Ko je pred nekaj leti na gasilski postaji v ameriški zvezni državi Nova Mehika zaživel program t. i. varnega zavetja za novorojenčke, se je gasilec Chris Martinez napol v šali poigraval z mislijo, da bi si želel, da bi prav na njegovi postaji nekoč pustili prvega otroka. Takrat še ni mogel vedeti, da se bo to res zgodilo — in da bo ta dogodek za vedno spremenil njegovo življenje.
Februarja 2024 je neznana ženska v posebno "varno" škatlo pri gasilskem domu v mestu Belen odložila novorojenega dečka. Za Chrisa in njegovo ženo Janae, ki sta se dolga leta spopadala z neplodnostjo, je bil to začetek poti do družine, o kateri sta sanjala skoraj petnajst let.
Slab dan, ki se je prelevil v najlepšega
Chris Martinez, 45-letni gasilski poročnik iz Nove Mehike v ZDA, se tistega dne najprej sploh ni znašel v srečnih okoliščinah. Okoli ene zjutraj je posredoval pri požaru v stavbi. Med gašenjem se mu je zaščitna oprema delno stopila, pri tem pa si je opekel ušesa in zapestja, zato je moral v bolnišnico. V požaru je umrla ena oseba.
Ko se je pozneje vrnil na postajo, ga je sodelavec opozoril, da je nekdo morda pravkar uporabil novo varno škatlo za oddajo novorojenčkov, nameščeno ob strani stavbe. Gre za temperaturno nadzorovano enoto, postavljeno na bolj odmaknjenem mestu, ki staršem v stiski omogoča, da otroka predajo varno in anonimno.
Čeprav je bilo zunaj že svetlo, je Chrisa posebej presenetilo, da nihče ni videl, kdo je otroka pustil tam. Škatla je namreč zasnovana tako, da ima oseba po odložitvi otroka približno minuto časa, da se mirno umakne in ostane neprepoznana.
Ko so gasilci odprli škatlo, so v njej našli novorojenega fantka v zelo slabem stanju. Deček je pomodreval, še vedno je imel pripeto popkovino in bil očitno življenjsko ogrožen. Chris je pozneje dejal, da je že ob prvem pogledu nanj začutil nekaj zelo močnega: "V trenutku, ko sem ga zagledal, sem vedel, da si želim biti njegov oče."
Gasilci so mu dali kisik, ga skušali ogreti in ga nato prepeljali v lokalno bolnišnico. Tam je pristal na oddelku intenzivne nege za novorojenčke. Zdravniki so pri njem zdravili pljučnico, tekočino v pljučih in možgansko krvavitev.
Po Chrisovih besedah je imel v telesu tudi več različnih substanc, zato je moral v bolnišnici ostati skoraj dva meseca. Chris in njegova žena Janae, danes stara 41 let, sta bila ob njem vsak dan.
Morda vas zanima tudi:
- Zakaj nas privlačijo barabe, "dobrim" fantom pa damo košarico? Pripravite se na neprijetne odgovore - in morda spremenite mnenje o sebi
- "Ko je moj fant jezen, po stanovanju meče ... kosmiče!" (resnična zgodba Slovenke)
Petnajst let neuspešnih poskusov
Zakonca Martinez sta pred tem približno petnajst let poskušala dobiti otroka, vendar neuspešno. Ravno v tistem času sta zaključila postopek, s katerim sta postala certificirana rejniška starša. To jima je omogočilo, da je deček lahko začasno prišel k njima, medtem ko je tekel postopek posvojitve. Toda ta pot ni bila enostavna.
Po zakonodaji v Novi Mehiki mora biološki starš tudi v primeru oddaje otroka prek programa "varne škatle" oblastem razkriti svojo identiteto. A v primeru tega zapuščenega dojenčka se to ni zgodilo.
Chris in Janae sta morala čakati, medtem ko so v lokalnih časopisih objavljali pozive biološkim staršem in morebitnim sorodnikom, naj se javijo. Udeležila sta se tudi več sodnih obravnav, na katerih so zaman čakali, ali se bo pojavil kdo iz otrokove družine.
Pravno gledano deček prvo leto sploh ni imel prave identitete. V dokumentih so ga vodili kot Baby Boy Doe. To je pomenilo, da so ga tudi pri pediatru poklicali s tem brezosebnim imenom, ne pa z imenom Mikel, ki sta mu ga želela dati njegova bodoča starša.
Ker se ni oglasil nihče iz biološke družine, je postopek trajal še dlje. Država je zahtevala tudi test DNK, deloma zato, da bi preverili, ali otrok morda pripada kateri od staroselskih skupnosti. V tem primeru bi ga po ameriški zakonodaji lahko predali njegovemu plemenu. A k sreči se to ni zgodilo.
Končno olajšanje
Končno je prišel 10. marec 2025 — dan, ko je bila posvojitev dokončno potrjena. Za Janae je imel trenutek izjemno težo: pomenil je konec dolge negotovosti in začetek uradnega družinskega življenja.
Chris in Janae danes o svoji izkušnji govorita javno, saj razkriva tudi pomanjkljivosti zakonodaje v Novi Mehiki. Kot poudarjata, je ideja programa varne škatle prav v tem, da staršem v stiski omogoča varen in anonimen način predaje novorojenčka. V praksi pa država še vedno uporablja stare postopke iskanja staršev, kar anonimnost močno zaplete.
Janae pravi, da sta biološki materi njunega sina izjemno hvaležna. Po njenem mnenju je sprejela izjemno težko in pogumno odločitev, ko je otroka pustila na varnem mestu. On misli na to, kaj bi se z dečkom lahko zgodilo, če ne bi bil predan v varno škatlo, jo spreleti srh. Danes pa družina živi življenje, o kakršnem sta zakonca vedno sanjala.
Povzeto in prirejeno po: People
