Dobrodošli v klubu srečnih

Predstave o tem, kaj je sreča, so tako različne, kot smo različni ljudje. Nekateri jo opisujejo kot nenadne trenutke ekstatične zamaknjenosti – kot bi na primer človek pogoltnil krajec popoldanskega sonca. Drugim za to, da doživijo nebeške občutke na Zemlji, zadostuje že čisto navaden poljub ali požirek jutranje kave.

Škoda pravzaprav, da takšnih trenutkov ne znamo načrtovati. Ti nas pretežno napadejo, ko nanje najmanj računamo, in izginejo, še preden jih dobro užijemo ... Da je tovrstni način razmišljanja o sreči napačen, je prepričan berlinski znanstvenik, avtor knjige Die Glücksformel (Formule sreče), Stefan Klein. Po njegovem mnenju sreča nima opravkov niti z usodo niti z naključjem. Povzeto na kratko: občutenja sreče se lahko naučimo – s predpostavko, da vemo, po katerih pravilih se ta z nami igra.

Srečen je tisti, ki … zadovoljstva ne zamenjuje s srečo

Zamenjate službo, ker mislite, da vam bo novo delo prineslo več veselja. Preselite se v drugo stanovanje v upanju, da boste tam živeli bolj polno. Pa si na koncu prej ali slej morate priznati, da življenje žubori po starem, da vam spremembe niso prinesle dolgoročne sreče, da ste znova precenili njihov vpliv na vaša občutja.

“Kadar svoje življenje ocenjujemo in presojamo, pogosto delamo napako, ko zamenjujemo zadovoljstvo s srečo,” pravi v svoji knjigi Klein. Srečo doživimo v trenutku. Na primer pri opazovanju lomljenja valov na morju ali kadar držimo v objemu ljubljeno osebo. Medtem pa ima zadovoljstvo svoj izvor v naših preteklih refleksijah, ko se nam ob prijetnih spominih vsiljuje misel: “Ja, vse se odvija tako, kot sem si predstavljal/-a. Kdor pozna razliko med srečo in zadovoljstvom, je obenem tudi manj izpostavljen nevarnosti, da postane njegova sreča odvisna od zunanjih sprememb.

Srečen je tisti, ki ... opazi lepo

Sreča se odvija v glavi. Misli neposredno učinkujejo na občutke in s tem krojijo tudi naše splošno počutje. Veliko ljudi ima zastrašujoče predstave o sreči kot mistični sili, ki od zunaj vpliva na človeka. Vendar pa ne zadostuje, da srečo le občutimo. “Človek mora svojo srečo tudi ozavestiti,” pravi italijanski psihiater Giovanni Fava. Od svojih pacientov z diagnozo depresije zato zahteva, da pišejo svojo dnevnik sreče. Njegova osnovna teza je torej preprosta: “Kdor vodi račun o svojih dobrih trenutkih, pozornost usmerja na vse, kar je prijetno.”

Nekateri od poskusnih zajčkov so bili pri tem najprej skeptični. Trdili so, da niso doživeli ničesar od tega, kar so si zapisali v knjigo. Vendar pa so sčasoma začeli strani polniti z navidezno najbolj postranskimi zadevami: z opisovanjem vonja slastnega rogljiča pri zajtrku, o mački, ki je sedela pred vhodnimi vrati in v pozdrav nenavadno zamijavkala. Po desetih tednih je občutek pobitosti pri pacientih izginil. “Ozaveščanje trenutkov sreče je varno sredstvo pred nesrečnim življenjem,” je prepričan Stefan Klein.

Srečen je tisti, ki … spoštuje svoje telo

Tako kot vsi drugi občutki ima tudi občutek sreče veliko opraviti s procesi, ki se odvijajo v telesu. “Misli, spomini, upanje sami po sebi še niso emocionalno doživljanje. Občutek dobrega počutja se pojavi, ko dobijo možgani pravilne signale od srca, mišic in kože. Kadar smo srečni, nam kri hitreje udarja po žilah. Telesna temperatura se praviloma dvigne za desetinko stopinje, ker krvni obtok deluje pospešeno.

Dobra možnost za okrepitev lastne sposobnosti zaznavanja sreče je torej posvečanje pozornosti določenim samodejnim telesnim procesom, na katere lahko vplivamo s svojimi mislimi. Kako bi bilo, če bi običajne kletvice ob deževnem nalivu spremenili v prijetne občutke osvežitve, ki jo na koži povzročajo dežne kaplje?

Pozornost je torej ključna beseda na poti do sreče, ki nas pogosto plačuje za nazaj. Pravila sreče pa zahtevajo tudi nekaj vaje v utrjevanju sproščenega občutenja tesne povezanosti med telesom in duhom. – Sami sebi namenite pozornost pol ure na dan, brez televizije, radia in telefona – in kmalu se boste znašli v ‘bližini’ srečnega otroka.

Srečen je tisti, ki … dela na sebi

Prav vsi smo nagnjeni tako k pozitivnemu kot negativnemu ocenjevanju dogodkov, kar seveda posredno vpliva na naše počutje. Zgovoren primer: ameriški raziskovalci so se pri igralcih lota in paraplegikih, žrtvah prometnih nesreč, pozanimali o njihovem razpoloženju. Presenetljivo: v prvih nekaj tednih je bilo razpoloženje pri dobitnikih lota visokoleteče, medtem ko so se paraplegiki prerekali s svojo usodo.

In medtem ko so nekateri novi bogataši ob še vročem porscheju sanjali o novem ferrariju, se pri invalidih v povprečju nivo sreče ni veliko znižal glede na stanje prej. “Pravzaprav je tako, da so tisti, ki so svoje življenje uživali že prej, to počel tudi po usodnem preobratu. Če se torej lahko iz tega naučimo? Svoje pozornosti nam prvenstveno ni treba usmerjati v to, da bi spremenili zunanje okoliščine, temveč sami sebe,” pravi Klein. Še več obsežnih raziskav govori o tem, da zunanji dejavniki predstavljajo manj kot 10-odstotni delež naših občutkov sreče.

Srečen je tisti, ki … se smehlja (vendar pravilno!)

Nekateri osebni svetovalci imajo navado, da udeležence na seminarjih postavijo pred ogledalo in jim ukažejo, naj prijazno pokažejo zobe – in svet naj bi se jim v tistem trenutku zdel bolj prijazen. Čeprav se zdi metoda na prvi pogled malo nenavadna, je vendarle koristna; ameriškemu antropologu Paulu Ekmanu je uspelo dokazati, da smehljanje dejansko dela človeka srečnega.

Ekman je analiziral človeško mimiko in zabeležil 19 različnih vrst smehljanja, 18 med njimi ni pristnih, a so vendarle zelo uporabni, saj služijo kot maske, ko ljudem okoli sebe ne želimo s telesno govorico posredovati celotne resnice o naših občutkih. Pri pristnem smehu se navzgor ne premikajo le kotički ustnic. Stisnejo se tudi oči, v očesnih kotičkih se pokažejo smejalne gube in zgornji polovici lic se dvigneta.

Ker se pri večini ljudi ti vzgibi odvijajo nenadzorovano, je Ekman osebe, ki so sodelovale pri raziskavi, učil vaje za njihove očesne mišice. Pri tem jim ni izdal, čemu naj bi služile tovrstne očesne vaje. Nekaj dni pozneje je razdelil vprašalnik, v katerem je mimogrede zastavil tudi vprašanje o trenutnem počutju. Rezultat: tisti, ki so se bolje naučili obvladati mišice, so poročali tudi o boljšem razpoloženju.

Srečen je tisti, ki … zna nadzorovati svojo jezo

“Veliko ljudi je prepričanih, da jih izbruh besa osvobodi jeze, ki se je v njih nabrala, in da jih solze rešijo žalosti,” pravi Klein. Vendar pa so se takšne predstave izkazale za napačne. “Aktualne raziskave potrjujejo, da ima leva stran možganov pri čustvenih izbruhih zelo pomembno vlogo. Ta del možganov je pri ljudeh, pri katerih prevladujejo negativna čustva, aktivnejši.

Njihova skrivnost: zaznavajo jezo in slabo voljo, vendar ji ne dopustijo, da bi se stopnjevala. Svoje občutke razkačenosti poskušajo zavestno zaznati v trenutku, ko ti nastanejo, jih spotoma odrinejo in se vrnejo nazaj k udejanjanju točk iz dnevnega reda. Ker niso ves čas zaposleni z izpuščanjem pare, so avtomatično bolj pozorni na pozitivna čustva, kot sta veselje in zadovoljstvo. S tem pa so seveda tudi bolj dovzetni za občutke sreče. Vsak človek ima svoj naravni on/off sprožilec za negativne občutke,” trdi Klein. “Z nekaj vaje ga lahko namerno sprožimo sami in s tem preprogramiramo možgane.”

Dobra novica za vse tiste, ki jim zaradi pare pogosto eksplodira pokrov, je naslednja: Kdor ‘se spravi v red’ in se uči popuščanja, s tem vadi svojo levo možgansko polovico in hkrati postaja vse manjši suženj svojega slabega razpoloženja.

Srečen je tisti, ki … katerega možgani so v formi

Predstava o sreči kot lenobi dolgotrajne narave v naslanjaču je prepovedana. V realnem življenju se namreč ljudje tovrstnega življenjskega sloga počutijo predvsem potrti, saj so njihovi možgani premalo aktivni. Nobena novost ni, da običajne reakcije na slabo voljo bolj malo pomagajo: kdor se ves čas vrača nazaj, stvar le še poslabša.

Doslej so raziskave izhajale iz tega, da slabo razpoloženje temelji predvsem na znižanem nivoju serotonina in noradrenalina v možganih, zvišana raven omenjenih snovi pa naj bi pripomogla k dobremu počutju. Nove raziskave so pokazale, da ima umetno dovajanje teh snovi tudi doslej neznan stranski učinek: vpliva namreč na rast možganskih sivih celic. Takoj ko te pričnejo rasti, izginejo simptomi pobitosti, oživeli možgani začnejo slediti življenju.

Idealna metoda za dvigovanje razpoloženja so preproste dejavnosti, kot sta na primer odgovarjanje na e-pošto ali reševanje križanke, saj pobiti možgani najprej potrebujejo kakšen uspešen in vzpodbuden dogodek, preden znova preidejo v stanje popolne pripravljenosti.

Srečen je tisti, ki … spreminja perspektive

Službo je dobil nekdo drug. Simpatičnega tipa na zabavi tudi. Na splošno je življenje večine prijateljev bolj vznemirljivo, njihove počitnice so boljše in vozijo divje avtomobile. Prekleto, kako je življenje nepravično! Pozabite, svetuje Klein. Pogosto se človek ozdravi zavisti, če le malo preudari, ali bi konec koncev s tistim, ki mu zavida, pravzaprav sploh hotel zamenjati.

Ljudje s talentom za srečo imajo poleg tega še koristno nagnjenost k temu, da se v kritičnih časih raje primerjajo s sotrpini, ki jim gre v pri merjavi z njimi veliko slabše: Kaj je moja mala udrgnina proti prijateljičinem kompliciranem zlomu! Jasno: Življenjskih okoliščin je toliko kot ljudi. Vsi se moramo soočati s strahovi, z veseljem, žalostjo in jezo, pravi Klein. Razlikujemo se predvsem po tem, katere načine pri tem izberemo. Kaj izziva pozitivna občutja, mora raziskati vsak sam – ali kot pravi Stefan Klein: “Na svetu obstaja šest milijard ljudi in prav toliko poti do sreče.”

Sreča je torej stvar lastne izbire, za katero resnično ne potrebujete veliko. Najdete jo lahko le v samem sebi, zato odgovornosti zanjo ne prelagate na druge. Vaša sreča je zadeva osebnega dojemanja in utemeljevanja stvari in ne naključnih okoliščin, ki so se na primer zarotile proti vam. Če boste v svojem življenju postali bolj srečni, boste zagotovo razvili sposobnost zoperstavljanja negativnim dogodkom. In postali boste kovač lastne sreče, tako kot to pravi že stari rek.

Ste rojeni pod srečno zvezdo?

K sončnim stranem življenja ne stremimo vsi. Nekateri ljudje praviloma privlačijo mračna razpoloženja. Na splošno ločijo psihologi tri vrste srečnih tipov ljudi:

Otroci sreče: To so ljudje, ki naredijo vse, da sami sebe spravijo v boljše razpoloženje. Iz svoje čudežne skrinje zmeraj potegnejo nekaj, kar jih spravi v dobro voljo: vklopijo glasbo, pokličejo prijatelja, si privoščijo kavo v priljubljenem lokalu. Posebne značilnosti srečnih otrok: Ob slabem počutju ne kopljejo za nazaj, temveč poiščejo tolažbo pri drugih. Tako je v njihovi zavesti vedno prostor za pozitivne doživljaje.

Nadzorniki: Objesten smeh? Spontana prisrčnost? Pri nekaterih ljudeh kaj takega srečamo le redko. Njihov življenjski moto je namreč: Če nadziram svoje občutke, se izognem izbruhu slabega razpoloženja. Treznost in puščobnost naredita okolje nadzornikov kar se da čustveno nevtralno. Osvobojeni čustvenih presežkov, ki jih prinaša žalost ali nesreča, so hkrati oropani tudi presežkov veselja.

Zlovoljneži: Ta tip ljudi neprestano niha med globoko žalostjo in slabo voljo. Vedno premorejo najbolj žalostno ploščo in tuhtajo o najbolj nesrečnih trenutkih. Psihologi domnevajo: Takšni ljudje si želijo, da se njihov notranji svet odraža tudi v zunanjem, ker verjamejo, da bo njihov položaj s tem znosnejši. Deževen dan ali nesramen sosed zlovoljnežem vedno prideta prav kot naročena.

Duška Jarc