno dotaknejo in tudi sami potrebujemo nekoga, da mu to povemo.

Naša psihologinja prav tako opozarja, da prijateljici ne smeš dajati lažnih upanj v veri, da jo boš s tem prej potolažila. Izjave, kot npr. Ker te je zapustil, bo še obžaloval. / Kmalu te bo poklical, ali Novo službo boš hitro našla, prav nič ne pripomorejo k boljšemu počutju in soočanju z žalostjo. Marsikdaj na tak način kažemo, da občutij žalujočega ne jemljemo resno, saj skušamo s svojim domnevnim pozitivnim pristopom njegovo stisko prikazati kot nepomembno. Poleg tega se s tolažbami, kot je: No no, saj bo vse v redu, samodejno postavimo v vlogo nad­rejenega, žalujoči pa dobi občutek, da ga imamo za otroka in da njegove stiske ne jemljemo resno.

Še manj pri tem pomagajo obljube, kot so, da boš prijateljico poklicala drugi dan, potem pa tega ne storiš. Vse to lahko povzroči še dodatno stisko in nezaupanje pri človeku, ki se v trenutku šibkosti oprime tudi najtanjše rešilne bilke, zato naj bodo tvoje obljube majhne, torej takšne, ki jih lahko tudi v resnici izpolniš.

Med procesom prijateljičinega prebolevanja hudih trenutkov se izogibaj dajanju raznih nasvetov o tem, kaj bi morala narediti ali, še huje, o tem, kaj je naredila narobe. Takšno pokroviteljstvo bo tvojo žalujočo prijateljico po eni strani spet prepričalo, da jo podcenjuješ, po drugi strani pa se lahko pretirano oprime tvojih nasvetov, za katere ni nujno, da se bodo v njenem primeru sploh izšli. S tem se bo njen položaj le poslabšal. Če bi že rada povedala kaj spodbudnega, ji povej, da verjameš vanjo in da veš, da je dovolj močna, da se bo spopadla s težavami, v katerih se je znašla. Pri tem pa ji seveda ponudi svojo pomoč in ji povej, da se lahko obrne nate, če bo kaj potrebovala. Seveda pod pogojem, da si svojo obljubo pripravljena tudi držati.

Ko tolažba ne zaleže

Žalost in stiska bližnjih se nas lahko zelo dotakneta. Zato lahko v želji, da bi storila kar največ za to, da bi se prijateljica postavila čim prej na svoje noge, tudi pretiravaš. Marsikdaj postane njeno trpljenje tudi tvoje trpljenje, s tem pa izgubiš stik s svojim življenjem. Zato dvakrat premisli, ko bi morala oditi na pomemben sestanek, zmenek ali predavanje, pa se namesto tega raje odločiš, da boš odšla k prijateljici in jo tolažila. Ne pozabi, da te tvoje življenje čaka, in to z vsemi opravki, obveznostmi ter srečnimi in manj srečnimi dogodki.

Ob tvojem pretiranem razdajanju se lahko prijateljica tako navadi na tvojo pomoč, da njeno ‘tarnanje’ in tvoje ‘poslušanje’ postaneta osnova vajinega odnosa. Ko se boš zalotila, da se s prijateljico, ki že dve leti tarna nad nesrečno ljubeznijo, ne želiš dobiti, ker točno veš, v kakšne vode bo zašel vajin pogovor, je čas, da ji to tudi poveš. Seveda pa to ni nujno razlog, da končaš vajino prijateljstvo.

“Pravi prijatelji se nikoli ne umaknejo. Samopomilovalni ljudje so lahko pravo breme, toda le, če jim to dovolimo. Zavedajmo se, da smo spodbujevalci, ne bergle, na katere se lahko vedno znova opre,” pravi psihologinja Majhen. Zato svoji prijateljici daj možnost in čas, da ti še enkrat pove, kaj jo teži in kako se ob tem počuti, potem pa jo po metodi majhnih korakov usmeri v reševanje težav, najprej lažjih, postopno pa vse težjih. Če ne gre drugače, ji enostavno postavi vprašanje: “In kaj boš storila, da boš to spremenila?” Takrat bo tudi ona primorana pogledati vase in začeti iskati odgovor na svojo stisko.

In če kljub temu ne gre?

“Potem bo prijateljica pač živela s svojimi težavami,” pravi Zvezdana Majhen. “Nekateri ljudje namreč brez težav sploh ne morejo živeti. Sliši se grozno, a tako je. Sama želja po mirnem in urejenem življenju še ni dovolj, za to je treba tudi kaj narediti."

Sos sredi noči

Če te sredi noči prijateljica objokana pokliče po telefonu in ne veš, kaj bi storila, lahko upoštevaš nasvete psihologinje Zvezdane Majhen.

• Najprej se umiri, da ne podležeš njenemu afektu. Če bo tudi tebe zagrabila panika, ji ne boš v veliko pomoč.

• Vprašaj jo, kje je, in preveri, ali potrebuje konkretno pomoč, kot je prevoz, denar ipd. V tem primeru se potrudi, da ji čim prej konkretno pomagaš.

• Prosi jo, naj ti svojo stisko opiše počasi, da bi jo lahko čim bolje razumela. Tako bo začela razumsko razmišljati in se bo oddaljila od pritiska lastnih čustev.

• Ko bo končala, povzemi njeno pripoved. S tem bo imela možnost, da še kaj dodatno pojasni, poleg tega bo s tem dobila občutek, da si ji res natančno prisluhnila.

• Če je njena težava zelo huda (npr. smrt v družini, hudo bolan svojec, ljubezenski prepir ali konec razmerja), izrazi pripravljenost, da prideš k njej in pri njej tudi prespiš.

Bodi dobra poslušalka

Kako lahko tudi ti dobro prisluhneš prijateljici?

1 Bodi tiho. Če boš govorila ti, prijateljica ne bo prišla do besede. Zato bodi tiho in se poskusi vživeti v njeno kožo. Poskušaj se spomniti, kako bi se ti počutila v podobnem položaju.

2 Sprosti se. Sogovornici pokaži, da si fizično sproščena. Udobno se usedi na stol in ne dovoli, da nenehno vzdihuješ in s tem daješ vedeti, da si bolj kot z njeno žalostjo obremenjena s svojim počutjem.

3 Vzpostavi stik z očmi in ga vzdržuj. Pogovor v živo je pomemben prav zato, ker sočuten pogled žalujočemu ponuja še dodatno tolažbo. Kar pa še ne pomeni, da moraš vanjo ves čas strmeti ali jo napeto gledati.

4 Pusti, naj sama vodi pogovor. Prijateljice nikar ne prekinjaj med pogovorom in ji dovoli, da dokonča svojo misel. Če zmanjka niti pogovora, nikar ne načenjaj druge teme, temveč se raje naveži na nekaj, kar je žalujoča povedala med pogovorom, in svoje vprašanje naveži na to.

5 Pomagaj ji načeti pogovor. Če vidiš, da se bojuje s tem, kako sploh začeti pogovor, ji pomagaj z odprtimi vprašanji, na primer: Povej mi, kaj te teži. / Kako si? Ali pa enostavno reci: Poslušam, tukaj sem zate.

6 Spodbujaj jo k pogovoru. Če bo imela težave pri izražanju ali pa če bi rada poudarila, da jo resnično poslušaš, ji pomagaj tako, da med pogovorom večkrat pokimaš ali uporabiš različne medmete, kot sta ‘mhm’ in “oh”.

Marta Pirnar

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja