Radi bi bili všečni, priljubljeni in v središču pozornosti. Zato se do onemoglosti razdajamo in izčrpavamo. Ker nočemo biti egoisti, ki jih nihče ne mara.
Vsak se jih izogiba v širokem loku. Ljudje, ki so sami, se zdijo zapuščeni. Odrezani. Nesrečni. Pa je res tako? Za razliko od večine, ki se sprijazni z zakonitostmi splošno veljavnih norm, ki za vsakega od nas določajo, kaj je dobro in kaj ne. Povsem naravno je, da bi najprej zadovoljili svoje potrebe, obenem pa smo v nenehnem strahu, da bi nas drugi zaradi tega razglasili za egoiste. Zato zavestno potiskamo vstran svoje želje in cilje ter se podrejamo staršem, delodajalcu, partnerju.
Včasih se podrejamo tako dobro, da čez čas izgubimo orientacijo v lastnem življenju in se nato razoroženi prepustimo tujim sanjam o srečni prihodnosti. Egoist zna ločevati pomembno od nepomembnega, vsaj glede samega sebe. Vse drugo ni tako pomembno. Vsakič znova se vpraša: ali je to zame koristno? In ne: kaj bodo rekli drugi?
“Zdrav” sebičnež
Besede: zvestoba, poštenost, solidarnost, odgovornost do drugih razume po svoje. Recimo tako: Po 30 letih zvestega in požrtvovalnega dela v podjetju vam bodo podarili uro ali izročili denarno nagrado, pred drugimi vas bodo ganljivo izrabili za zgled zvestobe podjetju. Tako se bodo odkupili za vse vaše osebne želje in možnosti, ki ste jih žrtvovali v dobro službe. Pomislite – ali je korist, ki jo je od vas imelo podjetje, sorazmerno s koristjo, ki ste jo vi imeli zaradi svoje zvestobe in odpovedovanja?
Koliko nadur ste podarili podjetju (delodajalcu) in jih utrgali svoji družini v strahu, da ne bi bili (ob reorganizaciji ali racionalizaciji) prvi na listi za odstrel? Z zavidanjem ste gledali sodelavca, ki je ob ustaljeni uri zaključil delo in se mirne vesti napotil domov, po možnosti še na partijo kegljanja. Vi pa ste garali. Edino zadoščenje je bilo – da bo on prvi na listi. Ko pa je prišel dan D, sta bila na cesti oba. Razlike med prvim in drugim mestom ni, je le dobra pretveza, ki ji egoist ne nasede.
Večina ljudi se zaradi lagodnosti in prepričanja v dolgoročno varnost odpoveduje vsemu, kar bi jim lahko prineslo življenje nekje drugje. In kakšna je ta varnost? Delodajalec vam nedvomno sporoča: “Zagotavljam ti varnost, a le, dokler si se pripravljen podrejati.” Tako dobite nekaj varnosti v zameno za največji kapital, ki ga imate – svobodo samostojnega odločanja o svoji sreči in o tem, kako iz svojega življenja narediti najboljše, kar je mogoče. Najboljše in ne le tisto, kar vam kot ostanek pustijo drugi.
Zato ni odveč, da se zamislite nad tistimi, ki stavijo predvsem na vašo zvestobo, poštenje, solidarnost, iskrenost. Zdrav egoist ne izkorišča drugih, vendar tudi ne dovoli, da bi drugi izkoriščali njega. Če bi bil svet poln poštenih, pridnih in dobronamernih ljudi, ki živijo svoje življenje in pustijo živeti drugim, se vam ne bi bilo treba braniti pred vsiljivci in izkoriščevalci.
Egoist ima raje zadovoljstvo kot ugled
Ko kupujemo nov avto, se največkrat odločamo za tistega, ki nam bo prinesel večjo mero prestiža, ne glede na koristnost, ki jo bomo imeli glede na vloženi denar. Torej smo pripravljeni več delati in več zapraviti, čeprav dejanske koristi od tega ne bomo imeli. Egoist se ponavadi giblje v življenjskem okvirju, ki je jasno omejen. Kar je zunaj tega, mu nič ne pomeni. Usmerja se na bistveno, in ko to doseže, uživa. Ne pride mu na misel, da bi si želel kaj, česar potem ne bi mogel uživati. Jasno, da si tudi egoisti želijo nekaj priznanja in spoštovanja, a imajo naravni posluh za to, od katere točke dalje jih težnja po prestižu začne obremenjevati.
To, da ne stremijo k uspehu, ne pomeni, da ga tudi nikoli ne dosežejo. Celo nasprotno. Ljudje, ki se ne ozirajo na mnenje okolice in se trmasto predajo neki svoji ideji, lahko dosežejo izjemne uspehe. Saj je antologija umetnosti zbirka egocentrikov. In v njej je mnogo več moških kot žensk. Kar najbrž ni naključje.
Ženske so vzgojene tako, da veliko bolj predano upoštevajo želje okolice in obenem prav tako predano zatirajo svoje. Boljša izobraženost in večje možnosti za uveljavitev naj bi končno presekale gordijski vozel tradicije in vzgoje, ki ženskam še vedno ne dovoljuje postaviti sebe na prvo mesto. Tudi če je prazno.
Venomer so v iskanju nekoga, ki jim bo dal spodbudo ali vsaj možnost za uveljavitev. Najpogostejši vzrok takega vedenja je predstava, ki se že stoletja prenaša od mater na hčere, predstava, da so ženske rojene za trpljenje in potrpljenje. Žena, ki bi najprej pomislila nase, bi storila nekaj nezaslišanega. A prav to bi morala storiti, kajti le tisti, ki je sam prevzel odgovornost zase, za svojo srečo, izpolnitev svojih želja in samouresničitev, lahko upa, da bo pri tem uspešen. Samo tista ženska, ki ve, kaj bi bila zanjo sreča, lahko doživi, da jo osrečijo še drugi.
Egoist ima začrtane meje svojega področja
Glede tega je človek podoben živali, razlika je le v tem, kaj si pod svojim ozemljem predstavljamo. Naš življenjski prostor je lahko stanovanje, hiša ali pa pisalna miza, za katero delamo. V globljem pomenu je naše ozemlje tudi naš način življenja. V teh časih smo vsi nagnjeni k precenjevanju gmotne posesti in se kot nori borimo za delo, za malo boljši zaslužek, za avto ali za družbeni položaj. Ob tem pa se skoraj nič ne branimo, ko nam jemljejo veliko vrednejše stvari: čas, srečo, svobodo in osebni razvoj.
A prav v tem krogu vrednosti se odloča o najpomembnejših stvareh našega življenja. Zato moramo zavestno braniti področje svoje osebnosti. Moramo ga znati razmejiti, zgraditi okoli njega okope in do zob oboroženi paziti, da nihče ne vdre vanj, da bi se ga polastil. Kar naprej nas oblegajo številni napadalci, ki nas poskušajo podrediti, prevarati ali zapeljati.
Kupujemo, kar nam ponujajo, ne da bi se vprašali, ali nam bo koristilo ali ne. Drugim prepustimo, da mislijo namesto nas in da prevzamejo odgovornost namesto nas. Kmalu to nismo več mi sami, ampak le še voljni izvrševalci namer drugih. Potem ko izgubimo samostojnost, nam ostane le še veselje do zunanjega udobja, ki smo si ga na ta način ustvarili. In to le toliko časa, kolikor to ugaja drugim.
Ljubezen do egoista je dvorezni meč
Živeti z egoistom ni preprosto, še posebej zato, ker so naše predstave o skupnem življenju lahko povsem drugačne. Na voljo imamo dve možnosti: da se mu podredimo ali pa da uberemo njegovo taktiko. V prvem primeru smo zgubljeni, v drugem pa se lahko naučimo boriti zase in celo doseči mnogo več, kot smo kdajkoli sanjali. Vsak boj, ki te ne zlomi, te okrepi.
Miomira Šegina
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere
