Po tem, ko se leta in leta uklanjaš pričakovanjem okolice, pogosto prideš do točke, ko imaš tega preprosto d-o-v-o-l-j. Draga, čas je, da se naučiš reči NE!
V tistem trenutku se lahko od oseb, ki so tvoje čisto nasprotje, naučiš, kako postati malce bolj sebična in se prenehati raztezati na vse konce in kraje samo zato, da bi bila všečna. Ali so dejanja teh oseb pravi ključ do uspeha? Obstaja le ena pot, da ugotoviš … Da vztrajaš do zanje pike.
Usedla sem na lesen stol, sijoče črno pregrinjalo je padlo čez moja ramena, kot bi bila super junakinja. Majhno ogledalce, postavljeno na kuhinjskem pultu, je bilo malce previsoko, zato sem v njem videla le svoje čelo. Precej neugodna situacija, saj so škarje v rokah popolne neznanke kmalu zarezale v moje lase. Ampak zaupala sem frizerki, čeprav sem jo videla prvič, saj me je v njeno stanovanje pripeljala mama. Naivno optimistična sem bila, da me bo spremenila v manekenko s fotografije, iztrgane iz moje najljubše najstniške revije.
V zgodbi imam 14 let in dogodek, ki ga opisujem, se je zgodil pred točno 20 leti. Serija Prijatelji je bila na vrhuncu priljubljenosti in pričeske na stopnice so bile super popularne. Tiho sem bila, medtem ko me je frizerka, katere ime sem zaradi travmatične izkušnje potlačila globoko v spomin, strigla. Pojma nisem imela, kaj se je dogajalo, saj je bilo ogledalo previsoko, da bi kaj videla. Čez dobro uro dela je končala, v roke sem pogumno vzela ogledalo, ujela odsev svojega novega imidža in ... Želela sem Rachel, dobila pa sem najslabšo možno verzijo frizure 'mullet', če sploh obstaja dobra!?
"Si si všeč?" me je vprašala.
"Neeee. Absolutno niti približno nisem imela tega v mislih. Nihče me ne bo niti pogledal. Uničila si mi življenje."
V resnici pa so bile besede, ki so privrele iz mojih ust: "Ja … super je, hvala."
Mama je plačala striženje, ji v roke stisnila še napitnino, jaz pa sem planila skozi vrata in začelo se je moje dolgoletno ugajanje vsem okrog mene, seveda na moj račun.
Kljub utrujenosti sem ostala budna še pozno v noč in pekla mafine, ki sem jih obljubila kolegom; večkrat vztrajala pri peturnih zmenkih, čeprav sem že po prvih petih minutah vedela, da ne bodo vodili v nič resnega; naročila krompirček za prilogo, namesto zelenjave, zgolj zato, ker so to naredili tudi vsi drugi, in se vzdržala komentiranja vsebine filma, za vsak primer, če bi kdo od prijateljev imel drugačno mnenje … In vse to, zakaj točno? Čestitam: 0 zame in 1 za (v resnici) nikogar.
"Neprestano ugajanje drugim v resnici ne služi nikomur," trdi kognitivni znanstvenik, profesor Philip Corr. "To, da nekdo počne stvari za druge samo zato, ker se boji, da bo kritiziran ali kaznovan, ni zdravo, prav tako pa to ni način, kako naj bi se odrasel človek obnašal. Pomembno je, da ugajamo, ampak najprej sebi, šele potem drugim".
Ob zapisanem in na podlagi izkušenj iz preteklosti se mi v misli prikrade veliko vprašanje. Se lahko spremenim ali je to pač del moje osebnosti? Da bi našla odgovor, sem se za spremembo ozrla po prijateljih in znancih, ki so mi v tem podobni, ter se obrnila na tiste, ki so v svojem delovanju precej bolj sebični in jih nikakor ne bi povezala z glagolom ugajati. In čeprav se morda ne strinjam z njihovo politično usmeritvijo in ne občudujem njihovega zvezdniškega statusa, menim, da me lahko prav ti ljudje naučijo glasnosti in bolj pokončne drže. In prvi na seznamu teh oseb je …
Gospod Razdvajač
Piers Morgan je angleški novinar, ki je zgradil svojo kariero na tem, da je izrekel vse, kar mu je padlo na pamet. Na svojem Twitterju ima 7,9 milijona sledilcev in v svoji zadnji knjigi Wake Up, ki kontroverzno opisuje svet, ki postaja vse bolj nor (njegove besede), priznava, da je bil oklican že za rasista, seksista, trans- in homofoba. Vsak dan je več milijonov ljudi spremljalo televizijsko oddajo Good Morning Britain, v kateri je zmerjal in govoričil čez vse.
Od tega, kako se vlada spopada s pandemijo, do veganskih hrenovk. Vse dokler se ni zapletel v burno debato o Meghan Markle. Po tem 'škandalu' je svojim sledilcem zapisal: "Svoboda govora je vzpon, na katerem z veseljem umrem. Odhajam, da bom preživel več časa s svojimi nazori." Tudi revija Cosmopolitan je bila deležna njegove kritike, predvsem na račun ljudi, ki so krasili naše naslovnice. Nič presenetljivega torej ni, da nima vseh ljudi na svoji strani.
Zato me zdaj zanima, ali ljudi, kot je Morgan, sploh briga, kaj drugi mislijo o njih? In kako, če sploh, mnenje drugih vpliva nanje?
"Že vse življenje govorim to, kar mislim," mi pove po telefonu. "Nekateri me zaradi tega občudujejo, drugi ne. In kaj je alternativa mojemu početju? To, da ne govoriš tega, kar misliš, kar pa pomeni, da v resnici nisi iskren o ničemer."
Profesor Corr mi razloži, da obstaja več različnih vrst ugajanja: ugajanje družini, odzivno ugajanje, obrambno ugajanje ... Sam jih najpogosteje razčleni v pet različnih vrst. Morgan pa na drugi strani pove, da več kot očitno ne poskuša ugajati nikomur, na nikakršen način, ter da si tega v resnici nikoli ni želel. "Moja koža je trdnejša od nosorogove. Stojim za svojimi besedami in razni internetni troli me niti malo ne zmotijo," je še povedal.
Ob Morganovem odgovoru sem se vprašala, ali si sploh želim biti manj jaz in postati ponosna lastnica nosorogove kože? S tem pomislekom se se obrnila na profesorja Corra in ga vprašala, ali se mu zdi težnja po ugajanju res osebnostna lastnost. "Gre za lastnost, ki je v obeh skrajnostih negativna. Na eni strani je lahko oseba, ki se sploh ne trudi ugajati, videna kot sovražna in brezčutna, njeno nasprotje pa je oseba, ki se zdi brez lastne hrbtenice in samospoštovanja. Obstaja zlata sredina, pri kateri je ugajanje primerno in koristno tako za tistega, ki ugaja, kot tistega, ki je ugajanja deležen."
Kaj nas privede do kroničnega ugajanja?
Ugajanje, ki ga opisujem, je posledica neodločnosti, strahu pred negativnimi čustvi, pretiranimi skrbmi, da boš ljudi spravil v neprijetni položaj – torej ne gre zgolj za dejanja, ampak tudi za uporabo besed in način izražanja.
Pred kratkim sem se pred začetkom snemanja ene od ženskih pogovornih oddaj želela o nečem posvetovati z novinarko Jane Moore. Potrkala sem na vrata garderobe in ji na njen "Ja?" zaklicala "Živijo, samo jaz sem, Harriet". "Stopi naprej ZGOLJ Harriet," me je 'ošolala', še preden sem prestopila prag.
Ellen Petry Leanse, ki je sodelovala z vodilnimi v podjetjih Google, Apple in Facebook, je naredila celo raziskavo okrog besede 'zgolj' (iz prevoda just), ki jo v e-mailih in pogovorih ženske uporabljajo tri- do štirikrat pogosteje kot moški. Leanse je za spletno stran Woman 2.0 zapisala, da je bilo nekaj na besedi 'zgolj', kar jo je motilo.
Ta beseda namreč ni uporabljena le kot del vljudne fraze, ampak je pogosto pokazatelj podrejenosti in obrambe. Ko je ugotovila, da neuporaba te besede okrepi sporočilo, je uporabo besede 'zgolj' prepovedala vsem svojim zaposlenim.
To napeljuje na nekaj, kar ti verjetno ne bo všeč, a vendar drži. V študiji kroničnega ugajanja je namreč treba izpostaviti še en dejavnik – spol. "Ženske so po naravi bolj plahe, zlasti takrat, ko nekaj zahtevajo. Mislim, da se mora to spremeniti.
Pol bitke je dobljene že s tem, da je ženska samozavestna in prepričana o svojih sposobnostih," je mojo teorijo potrdil Morgan. Ker sem se o tem želela pogovoriti z nekom, ki je bližje mojemu načinu mišljenja, sem se obrnila na 24-letno zagovornico pozitivnega odnosa do močnejšega telesa, pisateljico in aktivistko Honey Ross. Ross je uspešno sodelovala pri gibanju #freeperiods in pomagala doseči, da je vlada zbrani denar namenila ženskam v stiski, ki si ne morejo privoščiti osnovnih higienskih pripomočkov. Ross je med drugim tudi hčerka izjemno uspešnih staršev, a več o tem pozneje.
"Mislim, da so bile ženske v naši družbi pogojene s tem, da se poskušajo pomanjšati na vse možne načine. S krčenjem telesa, krčenjem mnenja … vse, da bi le bile lažje prebavljive." Na ta prvi pogojj ima Ross kratek in jedrnat odgovor "Odjeb* to."
"Mislimo, da je lažje ugajati ljudem, ampak v resnici ni. Če ne govoriš tega, kar misliš, in ne delaš tega, kar si želiš, najbolj trpinčiš prav sebe. Naučene smo, da so potrebe drugih pomembnejše od naših lastnih. In ko odraščamo, je naša identiteta vse bolj izoblikovana na naših prepričanjih. Pri tem postanemo precej rigidni in se vsega naučenega močno oklepamo. Mislim, da je to razlog, zakaj se toliko ljudi postavi v obrambo, ko jih nekdo izzove v njihovih zasidranih prepričanjih."
In kako se počuti, ko nasprotujejo njenim nazorom? "Tega, da se nekdo ne strinja z mano, ne vzamem kot osebni napad. Ker vem, da je to njihova stvar in da njihove besede v resnici nimajo nič opraviti z mano."
Razmišljam o svojih pomislekih, ki jih imam do tega, da na primer povem, kaj si zares mislim o nekem filmu. Zakaj mi je tako težko stopiti pod žaromet in povedati, kar si zares mislim? Če se moje mnenje kreše z mnenjem mojih prijateljev, ali je to sploh pomembno? Mogoče si bodo mislili, da nisem razumela globine filma, ampak kot je dejala Ross, je to njihov problem, ne moj.
Zdaj in tu sama s seboj sklepam mentalno zaobljubo: tega ne bom več počela in pika. In Ross mi pri tem krije hrbet.
Če si ena od njenih več kot 53.000 sledilk na Instagramu, potem veš, da je Ross totalno neposredna.
"Velika večina pogovorov, ki jih imam, se vrti okrog kilogramov in okroglega telesa, in to zgolj zato, ker imamo kot družba fobijo pred telesi z oblinami. Obilno telo v ljudeh sproži napetost, saj ni nekaj, česar bi bili navajeni. Če sama objavim fotografijo v spodnjem perilu, kot jo objavijo bolj suhe prijateljice, ki pri tem dobijo komentarje podpore, je pri meni poleg pozitivnih in spodbudnih komentarjev tudi ogromno negativnih."
Poskusim se postaviti v njene čevlje. Bi še naprej delila take objave, če bi vedela, da bom z vsako objavo deležna žaljivih komentarjev? "Seveda se včasih sama sprašujem isto stvar," mi zaupa Ross. "Tudi jaz sem samo človek, zato se večkrat vprašam, ali si sploh želim vse te pozornosti? V takih trenutkih se vrnem k svojim najglobljim občutkom. Poznam se, imam se rada, rada imam stvari, ki jih objavljam, in čisto v redu je, če jih drugi ljudje nimajo. To je hkrati ena najboljših stvari Instagrama - če ti kaj ni všeč, zgolj drsiš naprej po časovnici."
Tako Ross kot Morgan zasluge za svojo neposrednost, odprtost in samozavest pripisujeta svoji družini in vzgoji. Ross se spominja, kako je pri svojih dvajsetih šla čez fazo aktivizma in bila v osrčju izjemnih pogovorov in izmenjav različnih mnenj. In zasluge gredo njeni mami in odlični scenaristki ter režiserki Jane Goldman ter njenemu očetu, televizijskemu moderatorju Jonathanu Rossu.
Tudi Morgan pove, da prihaja iz družine izjemno močnih žensk, ki niso nikoli skrivale svojega mnenja. "Imam še dva brata in sestro, vse štiri pa so od nekdaj spodbujali, da glasno in jasno povemo, kar mislimo. Božično kosilo je pri nas včasih kot tretja svetovna vojna. Mislim, da sem najmanj prepričan o svojem prav v naši družini in glede tega se šalim le napol."
Ko razmišljam o svojem otroštvu, ugotovim, da ob večerji pri nas nikoli ni bilo glasno. In čeprav me niso nikoli načrtno utišali, nismo bili družina, ki bi sedela za mizo in debatirala o zadnji vroči politični zadevi. Moj oče se sicer sploh ne prilagaja, še manj pa trudi ugajati, medtem ko mama verjetno odkljuka vseh pet kategorij, ki jih raziskuje profesor Corr.
Čeprav še vedno mislim, da je ugajanje ena od njenih pozitivnih lastnosti, se hkrati vse bolj zavedam, da se je zaradi tega morala tudi marsičemu odreči.
Kar me pripelje do zaključka. Ugotovila sem, da se ugajanju ne želim popolnoma odpovedati ter da te lastnosti ni nujno treba dojemati kot negativne. Kot je že povedal profesor Corr, je tudi v tem primeru treba najti zlato sredino. Profesor Corr, Honey Ross in Piers Morgan (kdo bi si mislil, da bom kdaj to zapisala), so me opremili z zanimivim vpogledom, ki sem si ga skrbno pospravila v škatlo za svoje šibke trenutke.
Mogoče ne bom nikoli zares neposredna, se pa trudim in počasi zagotovo postajam odločnejša. Zdi se mi pomembno, da povem, da nisem totalna šleva, saj si v svetu in z ljudmi, s katerimi delam, tega res ne morem zares privoščiti. Vem pa, da se moram izuriti v opuščanju občutka krivde in postati bolj odločna pri izgovarjanju besede 'ne'. Naslednjič, ko ne bom zadovoljna s frizuro, obljubim, da bom globoko vdihnila in to odkrito povedala na glas. To dolgujem sebi in Rachel Green.
O avtorici članka Harriet Thurley
Preden sem se strinjala, da napišem ta članek, sem naprej pisala svojim bližjim, ki me najbolje poznajo. "Hitro vprašanje: ali misliš, da rada ugajam ljudem?" Morala sem dobiti še njihovo potrditev, da sem popolna avtorica za ta članek. Kaj če bi kdo prebral in si mislil, Harriet, resno? Pa ja …
No, glede na to, da si prišla do konca članka, si lahko misliš, kakšni so bili njihovi odgovori.
Trije nasveti, ki sem jih dobila med pisanjem članka
Na novo premisli težo besede všečna
Biti všečna je precej šibka lastnost v primerjavi z glagoli: občudovati, stremeti, navdihovati in tako naprej … Mogoče bi raje želela biti navdihujoča kot pa všečna. - Profesor Philip Corr
Premisli, kaj ti je pomembno
To, da prideš do točke, kjer si lahko popolnoma odkrita, pravzaprav nakazuje na spoštljiv odnos, ki ga imaš do sebe. Vdihni in zasukaj potek zgodbe, preden se odzoveš tako, da izdaš samo sebe. Imaš to moč.
- Honey Ross
Nauči se reči ne
Dejstvo je, da ne moraš ugajati vsem in v vsakem trenutku. Tudi če misliš, da ugajaš vsem, bodo določeni menili nasprotno. Zato je najpomembnejše, da si iskrena sama do sebe. Naučil sem se, da ni nič močnejšega in bolj zadovoljujočega od preproste besedice 'ne'. Upri se potrebi, ki te sili, da se moraš zanjo opravičevati. Samo reci, da tega ne moreš narediti. Pika.
- Piers Morgan
Po Predlogi Harriet Thurley
Prevedla In Priredila Nina Vidrih,
Fotografije: Shutterstock, Mark Harrison
