"Z estetsko kirurgijo sem se spoznal v Kliničnem centru v Ljubljani, ko sem tekom specializacije krožil na oddelku za plastično kirurgijo," se svojih začetkov spominja dr. Ernest Novak, ki danes vodi uspešni zasebni estetsko-kirurški center v Ljubljani in Celju. Nad estetsko kirurgijo se je navduševal, ko je bila ta pri nas še v povojih. Ob spremljanju dr. Francija Planinška, pionirja estetske kirurgije v Sloveniji, ga je pot zanesla v postspecialistično izobraževanje na oddelku za plastično kirurgijo Univerzitetne bolnišnice v Innsbrucku in v zasebni kliniki Triumphorte.
Tam se je navdušil nad estetsko medicino, na številnih simpozijih razširil znanje o neoperacijskih metodah, kasneje pa celo postal mednarodni predavatelj in trener za manj invazivne posege. S tem znanjem se je vrnil v Slovenijo, sprva v bolnišnico Celje, leta 2006 pa je odprl zasebno kliniko. Danes je Ernest Novak neusahljiv vir strokovnih informacij, razumevanja, predvsem pa dragocenih izkušenj v vseh segmentih lepotnih posegov, še posebej bogato znanje pa ima na področju minimalno invazivnih posegov, kot so botoks in polnila.
V svetu rekonstrukcijske in estetske medicine ste že skoraj 25 let, tako da ste od blizu opazovali zagonski čas estetske kirurgije v Sloveniji. Drži, da je imela stroka včasih zelo drugačen pogled na estetsko kirurgijo, kot ga ima danes?
Zagotovo. Pred 25 let je bila stroka glede estetske kirurgije še zelo zadržana. Te stvari so bile takrat skorajda tabu, pa ne samo v Sloveniji, po celi Evropi. Drugačna zgodba je bila v Ameriki, tudi Južni Ameriki, saj je bil tam na tem področju že velik bum. Tako je tudi večina kirurških posegov takrat prihajala iz Amerike in Brazilije. Od tam smo črpali ogromno informacij.
Se je v tem času spremenil tudi vaš pogled na estetsko kirurgijo?
Lahko rečem, da sem sam na to panogo ves čas gledal isto. Vseskozi sem bil velik pristaš estetske kirurgije, vedno pa tudi zelo zadržan do ekstremnih sprememb – do velikih dojk, do zelo velikih ustnic, da zelo velikih sprememb na človeku. Vedno sem vztrajal pri filozofiji, da je manj več in da je treba dobro analizirati, kaj je tisto, kar je pri pacientu smiselno narediti, ob tem pa upoštevati dolgoročno zaščito zdravja. Posege, ki bi potencialno predstavljali preveliko tveganje za zdravje, ni smiselno delati.
Zdi se mi, da se je danes uveljavil zelo univerzalen standard za lepoto. Pogosto slišim, da so vse popravljene ženske videti isto. Imate vi podobne izkušnje?
To vsaj deloma drži, ampak na srečo v resnici niso vse ženske iste. (smeh) S popularizacijo te dejavnosti se je z nekaterimi storitvami začelo nenadoma ukvarjati na desetine, celo na stotine izvajalcev v Sloveniji. Tudi takšnih, ki niso iz medicinske stroke. S tem je ekskluzivnost visoke izobrazbe in zdravih medicinskih pogledov popustila. In ko so to začeli delati ljudje, ki ne razumejo lepotnih in estetskih standardov, se je začelo te posege delati kot po tekočem traku - zato morda občutek, da je veliko lepotnih popravkov videti enakih.
Izkušen izvajalec bo znal oceniti, kaj je pri neki osebi njen unikum, kaj je potrebno poudariti in kaj pustiti pri miru, ne pa vsako stranko obravnavati po istem principu: potrebuješ velike ustnice, velika lica, takšen nos. Ne. To ni prav. Vsak obraz ima svoje lepe značilnosti. Če bi bile vse ženske videti kot Kim Kardashian, bi bilo to obupno. Lepota, če hočete, je v različnosti. Mora pa biti neka harmonija, skladnost, sproščenost, nekaj, kar nas pritegne. Ustvariti to, je naša naloga. Včasih z manjšimi popravki naredimo bistveno več kot z velikimi.
Kako pa obravnavate pacienta, ki ima mogoče malo previsoka – ali pa, reciva temu, napačna pričakovanja. So takšni pacienti dojemljivi za usmeritve?
Ja, so. Na srečo je ljudi z zelo ekstremnimi pričakovanji malo. Družbena omrežja so seveda velik problem, ker tam ljudje vidijo kup zlaganih, neiskrenih stvari, prilagojenih za točno določen namen. Na področju povečevanja ustnic boste recimo težko našli objavo, ki bo pokazala, kakšne so ustnice takoj po posegu, kakšne potem čez dva meseca, čez tri mesece, čez pol leta. Večinoma se pokažejo samo takoj po posegu, takšne ustnice pa se bistveno razlikujejo od tistih čez dva ali tri tedne.
Kako potem usmerjate paciente, ki so preveč pod vplivi družbenih medijev?
Tako, kot menim, da je edino pravilno: razložim jim, kaj jaz mislim o tem, pokažem fotografije svojih pacientov, kako so bili videti pred posegom, kako so bili videti neposredno po posegu, potem pa še po treh mesecih in po pol leta. Pokažem jim, česa sem zmožen jaz, v kolikor pa imajo drugačna pričakovanja, potem pa so ta pričakovanja zmotna ali pa morajo rešitev poiskati drugje. Večinoma pacienti razumejo, če jim pokažem primer, ki je podoben njihovemu in je razvidno, kaj lahko pričakujejo.
Kaj so najpogostejše zmote, ki jih imajo stranke pri estetskih posegih?
Najpogostejše zmote so, da mislijo, da mi lahko naredimo stvari tako, kot so videti na fotografijah ali pa na družbenih omrežjih. Jaz nimam v rokah kosa plastelina, ki ga lahko oblikujem po mili volji. Imam živo tkivo, ki potem v procesu celjenja odreagira tako ali drugače. Nemogoče je narediti stvari, za katere pacient nima anatomskih in genetskih zasnov.
Se pa estetskih posegov poslužuje vedno več mladih deklet. Slišal sem teorijo, da prej, kot začneš z botoksom, manjše bodo gube kasneje. Kaj v resnici pravi stroka, kar se tiče starosti za takšne posege?
Nabor posegov, ki jih izvajamo pri nas, je tako širok, da posplošeno ne morem reči, da jih je nesmiselno delati pri mlajših pacientih. Recimo štrleča ušesa, kriv nos. Ali pa res majhne dojke, če si dekle želi večje. Pri takšnih posegih ni ovir, da jih opravimo že zelo zgodaj. Za preprečevanje staranja pa zagotovo obstajajo načini, ki so boljši od vbrizgavanja botoksa in drugih substanc. Recimo izogibanje soncu, izogibanje kajenju, skrb za kožo, da je ta primerno hidrirana, pa skrb za prehrano, na splošno zdrav način življenja. Ogromno se lahko naredi z nemedicinskimi ukrepi. Za vsak poseg je potrebno pretehtati dane okoliščine, ker splošnega pravila ni.
Kaj pa bi rekli specifično za botoks? Kdaj je pravi čas, da se ga poslužimo?
Botoks je daleč najboljša stvar, kar obstaja v estetski medicini. Z naskokom najboljša. Konstanten učinek je prepoznan pri vseh pacientih. Poseg z okrevanjem vred je izjemno hiter, praktično neboleč, ponovljivost rezultatov pa v nedogled. Zato je to res top tretma. Kdaj pričeti, pa je spet relativno. Običajno takrat, ko pacienta začne nekaj motiti. (smeh) Po 30. letu, po 40. letu? Imam pacientke, ki pridejo tudi že prej, obstajajo pa različni razlogi za botoks. Uporabljamo ga tudi v primeru pretiranega stiskanja žvekalnih mišic, t.i. trismus, pa pri ljudeh, ki šklepetajo z zobmi. Je pa v primeru gubic pri kakšni 25-letnici doza potem bistveno manjša.
Kaj so nekateri najpogostejši miti o botoksu, ki krožijo še danes?
Cel kup jih je. Eden večjih je ta, da ko prenehaš z botoksom, s stanje še poslabša. Zagotovo se ne poslabša. V zadnjem času je zelo razširjeno tudi pojmovanje, da botoks in polnila migrirajo, češ, da se ne raztapljajo in potujejo po telesu. Jaz v to ne verjamem, ker bi to pomenilo, da se recimo polnilo samo od sebe prestavi iz področja ličnic v področje čeljusti. Mogoče se to zgodi ob slabi tehniki ali ob preveliki količini. Če pa je postopek profesionalen in z malo količino, bo polnilo obstalo točno tam, kjer je injicirano. Vedno je treba z minimalno polnila narediti maksimalen učinek.
Verjetno dodatno vlogo igra tudi sama kakovost polnila?
Absolutno. Ljudje samo slišijo, da si je neka punca dala 'filler' v ustnice. 'Filler' je samo splošen izraz za polnilo s hialuronsko kislino. Ampak to je tako, kot če bi rekel, da si si kupil avto. Si pa lahko kupiš zelo različne avtomobile. Od kakovosti polnila je potem odvisno, kakšna bo reakcija tkiva. Zaradi slabih polnim sem videl že kup neprijetnih posledic - granulomi, bule, vnetja. Zato jaz svojim pacientom vedno povem, da jim zagotavljam, da bodo dobili najboljša polnila na svetu. Če pa greš k nekomu, ki ima slabe materiale in nobenih izkušenj, pa ogromno tvegaš.
Kako mlado dekle – ali pa kdorkoli izmed nas, ki ne sledimo temu področju – prepozna pravega izvajalca in kakovostne materiale? Obstajajo kakšne regulacije?
Morale bi obstajati. Ravno pred kratkim je bila afera v Mariboru, z dekleti iz Kosova, ki so na črno vbrizgavale polnila. Dve so izgnali iz države, kaznovali pa so jih z 2.500 evri. To je sramotno. Govorimo osebah, ki so ogrožale življenja svojih pacientov, posledica pa je denarna kazen. Morale bi v zapor, mar ne?
Ja, seveda.
Tako vsaj jaz mislim. Preden se odločite za poseg, se torej prepričajte, če te storitve opravljajo v zdravstvenih ustanovah ali klinikah in če bo poseg opravljal zdravnik, ki ima licenco v Sloveniji. Pri nas je kar nekaj izvajalcev, ki se izdajajo, da so zdravniki, pa nihče ne ve, da so zdravniki.
Kako pa se lahko prepričamo glede kakovosti uporabljenih polnil?
Izvajalca lahko kar direktno vprašate, katere materiale uporablja. Na svetu je samo par polnil s hialuronsko kislino, ki se uporabljajo že desetletja, so dobro preizkušena in za katera vemo, da imajo dobre rezultate in malo komplikacij. Pri meni lahko vsaka stranka pogleda točno katere materiale uporabljamo in zakaj.
Kakšne so razlike med polnili?
Za vsako indikacijo obraza je miselno uporabiti polnilo s točno določenimi lastnostmi. Če želimo poudariti brado, uporabimo polnilo, ki je podobno vsadku. Je bolj čvrsto in bo držalo obliko. Če pa želimo narediti lepe ustnice, uporabimo polnilo, ki je zelo elastično, da sledi premikom ust. Nihče si ne želi ustnic, ki so povsem trde in se med govorom komaj premikajo. To je recimo prvi znak, da polnilo ni adekvatno. Zahtevajte torej od izvajalca, da vam pokaže rezultate na svojih pacientih, tudi na daljši rok. Če vam kažejo samo slike z interneta in se bojijo vprašanj, vas lahko začne skrbeti.
Vseeno verjetno obstaja možnost, da se pri kakšnih pacientih pojavi nepričakovana reakcija? Kateri so najpogostejši zapleti in kako se jih rešuje?
Ob dobri tehniki in dobrih materialih je zapletov zelo, zelo malo. Vsi pacienti razumejo, da so po posegu možne modrice in otekline. Tega niti ne obravnavamo kot komplikacije. Resnejši zapleti, kot so krvavitve, vnetja, propadi kože ali še kaj hujšega, so zelo redki. Takrat je odločilno prav to, da je pacient pri pravem izvajalci, ki zna takšne stranske učinke rešiti. Precej bolj zapleteno je, ko posamezniki prejmejo tretma pri zdravniku brez licence ali iz tujine, pomoč v primeru zapletov pa potem iščejo pri meni in mojih kolegih. Mi potem ne vem niti kaj so jim delali, niti kaj so vbrizgavali, nobenih dokumentov nimajo, ničesar. Seveda pomagamo, ampak nimamo vseh potrebnih informacij.
Kako pogosto pa se zgodi, da prejmete pacienta s stranskimi učinki posega, ki ga je opravljal nekdo brez licence ali iz tujine?
Bolj pogosto, kot si verjetno mislite. Vsaj enega na mesec.
Resno? S kakšnimi težavami pa pridejo največkrat?
Znatna otekanja neznanega razloga, pa tudi bule in asimetrije.
Kako pa potem to rešujete, če niti ne veste, kaj točno se je pri posegu dogajalo?
Včasih pomagamo z antibiotiki, v glavnem pa z raztapljanjem polnil s hialuronsko kislino. Po potrebi pa tudi s kirurškimi intervencijami. So pa tudi primeri, ko ne moremo nič narediti. To so posledice slabih polnil in predvsem nestrokovnosti, ko posege opravljajo izvajalci, ki ne vedo niti kaj je antisepsa, kaj je sterilnost, kaj se sme in česa se ne sme delati.
Za konec poglejva še v prihodnost. Se na področju estetske kirurgije obetajo kakšne novosti, ki vas še posebej navdušujejo?
Vseskozi prihajajo novosti. Navdušuje me predvsem večji poudarek na regenerativni medicini. To so posegi, s katerimi se spodbudi telo, da samo ustvari več snovi, ki so pomembne za mladosten videz – kolagen, elastin in tako naprej. Prepričan sem, da bo čez deset let krajina estetskih posegov povsem drugačna, kot je danes. Najverjetneje bodo botoks in podobne stvari počasi izzvenele.
Bomo res dobili nekaj, kar bo lahko nadomestilo botoks?
Iznašli bodo stvari, ki bodo podobno učinkovite in trajale dlje. Bodo bolj naravne, če lahko tako rečem. Estetika je ogromna industrija, zato raziskave potekajo na vseh področjih in verjamem, da bodo prišle rešitve, ki bodo povsem drugačne kot jih poznamo danes. Ne vem, če bodo boljše ali ne, bo pa se istočasno spreminjala tudi zavest ljudi.
Čutite, da se mišljenje ljudi glede popolnosti videza že spreminja?
Se že dogaja, ja. Od teh preveč napihnjenih obrazov, od preveč napihnjenih ustnic in lic, zdaj večjo veljavnost dobiva naraven mladostni videz. Tudi kakšna gubica ni več problem, tudi kakšen siv las ni problem. Ravno danes sem govoril z eno pacientko, ki sem ji pred dvema letoma delal 'face lift'. Povedala mi je, da je prenehala hoditi na estetske posege, da ima zdaj sive lase. Poslala mi je fotografijo in je preprosto – lepa. Je sama rekla, da si je zdaj lepša.
Se bodo potemtakem spreminjali tudi lepotni ideali?
Zagotovo. Saj se ves čas. Verjetno se še spomnite, ko je bil ideal tisti – kako se je že reklo – 'heroin šik'. Kate Moss je bila takrat v ospredju, popularizirala se je ekstremna suhost. Potem pa je sledila Kim Kardashian z ekstremnimi oblinami. Midva nisva na tem svetu tako dolgo, da bi govorila v stoletjih, pa sva že opazila radikalne spremembe v lepotnih idealih. Tako gre že celotno zgodovino človeštva. In po dobi ekstremnih popravkov se zdaj, kot kaže, ciklično premikamo v smer čim bolj naravnega videza, ko tudi lepotna industrija želi z minimalnimi, nekirurškimi, manj invazivnimi posegi narediti čim več.