Naša najbolj brana kolumnistka, Anamarija Lukovac, je znova spisala fantastičen prispevek!
Opomba: Ob branju kolumne poslušaj skladbo Truth Alexa Eberta.
Spadam med tiste ljudi, ki ne znamo reči ne. In čeprav mi življenje po filozofiji 'vsemu reci da' prinese veliko novih izkušenj in zanimivih pripetljajev, nisem prepričana, ali mi po toliko letih resnično bolj koristi kot škodi.
Pred kratkim sem po delih prebrala knjigo Dol mi visi Marka Mansona, v kateri omeni svojo izkušnjo življenja v Rusiji.
Ker me tja za zdaj še ni zaneslo, zaupam njegovim besedam: "Rusi so neposredni, česar Zahodnjaki ne znajo najbolje sprejeti. Ni lažne vljudnosti in prijaznih puhlic. Ne smehljajo se neznancem in ne pretvarjajo se, da jim je nekaj všeč, če jim ni."
Verjetno zato pred tujci izpadejo izredno nesramno, a treba je priznati, da takšne odkritosrčnosti, pa čeprav lahko koga prizadene, v našem 'zahodnem' svetu primanjkuje.
Če dobro pomislimo, v marsikateri situaciji ne komuniciramo več iskreno – brez pogojev, prikritih motivov, poskusov prodaje, samopromocije, omejitev in podvigov, da bi bili sogovorniku všeč.
Čeprav bi se med nami znašel nekdo, ki bi lahko govoril tako necenzurirano, bi ...
... hitro naletel na slab odziv, morda bi celo utrpel posledice, s katerimi bi ga kaznovala na resnico neprilagojena družba.
Čeprav se imamo za demokratične in mahamo z zastavami, na katerih piše svoboda govora, nas naša dejanska komunikacija vse prej kot osvobaja.
Za svobodno izražanje smo pogosto prikrajšani že v družinah, ki tlačijo svoja čustva, prepoveduje nam ga šola, ki kontrolira, kaj smemo blekniti in česa ne, pa prekleta olika in naposled se v izražanju kontroliramo in brzdamo sami. Želimo namreč ustvariti videz osebe, za kakršno si želimo, da bi nas videli drugi.
Rusi tako kruto odkritosrčni zaradi svoje zgodovine življenja v strahu, zaradi česar je bilo zaupanje najdragocenejša dobrina.
In če želiš ustvariti zaupanje, moraš biti iskren.
Na 'svobodnem' Zahodu, v katerega smo se skoraj povsem prelevili tudi pri nas, pa je ogromno gospodarskih priložnosti.
Vse se vrti okoli prodaje in dobička. Predstavitev človeka, tudi če je lažna, se zdi neprimerno pomembnejša od človekove dejanske podobe. Zaupanje izgublja svojo vrednost, bolj se cenijo zunanja podoba in prodajne veščine. Bežno poznavanje velikega števila ljudi pa je očitno koristnejše od poglobljenih poznanstev peščice.
Zato se v zahodnjaških kulturah pričakuje, da se bo človek smehljal, prikimaval in govoril prijazne reči, čeprav se z njimi ne strinja ali zanje ni razpoložen.
Obstaja tako močna potreba po všečnosti, da človek nikoli ne ve, ali lahko zaupa sogovorcu, pa naj mu bo še tako blizu.
Tovrstna kultura nam vceplja prepričanje, da moramo biti karseda sprejemajoči in se strinjati z vsem, da ne bi izpadli slabo.
Pa ni zares tako. Nekaterim stvarem moramo reči ne in jih zavrniti. Če ni razlik med tem, za kaj se zares zavzemamo in za kaj se ne, nimamo vrednosti.
Prazni smo.
Veliko ljudi se želi izogniti zavrnitvi in temu, da bi morali koga ali kaj zavrniti, vendar tak način življenja prinaša le kratkoročni užitek. Na dolgi rok bomo imeli več od tega, da bomo izbrali nekaj in odločno zavrnili tisto drugo, kar nam ne diši.
"Da bi nekaj resnično cenili, se morate prikleniti na to zadevo. V življenju pravo radost in smisel občutite samo, ko desetletja posvetite enemu odnosu, eni veščini, eni poklicni poti," piše Manson.
Tako dolgo pa ni mogoče vztrajati, če na poti ne zavrnemo vseh motečih alternativnih poti, ki so navzkriž z našimi glavnimi vrednotami in cilji.
Če se torej odločim, da bom varčevala za potovanje okoli sveta, denarja ne bom zapravljala z nakupom dragih dizajnerskih čevljih.
Če se odločim, da bom s fantom gradila skupno prihodnost, se ne bom zapletala z drugimi.
Hočem reči, da moramo vsi najti tiste stvari, za katere nam je resnično mar.
Če želimo tem stvarem dajati pomen in pozornost, kakršno menimo, da si zaslužijo, moramo zavrniti vse, kar ne spada v okvir te stvari, ki jo cenimo.
Gre za bistveni element ohranjanja naših vrednot in identitete, saj nas ravno tisto, čemur rečemo 'ne', določa. Ljudje, ki bi se radi ves čas počutili odlično, nočejo (tu se zraven štejem tudi sama) zavrniti ničesar, saj bi se ob tem sami ali drugi počutili slabo. Vendar posledično to pomeni življenje brez vrednot, ubadanje s samim seboj in željo po podaljševanju te omame vsestranske všečnosti.
Vsi hlepimo po iskrenosti.
Nihče noče biti v odnosu ali službi, ki ga ne osrečuje. Ali imeti občutka, da ne more povedati tega, kar v resnici misli.
Vseeno pa ljudje ves čas počnemo prav to.
Če si zares želimo iskrenosti, moramo postati sposobni brez zadrege slišati in izreči besedico 'ne'.
Piše: Anamarija Lukovac
Foto: Unsplash.com/@Mel Elias
Preberi še: Ta izjava Meghan Markle te bo naučila, kako ceniti vsak cent, ki ga imaš
Priporočamo tudi: 8 stvari, ki jih moraš vedeti, ko prvič obiščeš Zanzibar in "Živimo v času lažne popolnosti. V obdobju, ko (na spletu) vsi živijo popolna življenja" (piše: Anamarija Lukovac)
