Javni izbruhi: Si ti naslednja?

Da ne bo pomote: Facebook je takšen, kot da se ga greš napit v kafič v mestu, v katerega si hodila v srednjo šolo. Twitter je, kot da bi hodila po glavnemu mestnemu trgu in poslušala tujce, kako momljajo in se derejo na glas. Tumblr pa je kot vsesplošna žurka v pižamah, polna lakiranja nohtov in izpovedi.

Toda če za trenutek pozabiš na bistvene razlike v načinu komunikacije in družbenih lastnostnih, ima vse eno stalnico: nekje nekdo precej nerodno izraža veliko čustev pred tabo in pred vsemi, ki so priklopljeni na internet. Lahko gre za slavno osebo ali za nekoga, za kogar si pozabila, od kod ga sploh poznaš. Lahko pa bi to bila ti.

Kamorkoli se obrneš, previdno polepšane podobe tako čisto navadnih ljudi kot slavnih oseb nadomeščajo neprijetno odkrita nakladanja, pa naj bo to Justin Bieber, ki se na Instagramu po­govarja s 'hejterji', Amanda Bynes, ki vabi Draka, naj ji raztrga vagino (videti je, da se je od takrat zbrala in prišla k sebi), ali Alec Baldwin ... No ja, skoraj vse njegove objave lahko označimo kot izbruhe.

Toda zdaj, ko imamo tudi mi, navadni civilisti, javno podobo, za katero moramo skrbeti (pa po navadi nimamo za to zaposlenih publici­stov), je skrb za osebne meje bolj nujna – in tudi težavnejša – kot kdajkoli prej.

Maja (33) je včasih na spletu delila več svojih čustev, preden je opazila čustvene izbruhe slavnih oseb, ki jih je vzela kot opozorilo. "Na koncu se jim to vedno maščuje," pravi Maja. Vendar to ni ustavilo veliko njenih FB-prijateljic.

"Ko vidiš objave ljudi, ki se čustveno praznijo na družbenih medijih, rečeš: O, moj bog, saj je tvoje življenje kot žajfnica na TV."

Neka ženska, ki jo je komaj poznala, je na FB-ju objavila (1), da je noseča (2), da je oče nje­nega otroka spal s svojo bivšo ženo. Namignila je tudi, da ima samomorilske misli.

"Ljudje so ji pisali objave: Saj te niti ne poznam, toda žal mi je," se spominja Maja.

Ženski je poslala zasebno sporočilo, da bi jo prepričala, da ni tako slabo biti samska mati. Pozneje je ta ženska objavila prošnjo, naj ljudje bojkotirajo podjetje njenega bivšega, in je na objavi poimenovala Majo in vse druge, ki so izražali zaskrbljenost. Kmalu potem je objavila, da se bo s tistim tipom poročila – kar je spravilo v zadrego vse, ki so se ji takrat pridružili v obsojanju.

Že desetletja obstaja digitalno komuniciranje, vendar je internet čustveno še v povojih. Ne obstajajo določena pravila o (pretiranem) izražanju čustev na spletu – kje je torej meja, ko želiš nekaj objaviti?

"Izbruhi so kratkotraj­ni. Človek jih predela, se umiri in sprejme dejstva, FB-profil pa tega ne zmore. Zapis bo ostal tam, brez zgodbe, brez namena. V najboljšem pri­meru tak objavljen izbruh deluje trapasto. Slabše pa je, če si na osnovi objavljenega čustvenega izbruha bralci ustvarjajo mnenje o osebi, ki ga je objavila. Tisti, ki ga je objavil, morda sploh ne misli tako resno, a nekdo, ki to bere, tega ne ve. Tovrstne čustvene objave včasih kar kličejo po konfliktih, ki bi se jim že z malo premisleka izognili," opozarja Tamara Langus, svetovalka za spletni marketing.

Generacija pretiranega deljenja

Facebook ima le gumb Všeč mi je, vendar zapletena čustva in težavna obdobja niso nekaj, kar bi lahko bilo komu všeč.

Ker se vsak dan na Facebook prijavi 802 milijona ljudi, je neizogibno, da bodo neprijetna čustva vse pogostejša na spletu.

Za večino čustvovanje v resničnem življenju ne prinese enake takojšnje tolažbe – veliko več sočustvovanja lahko prejmeš, če se pritožuješ na omrežju, na katerega je priklopljeno toliko ljudi, kot če se pogovorita s prijateljico v živo. Morda pa čutiš, kot da je internet vse, kar imaš, ker je sistem podpore v resničnem življenju daleč ali pa ga sploh nisi razvila.

Težava z objavljanjem naših frustracij na spletu je v tem, da družbeni mediji podirajo vse meje med družino, prijatelji, osebami, v katere smo zaljubljeni, in službo. Prijateljici se lahko pritožuješ o svojem bivšem ali mami opravljaš šefa, toda kaj se zgodi, ko pozabiš, kdo vse lahko bere tvoje objave? Ne moreš vedno imeti nadzora nad tem, kam bo prispelo tvoje sporočilo. Niti tega ne veš, komu vse je deljeno.

Na primer, če ponavadi 20 ljudi komentira tvoje objave, lahko dobiš občutek, da je tvoje družbeno omrežje zaprt krožek. Začneš si predstavljati, da gre za skupino tvojih prijateljev, in ne za javno okolje. A še kako je javno.

Celo če osebo, o kateri govoriš grde stvari, izbrišeš s seznama prijateljev, te lahko nekdo zatoži in ji pokaže tvojo objavo.

Če ljudje ne komentirajo, to še ne pomeni, da ne berejo. Sodelavka je pred kratkim pisala bivšemu, s katerim je prekinila: "Prosim, ne naredi si kaj!"

Potem ko je videla njegove vznemirljive objave, iz katerih se je dalo sklepati, da ga obkrožajo samomorilne misli. To je napisala v trenutku, ko je videla njegove objave, brez razmišljanja o tem, ali obstaja dejanska nevarnost. Rekla mu je, da bo njegovega trpljenja kmalu konec, in dobila odgovor v dveh besedah: "Hvala, k****."

Izpostavljanje vsega v javnosti

In kaj bi morala narediti, ko si priča javnem izbruhu?

Ljudje, ki si zaskrbljeno mrščijo čela, ko to gledajo na zaslonu, imajo dve možnosti – da stvari všečkajo, delijo, komentirajo ali da so sočutni.

"Predstavljaj si, kako bi bilo tebi, če bi bila na mestu te osebe. Če misliš, da lahko pomagaš, jo/ga kontaktiraj zasebno. Težava je lahko kočljiva, oseba ranljiva in velika verjetnost je, da gre za zasebno zadevo. Prav je, da to spoštuješ in zasebnih reči ne poskušaš reševati javno," svetuje Langusova.

Prav vsi bi morali biti bolj tolerantni, ko gre za javne izbruhe. Naš prvi odziv je, da obsojamo in rečemo: Hvala bogu, da nisem imela Facebooka v srednji šoli. Toda vsi bomo kdaj objavili nekaj, zaradi česar nas bo sram.

"Dejstvo je, da ljudje delamo napake in da nihče ni popoln. Čeprav se še tako trudiš to prikazati na vzornih slikah. Pogovori se z nekom, ki te bo razumel in ti znal svetovati, kaj je v tvojem primeru najbolje. Morda je dovolj razumevajoča prijateljica, starši, učitelj ali pa psihologinja. Poišči pomoč. Nihče ne ve vsega in za to imamo strokovnjake. Zavedanje, da nisi sama, in strokovna pomoč lahko ogromno pripomoreta," pravi Langusova.

Svetuje ti:

"V naslednjem koraku sledi upoštevanje tega, česar si se iz napake naučila. Kakšni so Facebook prijatelji, če te prizadenejo? Enako je z ljudmi, ki jih ne poznaš. Saj tudi z ljudmi, ki jih srečuješ na avtobusni postaji, ne deliš svojih čustev. Zakaj bi jih torej na Facebooku? Pazi torej, s kom deliš svoje objave, in ne potrjuj Facebook prijateljstev kar vsevprek."

Če so tvoja čustva prizadeta in te mika, da bi šla v javnost, najprej vklopi možgane, preden začneš tipkati. Napiši, karkoli želiš, vendar še enkrat preberi, preden pritisneš tipko za pošiljanje. Tekst shrani v posebno datoteko in jo preberi po nekaj minutah, ali kot pravi Tamara Langus:

"Pri čustvenih izbruhih potrebuješ čas, da se umiriš, šele nato lahko oblikuješ misel."

Kar se ti bo torej v določenem trenutku zdelo, da moraš nujno napisati, bo morda pozneje videti preveč. Le vprašaj Zalo (31), ki se je na družbenih omrežjih obnašala kot adolescentka, ko je prekinila šestletno zvezo. Primer objave na Twitterju:

"Žal sem zastonj pijačo na pisarniški zabavi doživela kot osebni izziv. Na poti domov sem bruhala čez ograjo in potem jedla sneg, ki sem ga pobrala s smetnjaka."

Ko se zdaj znajde v težavah, se Zala raje obrne na prijateljico: "Pogled naravnost v oči in fizična prisotnost osebe, s katero se pogovarjaš, je le nekaj povsem drugega, četudi je to samo ena oseba, a ta šteje več kot 30 všečkov."

Toda to ne bo veljalo za vsakogar in zato bi se morali odpovedati poskusom, da se v javnosti prikažemo kot popolni, kar bi morali nehati pričakovati tudi od drugih. Če se zgodi, da obžaluješ, da si bila tako odkrita, se lahko sama sebe sramuješ ali pa si rečeš, da si od takrat očitno zrasla kot oseba.

Po izbruhu

Si na spletu povedala več, kot bi si želela?

Hitro se lahko zgodi, da osebna drama postane viralni hit. Le dva klika stran si od svetovne novice. Tukaj imaš nekaj nasvetov za obvladovanje katastrofe.

1 Posvetuj se s svojimi ljudmi: prijatelji, družino.

Morda si ne moreš privoščiti odvetnika, vendar nas ima večina nekoga, ki mu zaupa. Vprašaj za nasvet.

2 Če čutiš potrebo, da bi se opravičevala, bodi neposredna.

Ne gre le za težavo na spletu. Naj­prej se bo treba opravičiti osebam, ki si jih prizadela s svojimi besedami, in reševati težavo v njenem središču. To raje opravi osebno ali po telefonu.

3 Zavedaj se, kdaj je bolje ostati brez besed.

Če se zdi, da je situacija ušla nadzoru, počakaj, dojemi, kaj se dogaja ... in nehaj deliti.

Po predlogi Irin Carmon priredila in dopolnila Petra Arula
Fotografija: Getty Images
Za strokovno pomoč se zahvaljujemo Tamari Langus, svetovalki za spletni marketing, www.centrifuzija.com.