Luyendijk je tako odkrito spregovoril o dopisnikih in predvsem načinu poročanja z vojnih območij.
Obisk v Ljubljani
Pred dnevi se je simpatični Nizozemec, ki je študiral arabski jezik in politologijo, na povabilo Mladinske knjige ustavil tudi v Ljubljani. Povzemamo kratek intervju, ki so ga opravili z njim ob tej priliki:
- Zakaj se mlad Nizozemec odloči, da bo študiral arabski jezik?
Nizozemska je zares dolgočasna dežela. Za vse je poskrbljeno, država ima tako organiziran 'servis', ki ti streže in pomaga na vsakem koraku, da je vse skupaj že dolgočasno. Vse je predvidljivo. Najprej sem se odločil za ruski jezik, a sem med obiskom v Rusiji spoznal, da je tam premrzlo. Arabščina se mi je zdela boljša izbira. In ni mi žal. Znanje arabskega jezika je bilo ključno, da sem postal dopisnik z Bližnjega vzhoda.
- Kako bi na kratko povedali, kaj je narobe s poročanjem z Bližnjega vzhoda? Zakaj je resnica drugačna kot tisto, kar vidimo na televiziji?
Preden sem postal novinar in sem šel na Bližnji vzhod, sem mislil, da gredo novinarji na teren, zbirajo podatke, iščejo zgodbe, iščejo resnico. Na koncu se je izkazalo, da so mi iz uredništva na Nizozemskem povedali, kakšno zgodbo naj delam. Gledali so CNN, BBC, tam videli, kaj poročajo 'veliki', in nato sem moral narediti enako zgodbo. Tako si nisem predstavljal dopisništva.
- Zdaj živite v Amsterdamu. O čem zdaj poročate?
Zdaj sem si zbral najbolj dolgočasno, a izredno pomembno tematiko - ekologijo.
