Brez sitnosti prosim!

Le katera med nami še ni imela dneva, ko je vstala na levo nogo? Ko že zjutraj, ko se pogledaš v ogledalo, začutiš, da bo šlo danes v službi vse narobe in da te bo čisto nedolžna pripomba popolnoma iztirila iz ravnotežja. Toda ponavadi je hitro opravičilo dovolj, da se s kolegom pobotata in se skupaj odpravita na kosilo.

Kaj pa, če se takšna sitna razpoloženja vlečejo v nedogled? Ljudje bodo večinoma z razumevanjem sprejeli kakšen izpad ali dva, če bodo vedeli, da imaš za seboj na primer težaven projekt in da si pod večjim pritiskom kot ponavadi. Če boš obenem stresno obdobje izpeljala kolikor toliko normalno, torej brez nepotrebnih dramatiziranj in izpadov, boš v svojih sodelavcih zbudila kvečjemu razumevanje in sočutje. Če pa je sitnoba nekaj, kar te spremlja vsak dan, je skrajni čas, da se tega zaveš in začneš delati na tem.

Kdaj sem sitna?

“Sitnoba je blažja, nekoliko otročja oblika izražanja agresivnosti, ki ima velik razpon izrazov,” pravi psihologinja Marija Hrovatič, ki v okviru svojega podjetja Partner idej d. o. o. organizira različna izobraževanja, med drugim tudi na temo čustvene inteligentnosti v poslovnih odnosih. Lahko se kaže v blažjih oblikah, kot je na primer molčečnost z mrščenjem, trmoglavost in kritiziranje, lahko pa sitnoba dobi veliko bolj negativne in destruktivne razsežnosti, ki izhajajo iz sovraštva in se izražajo z zmerjanjem, spletkarjenjem in poniževanjem drugih.

“Sama sem svojo sitnobo izražala na zelo različne načine,” pravi 31-letna Vesna, vodja prodaje v uspešnem podjetju, v katerem je stres del vsakdanjika. “Kritiziranje in sikanje skozi zobe je bilo zame nekaj popolnoma samoumevnega. Ko sem se v glavi začela še prepričevati, da imajo vsi nekaj proti meni, se je moje agresivno vedenje samo še stopnjevalo.” Za težave, s katerimi se je soočala na delovnem mestu, je Vesna seveda krivila druge. Dokler je ni lepega dne k sebi poklical direktor in ji podal pisno izjavo njenih podrejenih, ki so se pritoževali nad njenim obnašanjem.

“Bilo mi je, kot da me je nekdo polil najprej z vrelo, potem pa z ledeno mrzlo vodo. V trenutku sem se zavedla resničnosti vseh pritožb, ki so bile napisane na listu. Začutila sem, kako iztrošena in izčrpana sem,” se spominja Vesna, ki se je po posvetu z direktorjem odločila za enomesečni oddih in si vzela čas za tehten premislek o tem, kdo je, kaj si v življenju želi in zakaj je zapadla v takšno vedenje.

Zakaj sem sitna?

Seveda za vse ne moremo kriviti hormonov in PMS-a, čeprav je po besedah Hrovatičeve tudi to eden od poglavitnih razlogov za sitna razpoloženja, ki pa so omejena le na točno določene dneve v mesecu. Bolj pogost vzrok za sitnobo je na primer iskanje pozornosti. “Včasih še sami ne vemo, zakaj smo sitni in presedamo sebi in drugim. Potem pa sodelavka opazi naš novi lak in spremenimo razpoloženje,” pravi Hrovatičeva.

Iskanje pozornosti in vedno prisotna zahteva po samospoštovanju po navadi izhajata iz nezaupanja vase in v svoje sposobnosti.

Tudi Vesna je kmalu spoznala, da njene težave v prvi meri izhajajo iz nesamozavesti in manjvrednostnega kompleksa, ki ga je sama razvila že v otroštvu, ki ga je skrojilo predvsem avtoritativno vedenje njene matere. “Kar koli sem naredila, nikoli ni bilo dovolj dobro. Zato sem že kot dekletce vedno hotela pritegniti materino pozornost bodisi s tem, da sem pomila posodo in za to pričakovala pohvalo bodisi s tem, da sem razbila krožnik in pričakovala kazen,” priznava Vesna.

Občutek ogroženosti, ki ga je imela v službi, je njena manjvrednostna občutja le še stopnjeval, to pa se je izražalo v notranjih konfliktih, ki so se kazali tudi navzven. “Sploh nisem vedela, da so mi v službi nadeli vzdevek ‘zmaj’,” se nasmehne Vesna, ki zdaj priznava, da se je pod debelo zmajevo kožo, ki si jo je nadela, skrivala občutljiva in nesamozavestna duša, preobremenjena z odgovornostmi in s stresnimi situacijami.

Posledice

Vesna je pravzaprav imela srečo. Mnogo ljudi, ki ima težave z menjanjem razpoloženj, se nikoli ne dokoplje do odgovornega položaja ali pa jih z njega kmalu odslovijo, to pa zato, ker je nekontrolirano izražanje negativnosti na delovnem mestu preživeto in dolgoročno neproduktivno. “Kdor se na delovnem mestu ne more zadržati, da ne bi eksplodiral od jeze, ali pa nima občutka za čustva sodelavcev, spravlja druge v stres, ta pa na ljudi vpliva zelo slabo,” pravi Hrovatičeva. Stres namreč zmanjšuje koncentracijo, zaradi česar pride do napak, posledičnega popravljanja le-teh in seveda iskanja krivcev, pripravljenost, da sodelavca prijateljsko opozoriš na možne napake, pa je čedalje manjša.

“Dala sem si zelo veliko opraviti z iskanjem krivcev. Nekdo je pač moral biti kriv in ker se nisem počutila odgovorna za napake drugih, sem v krivca brez težav uperila prst,” pove Vesna, ki se prav tako ni zavedala, kako negativen učinek ima njeno obnašanje na delovni kolektiv.

Po drugi strani se lahko nezadovoljstvo na delovnem mestu izraža v kljubovalnosti, metanju polen pod noge in manjši pripravljenosti za delo na istem projektu. Medsebojni odnosi se skrhajo tudi med sodelavci, saj se ti zaradi medsebojnega nezaupanja počasi razdelijo v skupinice, ki izključujejo druge. Po mnenju Hrovatičeve s tem upade kolektivna inteligentnost skupine, saj ta ne deluje kot harmonična celota.

Jasno je torej, da sitnoba ni ravno najboljša popotnica za pridobitev in ohranitev boljšega službenega položaja, saj ne zbuja spoštovanja in ne gradi avtoritete. V najboljšem možnem primeru se sitnežu zgodi, da ga v celem nadstropju označijo za težavno osebo in se do njega obnašajo, kot da hodijo po jajcih, za hrbtom pa je žrtev večinoma upravičenega ogovarjanja. Če si nagnjena k muhastem razpoloženju in se sprašuješ, zakaj se do tebe vsi obnašajo tako prijazno, po drugi strani pa med sodelavkami ne najdeš prijateljice, ki bi se bila pripravljena s tabo odpraviti po nakupih, približno veš, koliko je ura.

Kako reagirati?

Drugače je seveda, če si sama v položaju, ko moraš iz dneva v dan prenašati sitnega sodelavca ali, še huje, šefa. Hrovatičeva meni, da je spretnost v dokazovanju lastnih sposobnosti in zavedanje tako svojih formalnih odgovornosti kot tudi odgovornosti svojih nadrejenih, kolegov ali podrejenih, dobra popotnica za to, da boš lažje shajala v različnih konfliktnih stanjih, ki se slej ko prej porodijo med člani delovnega kolektiva.

Obstaja seveda določena razlika, kako se soočiti s sitnim šefom in kako o njegovem neznosnem obnašanju povedati svojemu kolegu, saj lahko v prvem primeru ostaneš brez službe. Zato si v odnosu s šefom poskusi najprej razjasniti, kakšno vedenje pričakuje od tebe in mu potem na podlagi teh ugotovitev na konstruktiven način sporoči, kje so tvoje meje oziroma kakšne pomisleke imaš. Poleg tega pa se zavedaj, da so tudi šefi samo ljudje in da se moraš včasih tudi vprašati, kdaj si sama nazadnje svoji šefici ali šefu namenila pozornost in prijazno besedo.

Podobno velja tudi za odnose s sodelavci, le da si pri teh lahko ponavadi privoščiš bolj sproščen komentar na račun njihove sitnobe. Seveda se pri tem ne poslužuj žaljivk in podobnih zbadljivk, ki lahko prizadenejo človekov ponos in spodbijajo kredibilnost. Razumevanje njegovega položaja in celotne situacije, zaradi katere se je zgodila sitnoba, je seveda pri tem ključnega pomena.

Pomagaj si sama

Za konec se osredotočimo še na možnosti, s katerimi si lahko sama pomagaš, da preprečiš neljube izbruhe. Kot vsako težavo je tudi sitnobo najprej treba ozavestiti in sprejeti kot težavo, ki jo je treba odpraviti. V ta namen smo pripravili nekaj najbolj pogostih značilnosti, po katerih bi lahko prepoznala svojo sitno naravo in se čim prej lotila lepotnih popravkov v svojem obnašanju. Teh se boš po mnenju Hrovatičeve najbolje lotila tako, da boš v mislih preletela seznam stvari, ki te običajno mučijo.

Če ne najdeš ničesar, pomisli, kaj si resnično želiš, ali je to zate dejansko pomembno in seveda, kako boš to dosegla. Želje se ti bodo hitreje uresničile, če boš iz svojih misli odstranila vse s pritiskom obremenjene izraze, kot je na primer ‘narediti moram to’ ali pa ‘imeti moram tisto.’ Nič od tega namreč ne ‘moraš’, lahko pa si kvečjemu želiš, da ‘bi veliko raje delala to in imela tisto’, pri čemer pa nič od tega ni nujno.

Če ni vedno vse po tvoje, se nikar ne utapljaj v jezi. Prav je sicer, da izraziš svoja čustva, a naj bodo ta konstruktivno izražena, pa naj bodo še tako negativna. Poleg tega vedno poskrbi, da boš ob vladala stres in ga nikar ne jemlji zlahka – kot nekaj, kar se tebi ne more zgoditi. Še prekmalu bo namreč potrkal na tvoja vrata in te ujel nepripravljeno, zato si kar zavihaj rokave.

Ko čutiš, da te preplavljajo negativna čustva, posebno pozornost posveti pravilnemu dihanju. Kisik ti bo pomagal, da se boš čustveno umirila in začela razmišljati pozitivno. S tem boš tudi preprečila, da bi drugi v tvoji okolici dobili moč nad teboj in ti zamorili dan, obe nem pa boš s pozitivnim razmišljanjem v določenih položajih in težavah našla tudi zanimive in konstruktivne plati.

Najpomembnejše od vsega pa seveda je, da pozorno prisluhneš sebi, svojim čustvom, mislim in obnašanju. Če v sebi na primer začutiš, da bo iz tvojih ust zdaj zdaj priletela kritika ali oster komentar, se ustavi in se vprašaj, od kod ves ta gnev prihaja. Ko boš analizirala svoje reakcije na dejanja in obnašanja drugih, boš tudi lažje razumela, kako tvoje obnašanje vpliva na druge, ki se nič lažje ne soočajo s tvojimi sitnimi izpadi.

Toda, prosim lepo, nič manj pomembno ni izogibanje za meram in očitkom, ki so ravno tako značilnost sitnob. S kovanjem zamer in kuhanjem mule boš največ izgubila sama, saj boš zato, da bi se izognila določenim osebam ali se celo sprenevedala, da je vse v redu, potrošila veliko več energije, kot bi je bilo treba. S tem pa si lahko, občutljiva duša, kakršna si, na glavo nakoplješ še kakšno bolezen.

Vesna, na primer, je imela resne težave z dihali, saj so bili njeni astmatični napadi čedalje pogostejši. “Tega sprva nisem povezovala s težavami v službi, ko pa sem se po enomesečnem oddihu odločila, da je čas, da spremenim svoj pogled na življenje in s tem tudi svoje obnašanje, so skorajda povsem izginile tudi večne težave z oteženim dihanjem.”

Si sitnoba?

Zelo verjetno je, da si, če:

• se ne počutiš sposobno in meniš, da ti ne bo uspelo.
• čutiš, kot da so vsi proti tebi.
• pričakuješ, da te bo kdo užalil ali zavrnil.
• nenehno zavračaš poskuse drugih.
• vsak komentar jemlješ preveč negativno.
• se nenehno braniš, izgovarjaš in opravičuješ.
• ne gre vse po načrtih, za to kriviš druge ali pa okoliščine.
• se osredotočaš na napake drugih ljudi ali projektov.
• se pritožuješ, kako hladni in odmaknjeni so ljudje okrog tebe.
• meniš, da drugi ničesar ne naredijo prav.
• druge takoj seznaniš s težavami
• še preden jim rečeš zdravo.
• si nagnjena k dramatiziranju.
• se ves čas prepiraš z ljudmi.
• imaš malo prijateljev ali pa se te ljudje izogibajo.

7 nasvetov, kako se soočiti s sitnobo

Psihologinja Marija Hrovatič svetuje naslednje:

1 Ne jemlji dobrih stvari, prijetnega nasmeha in prijaznega odnosa kot samoumevnih. Ceni jih in to tudi pokaži, saj s tem ustvarjaš kakovosten standard komuniciranja.

2 Če si brez energije, izčrpana ali vznemirjena, se nikar ne zapletaj v konflikte ali izražanje jeze.

3 Ne odlašaj predolgo z reševanjem konfliktov. Prisluhni, kaj ti želi sporočiti druga oseba.

4 Humor je zelo dobrodošla tehnika za spremembo vzdušja in preklop. Če ne gre drugače, si osebo, ki ti je zamorila dan, predstavljaj v kakšnem nerodnem položaju.

5 Če si sama sebi sitna, naredi spremembo v svojem vedenju in okolju; če si npr. glasna ali se nahajaš v hrupnem okolju, si za deset minut poišči miren prostor in si dovoli, da dejansko začutiš spremembo.

6 Bodi pripravljena na kritiziranje, posmehovanje, iskanje dlake v jajcu in tudi na ignoranco. Uči se in razvijaj svoj način, kako se boš postavila zase.

7 Ne poslužuj se posredne sitnobe in ne usmerjaj svoje jeze na tiste, ki nimajo ničesar opraviti z njo; prizadeti ljudje so namreč lahko nagnjeni tudi k maščevanju.

Marta Pirnar

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del