Cosmo si upa! Naši novi rituali za leto 2014

Nove odločitve – novi rituali

Zakaj so koristni, nam je povedala dr. Klaudija Ferčak iz Centra za zakonsko in družinsko terapijo Stik.

Odločitev nam da motivacijo in nas usmerja k cilju.

"Bolj trdna in natančno izdelana, kot je (kaj in kako želiš spremeniti, v kolikšnem času, kaj če ti ne bo uspelo ...), bolje je."

Za spremembe se lahko odločiš kadarkoli

"Različni pomembni dogodki kot prelomnice in novi začetki (npr. sklepi ob začetku novega leta, rojstnem dnevu ...) so lahko tvoji dodatni motivatorji."

Začni z eno novo navado

"Ni dobro spreminjati vsega naenkrat, temveč začni pri eni navadi in potem nadaljuj. Pomembno je, da si dosledna in vztrajna. Težjo nalogo, kot si zadaš, več časa in napora boš porabila. Naši možgani namreč ne marajo sprememb in potrebujejo čas, da jih sprejmejo."

Nova navada od tebe zahteva 18–224 dni

"Raziskave kažejo, da traja od 18 do 224 dni, da se naučimo novega vedenja, ga ukoreninimo in da postane navada. Čas je odvisen od tvojega značaja, od doslednosti, od tega, kaj želiš spremeniti ... Če želiš spremeniti slabo navado, ki si jo počela vrsto let, boš potrebovala več časa in več napora, saj naši možgani in telo potrebujejo čas, da se s ponavljanjem vedenja vzpostavijo nevronske povezave za določeno vedenje, jih utrdijo ter opustijo stare ustaljene povezave, ki so jih navajeni."

Najpomembnejša sta doslednost in vztrajanje

"Če se spozabiš, samo nadaljuj – in nadaljuj tudi, če ti poraz vzame malo motivacije. Nevarnost je odvisna od vrste vedenja, ki ga hočeš spremeniti, od tega, ali uvajaš nekaj novega, ali spreminjaš staro in tudi, kaj spreminjaš. Če se pregrešiš npr. pri uživanju čokolade, je drugače, kot če alkoholik popije kozarec vina."

Stara navada – železna srajca ...

"Veliko lažje se je navaditi na nekaj novega, kot pa se stare navade odvaditi. Možgani imajo namreč za staro navado vzpostavljene močne povezave (štiripasovno avtocesto), medtem ko je za novo vedenje treba zgraditi nove poti (novo avtocesto) in to zahteva napor. Zato se ti lahko nova navada/novo vedenje na začetku zdi nenavadno, a s ponavljanjem to postane čisto nekaj naravnega."

Najprej zajtrk, potem kava

Za zajtrk pred kavo sem se odločila, ker hočem malo bolj poskrbeti za svoje zdravje, in čeprav se mi je zajtrk pred kavo zdel popolnoma odveč in bi jutro raje začela z dišečo črno opojnostjo, sem vztrajala. Ko se mi je vse skupaj zdelo nevredno mojega truda, sem se odločila za trik: 'kavni jogurt' – žlička jogurta – požirek kave – žlička – požirek ... Če ne poiskusiš, ne veš. No, jaz zdaj vem – ker zjutraj zajtrkujem, sem zvečer manj lačna.   – Nataša Zupanc, urednica spletne strani

Zadovoljna gospodinja

Ker imam neverjetno sposobnost ustvarjanja kaosa v svojem bivalnem okolju, sem se odločila, da bom en mesec vsako stvar po uporabi spet postavila na svoje mesto. To je bilo nujno, ker mi po nekem čudnem naključju uspeva, da se v par dnevih vsebina kotne omare prerazporedi po likalni deski, predalniku, pralnem stroju in postelji za goste, revije pa ležijo po vseh kotih stanovanja, da se slučajno ne bi znašla brez branja, medtem ko likam, perem, zlagam perilo in podobno.

Enaka usoda doleti kozmetiko – omarice so konec tedna prazne, umivalnik pa tako založen, da ga je težko najti. Sprva je bilo težko, ker nimam tako imenovanega hipnega pospravljalnega refleksa, a pospravljanje za sabo po nekaj dneh postane nekakšna mantra. Pospravi za sabo, pospravi za sabo, pospravi za sabo, pridna, pridna, pridna ...

Natančnega izračuna, koliko časa sem prihranila z iskanjem avtomobilskih ključev pod kupom perila ali osebne med skladovnico revij, nimam, zagotovo pa veliko. Red tudi sicer v telesu sprošča občutke pravega ugodja, poleg tega pa od zdaj dalje doma sprejemam tudi nenapovedane obiske.   - Tina Torelli, urednica kontaktnih rubrik

Jutranji nasmeh

Odločila sem se, da bom vstajala zgodaj zjutraj in dan začela z namenom (in nasmehom), saj se mi zdi, da gre vsak dan prehitro mimo in da tedni minevajo prehitro. Na začetku sem se težko osredotočila na nalogo, potem pa sem videla, da je res velika razlika, kako začneš dan: živeti sem začela povsem drugače. Bolj se zavedam trenutkov, več naredim, bolj čutim, bolj sem odločna.

Manjkrat odplavam in imam več energije, ker imam v glavi nenehno svoj dnevni cilj. Nalogo bom nadaljevala, saj se mi zdi, da v današnjem času, ko je vse tako natrpano in se nenehno nekaj dogaja, moraš imeti neke smernice, cilje, ki ti pomagajo, da se ne izgubiš. Prevečkrat si namreč sami otežimo življenje zaradi strahu in nepotrebnih misli, ki nam polnijo glavo. Poskusimo si olajšati življenje in uživati v drobnih trenutkih. Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo ...   - Maja Možic, urednica mode

Trebušnjaki!!!

Moj novi ritual je dnevna desetminutna vadba, ki naj bi moj trebušček spet spravila v super stanje. Moj trebuh je bil prej vedno videti dobro brez posebnega truda, pred kratkim pa so mišice na njem na lepem izginile in začel je postajati vse bolj zaobljen. Zanemarila sem se in to me je zelo motilo. Vaje sem po zgledu videa na YouTubu izvajala skoraj en mesec, čeprav naj bi bili rezultati vidni že po desetih dneh.

Rezultati so se začeli kazati že zelo hitro, predvsem pa je bil dober občutek, da končno spet malo migam in da zavestno ustvarjam spremembe na sebi. Sprva me je vse bolelo, nato pa sem se napora navadila in me je skrbelo že to, da vaje sploh več ne delujejo. Nekajkrat se mi je zgodilo, da zaradi preutrujenosti nisem telovadila ali pa sem preprosto pozabila. Če sem imela čas in le neumen izgovor, zakaj ne bi telovadila, pa sem oddeskala po spletu in poiskala slike lepih trebuščkov ter se kar takoj vrgla na delo.

Najbolj sem se zabavala, ko je ob moji vadbi igrala tudi moja najljubša glasba, ki mi je narekovala ritem izvajanja. Zdaj vem, da se tudi jaz lahko držim 'neprijetnih' ritualov, ki povzročijo super posledice.   - Anamarija Lukovac, novinarka

Vsak dan vstanem eno uro prej

Ker je že dedek Bedenko govoril, da je rana ura zlata ura, sem se odločila, da si jutro popestrim z zgodnjim vstajanjem (ob peti uri med tednom in ob sedmi med vikendom), telovadbo in pripravo zajtrka.

Trajalo je tri ponedeljke, preden sem dokončno ujela ritem. Bila sem odločena, da izkoreninim zaspanost in jutranjo lenobo ter sveža vstopim v nov dan. Prvi dnevi so bili precej naporni. Pravi čaji niso pomagali, in čeprav kavo pijem le občasno, sem morala večkrat poseči po njej. Sem se pa zjutraj nadihala, odprla srce, zbistrila glavo in dobila občutek, da resnično nadzorujem svoj čas.

Najhuje je bilo čez vikend. Pa v ponedeljek. Pa po neprespani noči. No ja, priznam, dokler si v glavi ne vizualiziraš cilja in osmisliš, zakaj je tako pomemben zate, je precej težko. Ker pa sem po naravi zelo borbena, nisem pustila, da me lenoba premaga. Najbolje je, če vstaneš tisti trenutek, ko zazvoni budilka, seveda ne prehitro, temveč umirjeno. Uspelo mi je celo organizirati vsak dan posebej, kar mi je zelo pomagalo pri delovnih obveznostih kot tudi času, ki mi ostane po tem.

Zelo sem hvaležna tudi za vse medle luči, ob katerih ne doživim prevelikega šoka. Po navadi sem si pri razgibavanju nastavila časopis ali knjigo, pomaga tudi najljubša glasba, potem pa misli odplavajo po svoje in že si na konju. Všeč sta mi mobilna aplikacija 7 minutes (vadba, pri kateri v sedmih minutah na dan utrdiš svoje telo) in klasična Abs.

Drugi del, ki je zajemal pripravo zajtrka, je postal izvedljiv po tem, ko sem si že večer prej pripravila ideje za jedilnike (smutije, kosmiče, polente z različnim sadjem). Končno se počutim, da nadziram svoj čas, tudi če zvečer pridem pozno, pa vem, da sem dan odlično začela, da sem nekaj minut porabila zase, za razgibavanje in zdrav zajtrk. Kljub občasnim krizam mi je uspelo. Če sem kdaj zaspala in začela malce pozneje, se nisem preveč obremenjevala, pomembno je bilo le, da sem vsak dan znova opravila svojo misijo.   - Manca Čampa, glavna urednica

Začela sem uporabljati rdečilo za ustnice

Že več let pišem in se ukvarjam z lepotnimi izdelki, obožujem pa jih že od malih nog, a najslabše razmerje imam prav s šminkami. Zakaj ravno predmet poželenja, ki žensko naredi ženstveno, zapeljivo, seksi?

Saj ne da je ne bi prav nikoli nosila, a z izjemo živo rdeče se drugi odtenki rdečila niso prav pogosto dotaknili mojih ust­nic. Prvi dan sem izbrala popol­noma nenavadno, divjo barvo. Močno fuksijo, ki se rahlo spogleduje z vijoličasto. Na vse ali nič, sem si rekla, da ne bom polovičarska in izziv začela z odtenki, ki jih moraš iskati s povečevalnim steklom. Pri nanosu sem bila natančna, a zato tudi precej počasna.

Čez dan so mi po glavi švigale misli, da vsi gledajo le v moja usta, in se spraševala, ali mi barva v resnici pristaja ali se je moje ogledalo poi­gralo z mano, ter ali je sploh še ostala na svojem mestu. In je. Presenečena sem ugotovila, da se je moj izziv začel spod­budno. Nanosi šminke so bili vsak dan bolj premišljeni, kavo sem spila pred nanosom, pazila sem, da sem izbrala obstoj­no rdečilo in da sem ustnice pred nanosom namazala s korektorjem. Goljufala sem le ob vi­k­en­dih, ker nisem tip ženske, ki brez ličil ne (z)more do trgovine, na kavo in do sosedov. Menim, da tudi koža potrebuje malce počitka od napornega lepotnega vsakdanjika.

Družbe barvnih rdečil v ličnih embalažah sem se kar hitro navadila, predvsem sem se z rdečilom na ustnicah počutila nekoliko bolj posebna. Bolj pozi­tivna, odrasla, močnejša in odločnejša. In kar je še bolje – vsaj z vidika potrošništva – bom ritual nadalje­vala, verjetno ne vsak dan, morda pa vsak drugi.   - Katja Jakopovič, urednica lepote

Črtala sem kavo in sladkarije

Ker vem, da kava in sladkarije niso najboljše za moje zdravje, pa tudi zato, ker me je zanimalo, ali lahko zdržim brez, sem se odločila za svoj drugačen vsakdanjik. Že prej sem vedela, da brez čokolade zdržim, zanimalo pa me je, ali lahko tudi brez kave, ki je moja največja razvada.

Priznam – na začetku je bilo grozno, ker moj življenjski slog zahteva nekakšno budnico zjutraj, sploh če se ponoči potepam po koncertih. Prehod sem naredila s pravim čajem – namesto treh kav (črna brez sladkorja) sem spila samo eno skodelico čaja ... Zdaj zdržim že čisto brez, če je hudo, pa spijem limonado – očitno mi kislina nekako odpre oči. ;)   - Petra Cvelbar, art direktorica

Jutranji pozdravi soncu in kulturne poslastice

Spet se mi je zgodilo, da nisem našla časa niti za vadbo niti za prijatelje, kaj šele za spogledovanje s kulturo. Počutila sem se že čisto lesena, obenem pa sem zahrepe­nela po kulturnih prireditvah, namesto da bi zvečer tipkala, lek­torirala, organizirala ... Prvi koncert ni bil ne vem kaj, je bil pa čvek s prijateljico po njem popoln.

Druga prireditev je bila polna temperamenta in mi je dvignila toliko krvi po telesu, da zjutraj sploh ni bilo težko pretegniti telesa s pozdra­vom soncu, čeprav sva s prijate­ljico nadaljevali v veselem vzdušju do jutra ... in čeprav je gibč­nost iz mojega telesa najverje­tneje izpuhtela že lansko leto, ko nisem več našla časa za jogijske ure, se je hitro vrnila ...

Prav vsak pozdrav soncu je moje telo naredil gibčnejše, poživljeno, dan sem začela lahkotneje in z več žara. Poleg tega da so bili moji pozdravi soncu lepši in sem jih vsak dan izvedla več, so bili tudi lepši, posamezne asane natančnejše ... Večeri pa bolj polni s koncerti, plesnimi predstavami, filmi, ki so razvneli mojo domišljijo in poživili duha, obenem pa sem spet začela več časa preži­vljati s svojimi prijatelji. Trojna zmaga, preobrazba pa se začenja, še preden sem vzkliknila novo leto!   - Petra Arula, urednica zdravja

Povezala sem se sama s seboj

Dlje ko sem na svetu, več informacij dobivam o tem, kaj vse je dobro, da počnemo za svoje telo, dušo in razum. Nešteto vaj, opravil, priporočil, krajših in daljših nalog ... Sem oseba, ki jo taki izzivi pritegnejo, a kaj ko kmalu pos­tanejo nezanimivi, ker me pritegnejo novi. Prav zato sem se odločila, da bom nehala hiteti in se obremenjevati, če česa ne storim vsak dan. Vodilno vlogo sem predala svoji intuiciji, da me ta vodi skozi to, kaj počnem kateri dan. Obenem pa sem se tudi zaobljubila, da bom vse, kar bom počela, počela z zavedanjem, da delam nekaj dobrega zase; brez obremenjevanja s tem, kaj sem izpustila.

Prav zato nimam točno določenega trenutka v dnevu, ker vem, da bi pri mojem dnevnem tempu npr. neko jutranjo rutino kaj kmalu opustila. Zato ni pomembno, kje jo izvajam – doma, zunaj na sprehodu ali kje drugje. Vzame mi malo časa, toliko, da sem sama s svojimi mislimi. Včasih si lahko za to vzamem malo več časa, včasih manj, dovolj je že, da se zavedam, ustavim in s tem preženem vse odvečne in vnaprej 'zrežirane scenarije'.

Zato si od zdaj vsak dan vzamem par minut, da razmišljam o stvareh, ki mi veliko pomenijo, in si tako zagotovim dovoljšen odmerek pozitivne energije in umirjenosti.   - Petra Rozman, urednica fotografije

Novo na Metroplay: Karin Velikonja | Slovenka, ki je odprla prvi holistični studio v Evropi