Otrok v trebuhu, glava, polna neumnosti: čudovit otrok, vrhunska kariera in sanjski odnos z moškim – številne ženske hočejo vse, in seveda takoj. A tako enostavno življenje kljub vsemu ni.
Zmota Št. 1:
Otroci obogatijo partnerski odnos
Tako pravijo. Toda isto velja tudi za spolnost. Kako gre to skupaj? Kratke noči, erotični položaj na zofi: ali tukaj kdo joka? So na poti k ljubezenskem gnezdu drobencljate nožice? Noben starševski par se še ni izognil temu problemu.
Zato je dobro, da si človek najprej odgovori, zakaj se ljubezen izplača: zaradi prasketajoče erotičnosti, potovanj v dvoje, velikega kroga prijateljev s številnimi zabavami – ali zaradi otrok. Slednji naredijo prej našteto skoraj za nemogoče. Razen v primeru, ko razpolagate z zaupanja vrednimi četami pomoči starih staršev, gospodinjskih pomočnic in varušk. Tisto pa, kar par, ki se je ravnokar razmnožil, zdaj medsebojno priklene, je navdušenje nad malim škratom. Kot blisk kratek pogled in nekaj poslanih žarkov – in sporočilo je samoumevno brez velikih besed. Njegova notranja logika tudi: nihče na svetu nima bolj popolnega otroka od naju!
Od tukaj naprej se življenje resnično odvija z manj besedami. Izčrpanost raste. Ob predaji otroka dragemu izmenjata v naglici le še nekaj osnovnih stavkov: “Je pri hiši kaj polnozrnatega kruha?” “Morski konjiček na kopalkah je vendar narobe prišit!” Strokovnjaki, ki raziskujejo družinsko življenje, ugotavljajo: v prvih treh letih z naraščajem se ruši kultura komuniciranja tudi pri najbolj zaljubljenih parih. Ljubezenskega šepetanja je še komaj kaj.
Zmota Št. 2:
Z otrokom nismo nikoli več sami
Točno. Nikoli, nikoli, nikoli več sami. Ne ob branju, tuširanju, telefoniranju, celo na mirnem kraju od takrat naprej vlada vik in krik. Vedno je zraven še ljubljeno, srčkano, toda zahtevno in popolnoma neuvidevno majceno bitje. Prostosti na žalost ni več. Prijateljice živijo naprej svoj vsakdanjik, s službo, z nakupovanjem, zabavami in novimi ljubimci vred. In očetje izginjajo v službene pisarne. Ko se mama, tako kot večina mladih mamic, odloči za porodniški dopust, postane vzgoja, vodenje gospodinjstva in nega otroka popolnoma njena domena. Očka vse pogosteje zamuja. Konec koncev je vendar zdaj odgovoren za družinski proračun!
Vse, kar vam ostane, so druge ženske s svojimi otroki. Spoznate jih na igriščih, nato se kdaj pa kdaj dobite na dopoldanski kavi, si po telefonu izmenjate kakšno idejo za kosilo in mnenje glede simptomov kake otroške nalezljive bolezni, medtem pa življenje zunaj navidezno teče naprej. Vse, kar imate zdaj skupnega z novimi prijateljicami, so otroci enakih starosti. In marsikatero popoldne si v tem živahnem materinskem krožku zaželite, da bi bile vsaj še enkrat v življenju za nekaj uric same.
Veliko pozneje, ko imate kopalnico znova zase, so otroci že skoraj povsem samostojni. Kar je lahko zelo prijetno, če vam je s svojimi potomci uspelo ustvariti harmoničen odnos; če z njimi živite na razdalji, primerni za redno dovažanje trume vnukov. Lahko pa se vam zgodi, da so takšne in drugačne razdalje prevelike, ali pa otroci zavlačujejo s potomstvom, ker so dali prednost karieri. V takšnih okoliščinah se številni hitro počutijo osamljene – v nasprotju s tistimi, ki so na primer življenje preživeli brez otrok in so imeli zase praviloma več denarja ter novih priložnosti; ki so bolj skrbno pletli in negovali mrežo prijaznih poznanstev za upokojenske čase in znajo slediti in se posvečati konjičkom, ki jih osrečujejo. Toda vse mame lahko takrat berejo v miru!
Zmota Št. 3:
Otroci nas ohranjajo mladostne
To pa bi bili radi čim več časa, četudi se leta že krepko poznajo. Vsaj po ugotovitvah otrok, ko si ogledujejo fotografije mamic in očkov izpred nekaj let in nato vzklikajo: “Mami, kako si bila čudovita, ko si bila še mlada.” Bolščijo v svojega očeta na fotografiji v družbi mestnih frajerjev, vpadljivo oblečenega in brezskrbnega: “Vau, kakšen tip je bil naš ‘foter’ včasih.” Ob takšnih komentarjih lastnih otrok mit o večni mladosti, ki naj bi jo zagotavljalo potomstvo, seveda v trenutku pade.
Že nosečnost in porod po pravilih ne prinašata mladostne osvežitve, temveč noči brez spanja in z njimi debele in temne podočnjake. Popoldanski lepotilni spanec postane preteklost. Vikende v lepotilnih centrih in toplicah zamenjajo otroške zabave ob rojstnih dnevih in obiski živalskega vrta. Sprostitev v fitnesu po napornem delavniku? Popolnoma napačna predstava! Telesno tkivo oveni v enaki meri kot mama. K temu je treba prišteti še vse bolezni. Najprej neguje mami svojo punčko, potem zboli še sama. Streptokoki, črevesni infekti in napadi kašlja kot po tekočem traku. Statistike kažejo, da so ženske, ki imajo otroke, pogosteje bolne kot tiste, ki so brez njih.
Ob otrocih ostanemo mlade le v glavi, v kateri neprenehoma cvrčijo nove ideje, skrajno komične domislice in nenavadne razlage, saj od nas zahtevajo otroci kot blisk hitre reakcije. To nato človeku preide v rutino, postane vrtinec osebne ustvarjalnosti, duh ostane živahen. Ženska zunanjost pa žal pogosto vsaj na prvi pogled kaže povsem drugačno sliko.
Zmota Št. 4:
Otroci dajo življenju pravi smisel
Jasno, otroci lahko dajo življenju smisel. Prav tako kot še toliko drugih stvari. Sicer bi bil namreč edini namen bivanja omejen zgolj na nadaljevanje naše vrste. Sploh pa: kaj ima otrok od tega, da služi svojim staršem kot edini smisel njihovega življenja? Same obremenitve! Kaj, če ta smisel življenja na primer ne uspeva najbolje v šoli, če se stalno tepe z vrstniki? Najpogosteje to vodi v življenjske krize. In kako veliko človeških dram se odvije, ker mama svojega edinega življenjskega smisla noče spustiti od sebe? Tudi tisti, ki ne misli na lastni naraščaj, lahko v življenju deluje smiselno, celo za otroke. Lahko prevzame pokroviteljstvo nad afriškimi otroci, nudi pomoč sirotišnicam, se vključi v delovanje materinskih domov, pomaga malim beguncem ... Vse to dela smisel!
Zelo razširjeno je tudi prepričanje, pravzaprav upanje, da z rojstvom lastnih otrok postanemo nekako nesmrtni. Toda obrnimo zadevo in si zastavimo vprašanje: kako močno ste pravzaprav same prepričane, da vaša mati živi še naprej v vas? Prav hčere so tiste, ki mlademu rodu pogosto pretirano samozavestno razlagajo, kako drugačne so od svoje mame. In četudi vam je osemletna hčerkica pravkar povedala, da vas ne bo nikoli pozabila, ni nujno, da vas bo pri šestnajstih, obkrožena s svojimi prijateljicami, hotela prepoznati na ulici.
Zmota Št. 5:
Brez otroka nisem prava ženska
Prijateljica, ki se nam je ob koncu tedna prvič po porodu pridružila zvečer v mestu, s pudrom in z visokimi petami, se je, ko je stopila na cesto brez dudke, počutila prekleto negotovo. Kot prava ženska v bistvu. Ženske se dandanes pustijo izstreliti v vesolje, na Havajih se udeležujejo tekmovanj v izboru ‘železnih žensk’ ... Pri tem svoja telesa silijo k doseganju različnih rekordov. Nihče o njih ne razmišlja in jih ne občuti kot ‘prave ženske’. Podobno je kot z materinstvom.
Kajti: kaj sploh razumemo pod pojmom prava ženskost? Nenaličeno gospo robustnega videza ali v popackano majico oblečeno žensko z nezahtevno kratko frizuro, preutrujeno, lahno razdraženo? Ali negovano, dobro oblečeno in razpoloženo pojavo, ki premore dobršno mero opolzkosti? Za večino mam drži, da si potem, ko to postanejo, začasno prenehajo prizadevati za pozornost moža in se odpovedo čutnosti. Njihovi otroci so zanje edino, kar je pomembno.
Seveda drži, da sposobnost za nosečnost pri ženskah definira velik del njihove ženskosti. To je gola psihologija. A na koncu vedno udari biologija, ko matere ali tiste brez otrok te možnosti nimamo več, ker biološka ura odbije. Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je naslednje: Ali potem nobena od nas ni več prava ženska?
Zmota Št. 6:
Otrok in kariera nista problem
Trend v nekaterih evropskih državah, v katerih je v primerjavi s Slovenijo dolžina porodniškega dopusta veliko krajša, je zastrašujoč: v Nemčiji se na primer od 400 tisoč uspešnih in optimističnih žensk, ki gredo letno na porodniški dopust, v službo ne vrne polovica. Jedro problema je pomanjkanje vsesplošne podpore: očetje se ne morejo ali nočejo vsaj malo omejevati, številne mlade matere za sabo nimajo prisrčnih babic, ki bi bile voljne priskočiti na pomoč, družinski prihodki so premajhni, da bi si lahko najele profesionalno pomoč. Mladim materam tako ne preostane veliko možnosti – ostanejo doma in skrbijo za družino.
V ozadju je tudi ideologija. Skrajno nezaželeno oz. skoraj prepovedano je namreč malčka predati v tuje roke. Ta mit se je v primerjavi med evropskimi državami presenetljivo za najbolj trdovratnega izkazal v Nemčiji in najmanj v Franciji, kjer male šole in vrtce obiskuje okoli 99 odstotkov malčkov od tretjega leta naprej.
Druga stran problema je seveda način življenja polno zaposlenih mater, ki poleg zahtevnih službenih obveznosti v skladu s patriarhalnim družbenim ustrojem morajo voditi še gospodinjstvo, na njihovih plečih pa leži še levji delež vzgoje potomstva. To z drugimi besedami pomeni, da ženske živijo stresno življenje na robu moči. Le redke so namreč, ki dvojne obremenitve vzdržijo na dolgi rok. Stiske karieristk – mater so na delavnem mestu tako časovne kot miselne narave v primerjavi s kolegicami, ki se za materinstvo niso odločile. Tega se dobro zavedajo tudi delodajalci, ki mlade ženske ob odločitvi za materinstvo pogosto kaznujejo.
BBC-jev magazin Panorama je pred kratkim objavil izkušnje nekdanjih uspešnih poslovnih žensk na temo združevanja poklica in materinstva. “To je zelo preprosto,” je povzela nekdanja urednica C. Schofield svoje izkušnje: “Če nočeš tako delati, da bi imela otroka, potem ga pač nimaš.”
Zmota Št. 7:
Odločitve za otroka nikoli ne obžaluješ
To drži. Brez omejitev.
