Droga samozavesti: Kokainske zgodbe

Kokainske zgodbe se dogajajo pred našimi očmi, z ljudmi, ki jih poznamo in v ‘normalnih’ družinah. Kokain, kakor se sliši strašljivo, postaja droga mladih in uspešnih, ki iščejo svojo potrditev pred svetom.

Sabina*, 31, Sedanjost je lepša

“Če realno pogledam, pravzaprav ni prav nobenega pravega in konkretnega razloga, da sem postala kokainska odvisnica,” svojo pripoved začne Sabina, medtem ko srka svoj sveže iztisnjen pomarančni sok. Že leto dni je ‘čista’ in v tem času je postala velika zagovornica zdravega življenja. Pred mano sedi zelo luštna gospodična, ki redno telovadi, zdravo je, prav tako je zapustila stresno službo in jo zamenjala za to, kar je vedno želela početi – postala je turistična vodička.

“Moje delo je zdaj veliko manj napeto, hkrati pa zelo veliko potujem, kar sem si vedno želela,” pojasnjuje. “In, kar je naj­pomembnejše – ne čutim potrebe, da bi vdihavala karkoli drugega kot svež zrak,” še pristavi z nasmeškom.

Dokazovanje uspešnosti

Ampak včasih je Sabina čutila neustavljivo potrebo. Potrebo, za katero je mislila, da je bolj pomembna kot zrak. Njen prvi stik s kokainom se je zgodil pred tremi leti. “Oh, tega se zelo dobro spominjam. Delala sem v veliki oglaševalski agenciji, stara sem bila osemindvajset let in to je bila moja prva resna služba, kjer sem se resnično hotela izkazati.”

Sabina je delala vse dneve in včasih tudi noči. Ker je bila nova, ni imela velikih pooblastil, kolegi pa so z veseljem delo prelagali nanjo, saj so vedeli, da bo ‘ta mala’ naredila vse, kar ji bodo naročili. Govorila si je, da njen čas prihaja in da bo prav kmalu s svojo pridnostjo prepričala šefa, da bo dobila povišico ter delo med ljudmi, ki jih je občudovala.

“Moji starši so bili izjemno ponosni name. Doma sem iz male vasi na Štajerskem in v družini sem edina, ki je diplomirala ter dobila službo v glavnem mestu. Jaz pa sem hotela še bolj upravičiti ta ponos, zato sem dobesedno izgorevala in garala, da sem se domov lahko pripeljala oblečena po zadnji modi in svojim staršem potrdila njihov ponos.”

Priložnost, da utrdi svoj status v agenciji, se je pokazala po osmih mesecih trdega dela. Takrat je neki vodja projektov nepričakovano dal odpoved in tako je nastala praznina, ki jo je hotela zapolniti Sabina, ki v svoji želji ni bila sama. Za službo se je potegovala kolegica, ki je tudi čakala svojo priložnost.

“Direktor je stvar rešil preprosto: obema je dal enako nalogo in tista, ki bo najbolj prepričala njega ter še nekaj vodilnih, bo lahko nadomestila kolegovo mesto,” se v spomine zatopi Sabina.

Usodna zabava

Kolega, ki je dal odpoved, je v svojem domu priredil veliko zabavo in spominjam se, kako ponosna sem bila, da se je spomnil name ter me povabil. Oh, kako sem si želela biti sprejeta na tem delovnem mestu in, seveda, opažena. Da je bila mera polna, sem se zatreskala v art direktorja, ki je bil v mojih očeh bog oglaševanja in moškosti. Tako sem se znašla na hrupni zabavi, kamor, kakor se mi je zdelo, sem spadala kot slon v trgovino s porcelanom.”

Vendar je ravno ta zabava postala usodna. Po dveh popitih kozarcih vodke je ugotovila, da se sramežljivost počasi umika in daje prostor strastnemu spogledovanju z njenim predmetom poželenja. “Naenkrat je pristopil in me povabil v zgornje nadstropje. Mislila sem, to je to, všeč sem mu, končno bova lahko sama. Ampak zgoraj v sobi je bilo nekaj ljudi, ki so si delili bel prašek. Takoj sem vedela, za kaj gre,” pravi Sabina. Zakaj se ni obrnila?

“Ne vem, najbrž zaradi tega tipa, ki me je tako prijazno povabil, naj poskusim. En snif mi pač ne more škoditi, sem si mislila takrat. Poleg tega pa je bila izkušnja več kot dobra. Kar naenkrat nisem bila stara jaz, ampak zgovorna, vesela, simpatična jaz,” pojasnjuje razloge za beli prah Sabina.

Preveč vsega

Kokain je postal Sabinin redni spremljevalec. Kar naenkrat brez njega ni šlo. Pred sestanki, na predstavitvah, zvečer v družbi jo je vedno spremljala vsaj ena črtica. Še vedno je garala in kokain je uporabljala kot poživilo ter sredstvo za dobro voljo. Povišico je dobila ona, kar je vodilo v še več dela, še več izpostavljanja in še več dokazovanja.

“Potrebovala sem čedalje večje količine, saj je bil razkorak med depresijo, ko nisem bila zadeta, in evforijo, ko sem bila, prevelik,” pojasnjuje.“Nekoč me je sodelavec našel na tleh stranišča z okrvavljenim nosom in uspel me je neopazno spraviti iz stavbe ter me pripeljati domov. V teh poklicih je droga pač nekaj vsakdanjega .”

Streznitev

“Streznitev je prišla dokaj kruto. Mislim, da sem kar uspešno skrivala svojo odvisnost, jasno pa, da moja družina ni imela pojma, kam sem zabredla.” Vendar je nekega dne prav družina izvedela, kaj se dogaja. Sestra je nepričakovano prišla v mesto, in ker je imela ključ, je vstopila v Sabinino stanovanje. “Takrat nas je našla – mene in še nekaj ‘prijateljev’, ko smo snifali. Nikoli ne bom pozabila njenega pogleda in načina, kako se je obrnila in zbežala iz sobe,” žalostno pove.

Iz te situacije se je rodila Sabinina odločitev, da neha. V službi je dala odpoved in si vzela dva meseca časa, da je ugotovila, kaj sploh hoče v življenju. “Prav sestra je v teh mesecih postala moja najtrdnejša opora in ravno zaradi nje nisem nikoli več poskusila! Vendar ne bom trdila, da me ni neštetokrat mikalo. Če slučajno pride takšen trenutek, potem se spomnim, kaj sem dala skozi, in me mine,” se samozavestno zasmeji.

Mario*, 35, Nikoli ne bi pomislili

Ne vem, zakaj si ljudje vedno predstav­ljamo odvisnike kot raztresene, razcapane in nekje na robu družbe, takšne, ko naj bi bilo že na prvi pogled znano, da nekaj jemljejo. No, Mario je pravo nasprotje vseh stereotipov, in če bi ljudje vedeli, da mu droga kroji življenje, bi najbrž le nejeverno zmajali z glavo: že na pogled se vidi, da je uspešen poslovnež s kravato, doma ima družino in njegov proračun se lahko primerja z državnim proračunom afriške države.

Na prvi pogled ima vse – v ta predalček pa očitno spada tudi kokain. Mario v tem trenutku še vedno hodi na svetovanja in žena Lidija je tista, ki mu pomaga skozi abstinenčne krize.

Malo ‘nedolžne’ zabave

“Ah, razlogov ni bilo. Nobene temačne zgodbe, nesrečnega otroštva ali česa podobnega. Ljudje nekako vedno pomislijo, da je kaj narobe. Tudi z Lidijo in otrokoma smo se dobro razumeli. Šlo je bolj za kaprico. Pač pivska družba starih frendov, ko sta eden ali dva že poskusila in prinesla za testiranje,” pravi Mario.

Ampak skupinski petki so se kaj kmalu zavlekli v skupinski vikend in nastala je klapa kokainskih uporabnikov. “Nihče od nas prej ni poskusil droge. Jaz pa nikoli nisem poskusil niti cigarete, vse mi je bilo brez veze.” Zakaj torej? “Kaj pa vem, najbrž dolgčas in fantovsko druženje. Ob kozarcu česa močnejšega smo pač poskusili nekaj novega.”

Najbolj boleča izkušnja

Mario trenutno hodi na svetovanja. Z njim prihaja žena in v njej je našel oporo. Da je treba nekaj storiti, je vedel, ko je po pre­krokani nedelji nekega ponedeljka padel v hudo depresijo. Takrat mu je naproti prišla devetletna hčerka Maja. “Kar naprej je hodila k meni, me božala in govorila: Oči, ne bodi žalosten, povej, kaj je narobe, boš videl, da se boš bolje počutil.”

Čeprav je bil v tistem trenutku svet popolnoma črn in se za druge ljudi nisem brigal, me je hčerkina vztrajnost nekako zbudila. Pomislil sem, kaj počnem svojima otrokoma. Ali res potrebujeta depresivneža, ki niti en vikend ne zdrži brez snifa ali dveh? Najbolj grozljivo spoznanje pa je bilo, da se v življenju resnično veselim le zadetka. Še isti večer je sledil iskren in dolg pogovor z ženo in padla je odločitev, da greva na svetovanje.”

Vsakič, ko Maria vleče v staro klapo, mu žena ponudi alternativo, da čas preživijo skupaj. Pravita, da je za zdaj kar uspešno.

Ana*, 23, Stres na faksu

Za Ano bi lahko rekli, da je svoje prvo kokainsko srečanje doživela zelo zgodaj – v prvem letniku filozofske fakultete. “Po naravi sem zelo sramežljiva in nastopanje v javnosti je zame prava groza,” se na hitro opiše. Vse, kar je povezano z začetkom študija, je bil zanjo pravi stres. Težko navezuje stike in zelo je pogrešala svoj srednješolski razred.

“Pri nas je večina izpitov ustnih in takrat so se začele moje nočne more. Neštetokrat se je zgodilo, da sem vedela, kaj sem bila vprašana, ampak v živčnosti nisem zinila niti besede. To je bilo zame zelo stresno.” Poleg tega se je Ana težko vklopila v novo družbo. “Vedno sem zavidala puncam, ki so v desetih minutah pridobile prijatelje. Jaz zagotovo nisem spadala v to kategorijo,” se spominja prvih dni faksa.

Vedno je enkrat prvič

Ko jo vprašam, kdaj je bilo prvič, se nasmehne. “Hja, vedno je enkrat prvič in ironija je, da je bilo zame prvič na brucovanju. Oziroma po njem. Višji letniki so nam pripravili brucovanje, na katerem smo bili prisotni skupaj s profesorji. Brucovanje kot brucevanje, po koncu, ko so profesorji odšli domov, se nas je večina odločila, da gremo nadaljevat zabavo v enega od ljubljanskih klubov. če sem odkrita, nisem hotela iti, vendar je želja po vklopitvi v družbo zmagala. Zabava je bila divja in kmalu je nekaj sošolk prišlo pome, da so starejši prinesli nekaj nove robe.”

Svoj prvi snif je doživela v stranišču lokala in občutek nepopisne veselosti ter samozavesti je prišel skoraj v trenutku. “Zame je bilo to popolno razodetje,” se spominja Ana.

Ne morem brez …

Ana je zelo hitro prišla do točke, ko je drogo potrebovala zelo pogosto.

“Potrebovala sem jo za učenje, za izpite, za druženje … Vse je bilo z njo toliko lažje. Edina stvar, ki me je morila, je bila cena, saj je bila za študentske razmere neznosno draga. Najprej sem si poiskala službo, ampak študentsko delo ni plačano toliko, da bi lahko plačeval drage droge. Zato so bili seveda prvi starši, ki nikoli niso opazili, da je zmanjkal kakšen evro. Kokain pa tako ali tako lahko dobiš na vsakem vogalu, neverjetno je dosegljiv,” pripoveduje Ana.

Vse njeno življenje je nenadoma postalo bleščeča izkaznica o uspehu. Razen temne skrivnosti, seveda.

Srčne težave

“Kadar me kdo vpraša, mu vedno pravim, da so me ‘srčne težave’ spravile stran od kokaina,” se nasmehne Ana. Neka novoletna zabava je prinesla Ani tisto, česar se boji vsak. “Vzdušje je bilo veselo, alkohol je tekel v potokih, kokain smo si priskrbeli in vse je bilo okej. Takrat so bile količine res velike. Kar naenkrat je prišla bolečina, leva roka je otrpnila, srce mi je divjalo kot ponorelo in pomislila sem, da je konec. V daljavi sem slišala cviljenje neke punce, ki je vpila, da me morajo spraviti k zdravniku.”

Ne spominja se poti v bolnišnico, zdravnik je potrdil srčni infarkt in v bolnišnici je ostala dva tedna. “Niti pomisliti ne morete, kakšno ponižanje je prišlo, ko so za zadevo izvedeli domači in prijatelji. Najbolj pa me je na realna tla postavilo dejstvo, da čisto zares lahko umrem. Kdo hoče umreti v svojih zgodnjih dvajsetih?”

Stran od droge

Ana je vzela leto študijskega dopusta. “Po začetni jezi in šoku sta starša vzela stvari v svoje roke. Po skupni odločitvi se je izkazalo najbolje, da za nekaj časa prekinem študij.” Eno leto je bilo težko, pa vendar tudi pravo potovanje k odraščanju. Dobila je delo v domači osnovni šoli, kjer je prevzela zunajšolske dejavnosti.

“Tam sem morala biti za zgled, hkrati pa sem se naučila nastopati in voditi skupino, kar je bila dragocena lekcija,,” pripoveduje Ana. Po enem letu se je vrnila na faks in redno opravlja izpite, spomladi naslednje leto pa jo čaka diploma. “Če potegnem črto, je bila to neke vrste streznitev in gotovo se je stvar zgodila z razlogom,” modro prikima. “Vesela sem, da sem živa in zdrava. Lahko ne bi bila.”

Po pomoč na DrogArt

Tam deluje program Ne pogrni na celi črti, ki je namenjen izključno uporabnikom kokaina.

• Telefonsko svetovanje na številkah 041 730 800 (vsak dan od 8h do 20h) in 01/439 72 70 (vsak delovnik od 10h do 16h).
• Informiranje in svetovanje prek spleta (info@kokain.si, www.kokain.si).
• Osebno svetovanje kot pomoč pri vzpostavitvi in vzdrževanju abstinence ali spremembi navad, s katerimi boš zmanjšala škodo, povezano z uporabo kokaina (041 730 800).

Preveri 7 kazalcev odvisnosti!

Če, si vsaj na eno trditev pritrdila, imaš tažave s kokainom!

• 1 Želim si prenehati z uporabo kokaina.
• 2 Ko poskušam prenehati z uporabo, se zavem, da kokain potrebujem.
• 3 Imam jasen in značilen vzorec uporabe kokaina (uporabljam ga na primer vedno, ko grem zvečer ven, v situacijah, ko moram delovati samozavestno ...).
• 4 Za zadetost potrebujem vedno večje doze.
• 5 Ko neha delovati, se počutim slabo, in zato uporabljam nove doze za izboljšanje počutja.
• 6 Kokain (nabava, uporaba) je postal pomembnejši kot zabava in druženje.
• 7 Zmožen/-na sem se izogibati kokainu kratka obdobja, potem pa znova zapadem v uporabo.

Petra Kern

*Imena so izmišljena.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere