Hiše pretepenih teles

Nasilje nad ženskami je najbolj razširjena oblika nasilja, so pokazale različne mednarodne študije. Je globalni problem, ki ne pozna niti kulturnih niti geografskih meja. Po podatkih Svetovne banke je najmanj 20 odstotkov žensk žrtev fizičnih ali psihičnih zlorab. V Ameriki naj bi bila vsakih 15 sekund pretepena ena ženska, vsako leto pa je posiljenih okoli 700.000 žensk in deklet.

Medtem ko so nekatere države dosegle zavidljiv napredek pri reševanju tega problema, na primer Švedska s svojim modelom ter Nemčija in Avstrija, po katerih se predvsem pri zakonodaji zgleduje tudi Slovenija, za slednjo tega ne moremo trditi. Še več, ocena SOS telefona, da je vsaka peta ženska v Sloveniji pretepena in vsaka sedma posiljena, kaže na stanje z oznako kritično.

Zlasti še, če upoštevamo, da je število znanih incidentov nižje od dejanskega števila. Razlogov, zakaj žrtve nasilja storilcev ne prijavijo, temveč o tem molčijo in največkrat vztrajajo v nasilnem odnosu, je veliko: od občutkov sramu, krivde ali strahu, družbenih pritiskov do nezaupanja v državne institucije.

Na začetku letošnjega leta je tudi pri nas steklo več aktivnosti, povezanih z reševanjem nasilja v družini. Država je do zdaj še tolerirala nasilje v družini, saj je tako rekoč z zakonom ščitila nasilne storilce namesto žrtve, zdaj pa jim je končno napovedala vojno. Prvi korak k temu je prejšnji teden potrjeni predlog novele zakona o policiji, na osnovi katerega bodo policisti dobili več pooblastil. Policist bo po novem lahko ukrepal že na podlagi suma grožnje z nasiljem nad družinskim članom. Dana mu bo pravica, da izda odredbo o prepovedi približevanja žrtvi za 72 ur (mnogi menimo, da je to časovno obdobje prekratko).

Z drugimi besedami to pomeni, da od doma končno ne bodo več sredi noči napol oblečene bežale pretepene matere s prestrašenimi otroki, temveč njihovi nasilni in največkrat zdravljenja potrebni moški – nasilneži in zastraševalci. Če storilci odredbe ne bodo upoštevali, jih bo morala odstraniti policija.

Rdeči karton za nasilje!

Ko sem se bližala bloku, je bilo k vhodnim vratom spet slišati glasno prerekanje moškega in ženske. Glasnost se je postopoma stopnjevala, tako da je bilo kmalu mogoče razločiti odmev posameznih besed, ki so prihajale izza sten sosedovega stanovanja. Sem ter tja je prepir prekinil otroški glas. Zatem je bilo slišati nekajminutni zvok topih udarcev telesa ob telo in žensko hlipanje in stokanje.

Sledili so zmedeni zvoki klavirja, ki so skušali zabrisati hrup za stenami. Ne vem, koliko časa je minilo do takrat, ko je pozvonila policija, ki jo je poklical eden od prisebnih sosedov, toda moški nasilnež je že odvihral skozi glavna vrata umirjat svoje nasilne strasti v prvo gostilno. Zdaj nihče od stanovalcev bloka več ne kliče policije. Sosedje so soglasni, da je to zasebna stvar in da policija tako ali tako ne more nič narediti.

Nasilnežem naj bi dokončno bili šteti dnevi tudi z novim zakonom o zaščiti pred nasiljem v družini, ki je v pripravi. Njegovi pripravljavci se zgledujejo po avstrijskem zveznem zakonu, t. i. zakonu rdečega kartona, ki velja od leta 1997 in temelji na treh poudarkih: odstranitvi nasilneža, civilnopravnem varnostnem ukrepu prepovedi približevanja in uvedbi kriznih centrov za podporo žrtvam.

Avstrijci so v treh letih njegove veljave ugotovili pozitivne učinke: število policijskih odstranitev nasilnežev se iz leta v leto povečuje in število prekršitev ukrepa je presenetljivo malo, okoli 10 odstotkov. Očitno je izgon nasilneža iz stanovanja bolj učinkovito sredstvo od zaporne kazni, saj je nasilnež tako na osnovi svojega dejanja družbeno diskvalificiran.

Namestnik generalnega direktorja policije dr. Andrej Anžič, ki je tudi predsednik programskega sveta Policijske akademije, ki sprejema in določa programe izobraževanja in usposabljanja policije tudi za to pereče področje, skupaj s svojimi kolegi pozdravlja mnenje, da je na področju nasilja nad ženskami in otroci nujno treba nekaj storiti.

V pogovoru za Cosmopolitan je dr. Anžič izrazil tudi svoje osebno mnenje, da je družbena reakcija, ki bo temeljila zgolj na povečanju pooblastil policije, premalo, teoretične in praktične pomisleke pa je imel tudi glede novele zakona o policiji in njeni usklajenosti z ustavno zakonodajo. Zagotovil nam je, da bo policija svoj delež k aktivnemu reševanju problematike zagotovo prispevala in ga že prispeva, med drugim tudi z začetnim in specialističnim usposabljanjem ter tudi z usposabljanjem na delovnem mestu.

Do danes se je na krajših usposabljanjih na temo nasilja v družini izobraževalo že okoli tisoč policistov in kriminalistov, v letošnjem maju pa bo potekalo tudi posebno usposabljanje 54 kriminalistov in policistov za inštruktorje na temo nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Dr. Andrej Anžič je nazadnje apeliral tudi na druge pristojne družbene instance, naj se aktivno pridružijo k celostnemu reševanju problema nasilja. Samo zakon in povečanje aktivnosti policije k odpravljanju tega družbenega zla sama po sebi namreč nista in ne bosta dovolj.

Zagotovo pa bi korak k izboljšanju razmer – vsaj kar se tiče hitrejšega sodnega varstva v primeru družinskega nasilja – pripomogla tudi ustanovitev posebnih oddelkov na okrožnih sodiščih (in ne ustanovitev posebnih družinskih sodišč), ki se bodo ukvarjali z družinskopravno problematiko. Takšno možnost je že napovedal minister za pravosodje mag. Ivan Bizjak.

Trend nasilja nad mladimi ženskami

Raziskava med 150 ženskami, starimi od 20 do 25 let, ki jo je izvedla ena od slovenskih nevladnih organizacij na področju žensk – žrtev nasilja, je med drugim pokazala, da kar 5 odstotkov anketiranih deklet nasilje doživlja vsak dan. Raziskava med 54 dijakinjami, starimi od 17 do 18 let, pa kaže, da jih 47 že ima izkušnjo nasilja, 8 jih nasilje doživlja redno, 25 dijakinj je doživelo izkušnjo posesivnosti in ljubosumja, 17 odstotkov anketiranih je že imelo fizične poškodbe, skoraj 30 odstotkov jih je doživelo otipavanje, 4 dekleta med njimi so bila posiljena, 4 pa spolno nasilje doživljajo redno (vsak dan, vsak teden, vsak mesec).

Povzročitelji nasilja so (bili) skoraj v vseh primerih bližnji (sorodniki, partnerji, nekdanji partnerji). Strokovna javnost, ki se ukvarja s problemom žrtev nasilja, opozarja na naraščajoče nasilje tudi med mladimi ženskami, ki so dopolnile 18 let. Predstavnice nevladnih organizacij, ki tovrstni problem dobro poznajo, so na okrogli mizi z naslovom Mlade ženske – žrtve nasilja in možnosti odpiranja centra za pomoč in nastanitev, ki je potekala v začetku aprila v Ljubljani, predstavile razmere in možnosti za odprtje prvega specializiranega zatočišča za mlade ženske pri nas.

Gre za dekleta, ki so že dopolnila 18 let (zgornja meja starosti ni določena) z izkušnjo fizičnega, spolnega ali psihičnega nasilja. Mnenja o nujnosti odprtja posebnega zatočišča za mlade ženske so v strokovni javnosti deljena. Medtem ko se del nagiba k stališču, da varne hiše za mlade ženske ne potrebujemo nujno, saj se zlorabljena dekleta lahko zatečejo v že obstoječa zatočišča, namenjena predvsem materam z otroki, pa so predstavniki socialnih centrov in nevladnih organizacij prepričani o nasprotnem.

Predvsem na osnovi izkušenj, ki kažejo, da se mlade ženske, ki se zaradi polnoletnosti ne morejo zateči v krizne centre za mladostnike, ne vživijo najbolje v okolje varnih hiš, v katerih prevladujejo matere z otroki, in so zato možnosti njihove nastanitve kratkotrajne.

Ko ostane le še beg

Zatočišče naj bi bilo po definiciji varen prostor, kjer zlorabljena ženska lahko v miru razmisli o nadaljnjih korakih v življenju. Pri iskanju rešitev ji v okviru varne ustanove pomagajo usposobljene svetovalke. V tem kontekstu zatočišča zagotavljajo oprijemljivo pomoč, ki je za žrtve odločilnega pomena, ko se odločijo zapustiti nasilno okolje.

V Sloveniji po podatkih ministrstva za delo, družino in socialne zadeve trenutno delujejo varne hiše na osmih krajih in materinski domovi na šestih. Po evropskih merilih, ki predvidevajo potrebo po enem prostem mestu za žensko v zatočiščih na 10.000 prebivalcev, je namestitvenih mest v zatočiščih pri nas še vedno veliko premalo.

Beg je v številnih primerih za ženske in otroke edina možnost, da ubežijo nasilju. Ob sprejemu v varne ustanove so največkrat lastniki pretepenih teles in zlomljenih duhov, obsojeni na skrajno točko družbene nemoči. Obupani, prestrašeni in zmedeni, ponavadi s slabo samopodobo in finančnim stanjem, potrebujejo najprej varnost, zato je tajnost lokacije osnovni pogoj za delovanje zatočišča (poznajo jo le zaposleni, stanovalke in prostovoljke).

Stanovalkam in njihovim otrokom je seveda zagotovljena pravica do anonimnosti in tajnosti vseh podatkov. Izkušnje kažejo, da je prav potreba po anonimnosti velika, zlasti v prvem obdobju bivanja v zatočišču, ko žrtve najbolj potrebujejo varnost, mir in distanco.

To se je nedvomno potrdilo, ko sva s kolegico prek svetovalk v enem od zatočišč poskušali navezati stik s stanovalkami. Vse po vrsti so odklonile razgovor, ker se, kakor je pojasnila svetovalka, zelo bojijo. Na srečanje je najprej pristala le ena izmed njih, vendar je po mojem prvem telefonskem klicu tudi ta obmolknila, tik preden je bila pripravljena na glas spregovoriti.

Razumljivo, zlasti še, če se zavedamo, da je nasilje v družini (dolgotrajen) proces in ne en sam incident. Žrtve nasilja začnejo o trpljenju sporočati praviloma pozno, ko nasilje postane nevzdržno in so povsem izčrpane od dolgoletnega nasilja bližnjega(ih). Strah je še dolgo potem njihov največji okupator. “Še vedno me spreleti srh, ko zagledam na cesti njegov avto, ponoči ne morem v miru zaspati. Rada bi se tega otresla in začela zdraviti svojo osebnost,” je svojo stisko zapisala ena od žrtev nasilnega partnerja.

Življenje v zatočišču

Stanovalke lahko ostanejo v zatočišču največ eno leto, delijo si bivalne prostore (kuhinjo, omare za dnevno sobo ...), skupaj z otroki so jim na razpolago ločene spalnice, po potrebi si jih tudi delijo. Same vodijo svoje gospodinjstvo in skrbijo za otroke. O problemih in načrtih se lahko pogovorijo s svetovalkami in v skupinah za samopomoč, ki jih lahko obiskujejo tudi zunaj varne ustanove. Za tiste brez dohodkov je bivanje v zatočišču brezplačno, druge prispevajo od svojih prihodkov 10-odstotni delež.

Mnoge se po bivanju v varni hiši vrnejo k nasilnežu, vendar številnim uspe zaživeti kolikor toliko dostojno novo življenje, pravijo njihove svetovalke.

Devetnajstletnemu dekletu brez državljanstva, ki se je zateklo po pomoč v eno od zatočišč zaradi psihičnega in fizičnega nasilja, so trpljenje vsaj olajšali. Po krajšem bivanju v varni ustanovi je namreč ugotovila, da je noseča. Po pogovoru in s pomočjo strokovnih delavcev pri urejanju papirjev se je odločila za splav. Vrnila se je v varno hišo, v njej okrevala in se nato vrnila v življenje.

Centri za socialno delo in nevladne organizacije, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami nasilja, ugotavljajo, da je varnih hiš in zatočišč ter varnih domov premalo glede na potrebe. Obstoječe tovrstne institucije so večinoma povsem zasedene in težko sprejemajo nove uporabnice. Poudariti je treba, da je možnost varne nastanitve prvi pogoj, ki ga mora zagotoviti družba, da bodo žrtve nasilja lahko zapustile nasilne situacije. Poleg tega se je Slovenija s podpisom nekaterih mednarodnih dokumentov zavezala, da bo število varnih hiš povečala.

Seznanjenost s celotno mrežo zatočišč in materinskih domov v slovenski javnosti je pomanjkljiva. Znane so predvsem varne hiše in materinski domovi v večjih središčih in njihovi okolici, kot sta Maribor in Ljubljana. Veliko centrov za socialno delo pa hkrati opozarja, da so tovrstne institucije neenakomerno razporejene po regijah. Nastavitvenih mest za žrtve nasilja predvsem primanjkuje na Primorskem in v obalno-kraški regiji.

Družba neenakovrednih spolov

Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja: “Kljub doseženemu napredku obstaja v naši družbi še vedno tradicionalna delitev del na ženska in moška, tudi pri mladih parih. Mlade ženske na pragu partnerskih odnosov se tako znajdejo pod dvojnim bremenom: bremenom službe, kariere in tistim, ki ga prinaša ustvarjanje družine. Zato mlade ženske pogosto izražajo zaskrbljenost, da vsega ne bodo zmogle: poleg dobro opravljenih službenih obveznosti si ne znajo predstavljati, da bi bile hkrati še t. i. dobre mame.

Statistike tudi kažejo, da so ženske manj plačane za svoje delo od moških, dalj časa iščejo zaposlitev in njihova delovna mesta so manj zanesljiva od moških, kar še dodatno prispeva k večji ekonomski odvisnosti od njihovih partnerjev. Slednji ta dejstva nemalokrat izkoristijo in svojo moč zlorabijo nad njimi.

Tudi družbeni pritiski oziroma pričakovanja, kakšna naj bi bila ženska, posebno mlada, so močni. Njihova posledica je poleg številnih spolnih zlorab še en odstotek evropskih deklet z anoreksijo, kar štirje odstotki pa z bulimijo.

Nedvomno je treba del problema iskati tudi v predstavah mladih žensk o enakopravni partnerski zvezi, ki so pogosto mitske. Znotraj njih se pojavljata ljubosumje in nadziranje partnerja kot izraz ljubezni. Zaradi zmotnih predstav je zato problem, kako prepoznati nasilje, še toliko večji. Po drugi strani je še vedno veliko moških prepričanih, da imajo pravico izvajati nasilje nad svojimi partnerkami in zlorabljati moč.

Enakovrednost spolov je naučena, privzgojena, zato je tradicionalne stereotipne vzorce in diskriminacijo žensk možno preseči le s sistematičnim zgodnjim učenjem o enakovrednosti moških in žensk.”

Kampanja bele pentlje

Z nasiljem je tako kot z boleznijo. Bolje preprečevati kot zdraviti!

Eden od učinkovitih načinov preventive pa je gotovo samoozaveščanje moške populacije. In osnovni namen gibanja Bele pentlje naj bi bil prav to: učinkovita preventiva! Leta 1991 se je skupina kanadskih moških odločila, da morajo moški prevzeti odgovornost za to vrsto nasilja, in privzela belo pentljo kot simbol njihovega nasprotovanja nasilju nad ženskam.

V prvih dveh mesecih kampanje je belo pentljo nosilo kar 100.000 moških. V kampanji so sodelovali tudi številni vplivni moški iz sveta gospodarstva, medijev, športa in zabavne industrije.

Kampanja bele pentlje ima danes privržence v Avstraliji, na Finskem, Norveškem, v ZDA in Latinski Ameriki. V okviru kampanje danes po vsem svetu organizirajo skupinske pogovore med moškimi (na delovnih mestih, v garderobah telovadnic, med vojaškimi rekruti …), v katerih jih poučijo o tem, kako preprečevati nasilje v družini.

Vesna Fister, Nataša Zupanc